Ob vstopu v staromeščansko stanovanje v večstanovanjski hiši iz leta 1888 v središču Ljubljane se pred nami odpreta čudovita stara opečnata stena in prav takšen strop. Arhitektka se je, kot pravi, odločila, razkriti opeko, ki sicer ni značilna za meščansko gradnjo, a na neki način pripoveduje zgodbo, da so bile hiše v Ljubljani zgrajene iz opeke. »Opeke v interierjih nikoli ne dodajam umetno, jo pa izpostavim, če je v konstrukciji. To da prostoru toplino,« pojasnjuje sogovornica, ki pravi, da je njeno stanovanje zaradi hrepenenja po Ljubljani še bolj ljubljansko, kot so ljubljanska stanovanja. »V svojem domu sem želela poudariti vse, kar je tipično meščansko, od visokih stropov, teraca, opečnate stene do obrobnih letev,« pravi arhitektka, ki se je pred dobrega pol leta s hčerko vrnila iz Berlina, kjer je delala in ustvarjala zadnjih dvanajst let.

Stanovanje, veliko 85 kvadratnih metrov, je dobilo po prenovi tudi povsem drugačno razporeditev od prvotne. Kjer je zdaj spalnica, je bila tako nekoč kuhinja. Nastali sta tudi dve kopalnici, ena ob spalnici, s kadjo, druga s prho, ki je namenjena tudi gostom. Prav spalnici in kopalnicama je arhitektka namenila veliko pozornosti. Kot pravi, je spalnica prostor za sanje in spanje ali pa salon za počitek in sanje. Zasnovala jo je z rdečimi zavesami in zlatim ogledalom kot v gledališču in s kovinsko posteljo, ki je dvignjena od tal, zaradi česar soba deluje večja.

Kuhinja z jedilnico se odpira v dnevno sobo.

Prav posebna pa je knjižna omara, vgrajena v steno za posteljo. To je pravzaprav stara kuhinjska omarica, v kateri so nekoč na tem mestu shranjevali kuhinjsko posodo in druge gospodinjske pripomočke. Spalnico pa zaznamuje tudi lestenec iz muranskega stekla iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. In seveda zavese, te po besedah arhitektke naredijo pravo vzdušje v prostoru. V spalnici običajno uporabi dvojne: dnevne, ki so prosojne in rahlo zastirajo pogled skozi okno, in debelejše, ki prostor zatemnijo in segajo od stropa do tal, celo dva centimetra po tleh za bolj dramatičen učinek.

Kopalnica je prav tako prostor za počitek, meni sogovornica, zato jo je zasnovala bolj salonsko kot strogo uporabniško, malo pa tudi s pridihom romantike in seveda z dobro osvetlitvijo, ki omogoča tudi nežnejšo svetlobo za, recimo, sproščanje v kadi. In seveda z zanimivimi kosi pohištva. Tako je v eni umivalnik vgrajen v kitajsko omarico, tla v obeh pa krasijo stare cementne ploščice, ki jih je pripeljala iz Berlina. Pravi, da pri majhnih prostorih izkoristi vsako nišo, zato se na primer v kopalnici pod okensko polico za belo tkanino skrivajo police za kozmetiko.

Kuhinja z jedilnico se odpira v dnevno sobo. Sodoben pristop k zasnovi prostorov, a hkrati s poudarki iz minulih časov, kot je zavesa na prehodu med kuhinjo in dnevno sobo z bogato okrašeno karniso, star parket, položen v ribjo kost, okno nad vhodom v otroško sobo ... »Danes je čas kuhanja tudi čas druženja. Pri zasnovi kuhinje se mi zdi pomembno, da je integrirana v skupno bivanje,« pravi arhitektka in dodaja, da med kuhanjem rada gleda skozi okno. Ker to v stanovanju ni bilo mogoče, je med spodnje in zgornje kuhinjske omarice na enem delu umestila ogledalo, ki odseva podobo prostora. Kuhinjo je poskušala narediti čim manj opazno, zato je bela in izčiščena, do veljave pa pridejo druge reči, kot je obloga na delovnem pultu, ki sta jo s hčerko iz barvnih keramičnih ploščic sestavili v vzorec ribje kosti.

Kuhinja je bela in izčiščena, do veljave pa pridejo druge reči, kot je obloga na delovnem pultu, ki sta jo s hčerko iz barvnih keramičnih ploščic sestavili v vzorec ribje kosti.

»V opremljanje rada vključim ljudi, ki živijo ali bodo živeli v prostoru. Stranke spodbudim, da prispevajo oz. kaj naredijo za bodoči dom. Tako postane bolj individualen in oseben,« poudari Grudnova. Za njen dom to vsekakor drži. Kosov, ki ljubljansko stanovanje delajo drugačno od drugih, mu dajejo poseben pečat, je preveč, da bi lahko vse omenili. Od mogočne lesene mize v kuhinji, omare, ki je odeta v krojne pole, zaves oblikovalca Jeana Paula Gaultierja v otroški sobi, starih lesenih sank, ki so postale manjša knjižna omara, do usnjene zofe chesterfield.

Kot pravi, ima rada stare, originalne kose pohištva, ki jih najde na različnih koncih sveta. »Vedno poskušam ustvariti prostor izkušnje. Tudi s kičem, a le toliko, kolikor ga določen prostor še prenese,« pojasni in doda, da je po minimalizmu in izreku »manj je več« znamenitega Miesa van der Roheja prišel arhitekt Robert Venturi, ki je dejal: »Manj je dolgočasno.« Tako je po njenih besedah po minimalizmu prišel entuziazem brikolažev, mešanje slogov, s katerim dobi prostor dušo ter svobodo dodajanja in odvzemanja.