Naj začnemo pri najbolj vpadljivi zamisli staroste oblikovanja svetil Inga Maurerja in njegove ekipe, to je stoječe svetilo ali bolje skulptura na dveh rdečih nogah Walking In The Rain (Sprehod po dežju). Senčilo sestav­ljajo tri plasti posebno obdelanega japonskega papirja, ki prepušča prijetno nežno svetlobo in so ga uporabili že za številna svetila v preteklosti. Tudi navdih za omenjeno svetilo prihaja iz dežele vzhajajočega sonca: to je bil tradicionalni japonski dežni plašč, ki so ga nekoč izdelovali iz slame.

Navdušence nad kampiranjem pa bo najbrž prepričala svetilka Blow me up (Napihni me), saj je, kakor pravi njeno ime, napihljiva. Lahko jo pritrdimo na steno ali zgolj naslonimo ob njo. Svetlobo daje LED-trak, za delovanje katerega je dovolj tudi 12 voltov v počitniški prikolici. A kakor pravi Maurer, je vseeno treba z njo delati malo bolj previdno kot z drugo opremo za kampiranje, saj ni obroč za plavanje niti laserski meč za igro.

Poigravanje z materiali in obliko

Preizkušanje različnih materialov in oblik, ki jih ti dopuščajo, ter spogledovanje z umet­nostjo je tudi značilnost svetil, ki prihajajo iz tovarne svetil s sedežem v bližini kraja Santiago de Compostela, pred dvajsetimi leti pa jo je ustanovil oblikovalec Arturo Alvarez. Pri njihovih svetilih je velik poudarek na senčilih, ki so hkrati okras prostora. Navdih je narava. Pri kolekciji, ki so jo predstavili letos v Milanu, so uporabili v mrežo spletene kovinske niti, ki delujejo kot tkanina. Prav tako iz kovinskih niti so svetila, ki po obliki spominjajo na oblak. Še več pozornosti pa je omenjeni oblikovalec vzbudil z instalacijo umetniških svetil, pri kateri se je poigraval z obliko in svetlobo.

S kovino kot materialom za viseče svetilo in geometrijsko obliko se je spopadel tudi japonski oblikovalec Ryosuke Fukusada, ki je za podjetje Axo Light oblikoval novo kolekcijo visečih svetil Alysoid. Temelji na preprosti kovinski konstrukciji, ki so jo uporabili že številni arhitekti, med njimi slavni španski arhitekt Antoni Gaudi. Kovinske vrvice, ki jih je vpel na dve strani, delujejo kot nakit. Svetlobni vir je v sredini.

Čeprav kot material pri svetilih prevladuje kovina, pa se nekateri lotijo tudi lesa, zlasti skandinavska podjetja. Tu sta še medenina in beton, ne moremo niti mimo stekla, ki je prav tako priljubljeno že od nekdaj. Spom­nimo se le lestencev iz muranskega stekla, ki še vedno krasijo marsikateri meščanski dom, poleg tega nastajajo tudi pod taktirko mlajših generacij oblikovalcev.

Svetila običajno prepričajo z obliko in dobro funkcijo, a v ozadju je vedno kakšna zgodba, saj marsikatero podjetje stavi le na zgodbe, ki naj bi jih pripovedovali njihovi izdelki. Italijanski oblikovalec Davide Groppi si je tokrat zamislil nekakšno neskončno svetilo z imenom Infinito, izdelano iz tanke nerjavne kovine (dolžine do 12 metrov), ki lahko sega od stene do stene ali od tal do stropa in oddaja posredno svetlobo.

Zgodbe pa pripovedujejo tudi stara svetila, ki jih podjetja vse pogosteje oživljajo kot brezčasne klasike. Že konec preteklega leta so znova izdelali svetilo Bulb, s katerim je pred enainpetdesetimi leti zaslovel Ingo Maurer, pravzaprav je bilo to prvo svetilo, ki ga je oblikoval v svoji karieri. Maurerjeva oblikovalska ekipa je pripravila dve posebni izdaji žarnice. Obe sta iz medenine in kristalnega stekla, okrašenega z vgraviranim napisom. Prva različica, izdelana v 88 kosih, je okrašena s citatom v angleščini: »The most beau­tiful light comes from the human heart.« Drugo različico, ki šteje le dvanajst kosov, pa krasi citat pisatelja Gabriela Garcie Marqueza v španščini, eno med njimi pa je z ročno narejenimi modeli muh okrasil sam mojster svetlobe Ingo Maurer.

Za oživitev so se odločili tudi pri podjetju Oluce, in sicer so spet poslali na trg namizno svetilo Atollo, ki ga je pred štiridesetimi leti oblikoval Vico Magistretti, in še deset let starejše Coupe, katerega avtor je Joe Colombo. Podobno se je zgodilo z nekoliko mlajšim svetilom Metafora, ki ga je leta 1980 zasnoval oblikovalec Umberto Riva, osveženo in z novim virom svetlobe je bilo znova na ogled obiskovalcem milanskega sejma.

Sodobna svetila so lahko tudi razkošna in po njih je najbrž prav toliko povpraševanja kot po minimalističnih. Poleg proizvajalcev, ki se lahko pohvalijo z dolgo tradicijo pri izdelavi zlasti lestencev, so se pred nekaj leti na to pot podali tudi pri podjetju Swarovski. Malo manj bogato, a toliko bolj duhovito zgodbo pa pišejo proizvajalci, ki stavijo na nenavadne oblike, kot je svetilka v obliki banane, ki so jo oblikovali v nizozemskem Studio Job.