Če sva pred enim letom samo sanjarila o svojem lastnem stanovanju in tuhtala, kako si bova lahko kaj takega sploh kdaj privoščila, danes sediva na pogrnjeni postelji v prostoru, ki je veliko več kot samo kraj za bivanje. V zadnjem letu dni, kolikor sva porabila, da sva temno, utesnjeno klet preoblikovala v prvo zares samo najino stanovanje, je teh skromnih 40 kvadratov postalo najin dom in kljub svoji majhnosti najin najljubši prostor. Ker je samo najin in ker sva vanj vložila energijo, delo in veliko ljubezni ter dokazala sebi in drugim, da se lahko tudi z majhnimi finančnimi sredstvi doseže ogromno, če je le človek pripravljen poprijeti za delo in stisniti zobe, kadar postane težko.

Vendar začnimo na začetku. Kot marsikateri mlad par sva tudi midva že dolgo razmišljala, kje bi si lahko uredila stanovanje za skupno bivanje. V Deluindom sva vsak teden z veseljem prebirala članke o prenovi stanovanj in z zavistjo gledala fotografije v rubriki Odprta vrata. Sama sem kot študentka arhitekture pravzaprav spremljala prilogo že vrsto let, Nejc pa je kot bodoči elektroinženir najrajši prebiral bolj tehnične članke. Tako ali drugače pa sva oba vseskozi imela v mislih svoj lastni dom in sva pravzaprav nevede s pomočjo Delaindom več let nabirala ideje in praktična znanja. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da kot študenta nisva imela prav veliko finančnih sredstev, s katerimi bi lahko kar čez noč rešila stanovanjski problem. Prav zato sva se zadeve rešila drugače.

Po večmesečnem tehtanju možnosti se je odprla enkratna priložnost – stara starša sta nama ponudila prostor v kleti svoje hiše. Midva sva – oborožena z idejami in vizijami iz Delaindom – ponudbo takoj zagrabila. Nizki stropi in utesnjeni prostorčki v dobrih 40 kvadratnih metrov veliki kleti so marsikoga od najinih prijateljev malce prestrašili, sama pa sva od samega začetka verjela v možnost, da si urediva čudovito stanovanje v prijetni soseski blizu središča Ljubljane. In tako sva se lotila dela. Prva naloga je bila, da sva celotno klet spraznila, kar je bil večji zalogaj, kot si morda mislite. Najbrž se v vsaki kleti več let nabirajo različne uporabne in manj uporabne stvari (ker bo vse kdaj že prav prišlo). Tudi pri nas ni bilo dosti drugače, moram pa povedati, da sva po zaslugi moje babice, ki je prav tako pridno shranjevala, bogatejša za nekaj res super reči – od starih gramofonov, cele vrste uporabnega (čeprav starega) orodja do rdečega Iskrinega telefona, ki že kraljuje na najini omarici.

Prazna klet je bila po nekaj tednih vendarle pripravljena na začetek resnega dela. Najini načrti so predvidevali rušitve, rušitve in še nekaj rušitev. Kako sva bila vesela, ko sva podrla prvo predelno steno (takrat še nisva vedela, kaj vse naju še čaka)! Zatem pa povečala odprtino tukaj pa tisto okno tam, tako da se je prostor počasi začel odpirati. Ko so ostale samo še tiste stene, ki sva jih želela, smo se lotili tal. Klet je bila v prvotnem stanju namreč izredno nizka, višina stropa je bila le kaka dva metra. Poleg tega tla niso bila izolirana – v Deluindom pa sva se naučila, kako zelo pomembna je dobra toplotna in hidroizolacija. Zato sva se odločila, da prostor poglobiva (in kasneje izolirava). Zrušila sva vse tlake (obstoječi teraco se ni kar tako vdal) in potem na vseh 40 kvadratnih metrih izkopala 70 cm globoko. Takrat smo se res nagarali, saj smo v stilu stare šole – s krampi in lopatami odpeljali več kot 40 kubičnih metrov materiala! Dela sva se sicer lotila sama, vendar so nama večkrat na pomoč priskočili prijatelji in družinski člani, ki sva jim za to izredno hvaležna. Tako sva prihranila precej denarja, občutek, ko pred nogami gledaš kup opeke, ki je še malo prej tvorila steno, ki si jo z lastno močjo zrušil na tla, pa je tako ali tako neprecenljiv. Lansko poletje sva tako sicer bolj malo

plavala v morju ali poležavala na plaži, a pred očmi sva imela svoj cilj in ni nama bilo težko žrtvovati poletnega dopusta.

Jesen je postajala vse bolj hladna in prekmalu je na vrata potrkala zima. Povedano po pravici je bilo tedaj za oba najteže. Dnevi so bili kratki, najina klet je bila eno samo surovo gradbišče, midva pa sva si tudi želela zimskega spanca. Vendar se nisva vdala, vzela sva vsak dan zase in počasi, a vztrajno nadaljevala z mislijo na svoj dom. V pripravljene odprtine smo vstavili nova lesena okna in balkonska vrata (ta vodijo na majhno teraso z dostopom na vrt). Na podložni beton, ki so nama ga izdelali mojstri, sva položila hidroizolacijo (česa vsega se človek nauči!) in na to 10 cm toplotne izolacije, da bi preprečila prevelike toplotne izgube – bralci Delaindom vemo, kako pomembno je to! Vrh tega nama je vodovodar napeljal cevi za talno ogrevanje. Poskrbel je tudi za vse vodovodne instalacije v kopalnici in kuhinji. Vseskozi so se pojavljali manjši zapleti in problemi, ki pa sva jih skušala reševati potrpežljivo in vsakega posebej. Hitro se namreč nabere cel kup težav in nisva smela pustiti, da bi nama prišle do živega (čeprav je po mojem licu stekla tudi kaka solza, ko se mi je zdelo, da je vsega preveč in cilja kar ni bilo videti). Do začetka decembra nama je uspelo prostore pripraviti do te mere, da so nama mojstri lahko izdelali estrih. Tudi to je bil zelo vesel dan! Smešno, kako se človek razveseli takih trenutkov. Ko se je estrih posušil, sva se lotila priprave za elektroinstalacije ter ometavanje sten, pri čemer nama je zelo pomagal predvsem Nejčev oče, ki se je izkazal za pravega strokovnjaka. Tako je bil prostor vse bolj prijazen, stene so postajale enotne, prav tako pa so se začeli daljšati dnevi in je tudi delo postalo na neki način lažje.

Spomladi so se v najini kleti začele dogajati bolj zanimive stvari. Postavila sva novo predelno steno in tako nakazala prostor, namenjen kopalnici. Oblogo iz mavčnokartonskih plošč so dobile tudi nekatere stene in stropi. Postopoma je postal prostor podoben stanovanju, in ne več temnemu in hladnemu gradbišču. Začela sva polagati ploščice. Ja, tudi tega sva se lotila sama. Saj se lahko marsičesa naučimo, samo malo volje je treba imeti. V predsobi sva po tleh položila krasne temne granitogres plošče, v drugih prostorih pa sva se odločila za poseben epoksi tlak. Tega nama je izdelal strokovnjak, ki je skrbno nanesel epoksidno smolo bele barve in s tem dosegel želeni enoten tlak. S tem je prostor res zaživel! Svetloba se od belih tal odbija kot na vodni gladini in tako je prej temna in turobna klet postala svetel, prijeten prostor. Še sama nisva mogla verjeti, kako svetlo je zdaj v najini kleti. Potem sva se lotila še stenskih oblog v kopalnici. Položila sva 1500 majhnih ploščic (velikosti 10 x 10 cm), ki tvorijo zanimivo mrežo. Kmalu zatem sva se lotila kar opremljanja. Za kopalnico sva kupila masivne lepljene plošče in iz njih izdelala pult, na katerem kraljuje korito, pod njim pa bo kmalu stal pralni stroj in košare za perilo – tako bo vsak kotiček izkoriščen! Stenske omarice sva kupila v trgovini s pohištvom. Opremila sva tudi spalni del, in sicer z novo posteljo ter z omarami, ki sva jih prinesla iz moje mladinske sobe. Tako sva precej prihranila, saj ni bilo treba vsega kupovati na novo. Posebno mesto ob vznožju postelje ima stol Rex, ki sva ga – ne boste verjeli – rešila s smetišča! Kaj vse ljudje zavržejo … Prav ta teden sva se lotila še opreme kuhinje. Tu je še posebej zanimiva zgodba. Celotno kuhinjo skupaj s kuhinjskimi aparati sva namreč kupila od neke družine, ki se je tri leta stare opreme naveličala, za pičlih 500 evrov! Ni nama bila všeč barva kuhinje, vendar take priložnosti nisva hotela izpustiti. Nič zato, sva rekla, in se lotila barvanja kuhinjskih omaric. Resda sva vložila kar nekaj dela, vendar je rezultat še nad najinimi pričakovanji – čudovita svetla kuhinja, ki prav nikakor ne izdaja, da sva jo kupila rabljeno. Tudi jedilni del je že opremljen – z novo staro pisalno mizo ter obnovljenimi stoli, ki prav simpatično dopolnjujejo prostor.

Počasi bova opremila še vse ostale kotičke stanovanja, za katere imava že velike ideje. Ampak res počasi, najprej se bova dobro naspala, potem pa nadaljevala. Sicer pa po izkušnjah ne bova zdržala prav dolgo brez dela, saj naju vsi ti projekti vlečejo naprej. Zatorej vabljeni na obisk čez kakšen mesec ali dva, ko bo res vse dokončano, midva pa bova do takrat uživala v tem, za kar sva ves ta čas garala – v kleti, ki je postala najin dom.