Že lep čas mi vaša priloga enkrat na teden polzi med prsti in me vsaj za kratek čas odpelje v sanjski svet. Vsakič, ko sem jo v preteklosti prijela v roke, sem sanjala o tem, kako bi lahko opremljala svoje gnezdece. V kratkem času se je zvrstilo veliko življenjsko pomembnih sprememb, ki so me motivirale, da se lotim nečesa, česar me je bilo do sedaj strah. Odločitev je padla! Odločitev, ki je bila sicer zame velik test, ampak če me danes vprašate, edina prava.
Znašla sem se v trenutku, ko sem hotela zbežati daleč stran od vsega in vseh, najti svoj mir. Nekje v podnajemu? Seveda! Kam pa naj človek gre, če nima lastnega stanovanja? Kalkulacija je padla in s tem tudi odločitev, da si raje uredim svoj mali raj kar v drugi polovici hiše mojih staršev. Nekoč bom tam … nekoč.
Sedmi januar 2012 zjutraj. Hudičevo mraz je. Toplo se oblečem, vzamem ključe sosednjega vhoda hiše, globoko vdihnem, vzamem v roke kladivo in udarim po starih kuhinjskih ploščicah! »Let's get the party started!« si rečem. Z vsakim udarcem je bilo veselje večje, vsaka ploščica, ki je padla na prastara linolejska tla, je bila delček moje bolečine, ki me je počasi zapuščala. Neverjetno, kako dobro dene nekaj uničiti. »Poti nazaj ni,« si rečem, saj sem razbila že pol kuhinje. Z očetom sva dolgo gledala, katero steno lahko podrem, katero samo napol, kako pridobiti čim več prostora, kako čim bolje izkoristiti vse, kar imam na voljo. Moram reči, da se je oče izkazal za dr. arhitekture! Po mojem mnenju bi lahko celo predaval o statiki na fakulteti za gradbeništvo. Zrisal mi je mega načrt, za katerega mi ni bilo treba plačati 1500 evrov, kolikor so zanj želeli pravi arhitekti. Zaenkrat sva se držala okvirnega, grobega plana. Saj veste, kakšne smo ženske, niti ena stena še ni bila podrta, jaz pa sem že sanjala o črno-belih kombinacijah, prozornih dizajnerskih stolih, ki bodo v moji novi jedilnici, in pitju vinčka ob kaminu, oh! Dnevi so minevali in s tem so na dan prihajali novi problemi in novi izzivi. Ja, nič ni tako, kot si človek zamisli, prav nič. Danes vem, da je to čar življenja.
Hitro je prišel marec, mesec, ko imam rojstni dan in mi je oče podaril novo štemarico! Noro, kako hitro lahko vse podreš z veliko, močno mašino. Delala sem od jutra do večera, vse dni v tednu. Slika pred očmi, kako bo na koncu vse lepo in novo, mi je dajala zagona. Vsakič ko sem odprla vašo prilogo, sem dobila kakšno novo idejo. Človek je omejen s financami, seveda, in zato poskuša veliko narediti sam. Še dobro, da je oče sam svoj mojster in se na vse spozna. Tudi jaz danes vem, kako najlažje vržeš ven star parket, kako zmešaš dobro malto in celo kako sam postaviš steno. Skupaj sva podirala, zidala, polagala, brusila, lakirala ... Tudi mami nama je velikokrat priskočila na pomoč. Pa kako je bilo luštno, ko nama je pozimi nosila čaj z rumom, poleti pa pivo. Počutila sem se kot pravi mojster s svojim kombinezonom, ki mi je bil za vsaj pet številk prevelik, ampak to ni bilo važno. Bila sem stvarnik nečesa lepega.
Ne bom se razpisala o slabih izkušnjah mojega projekta, ker jih je preveč. Začenši z vodovodarjem in ob koncu s parketarjem, vse je šlo narobe. Naj samo omenim banalen primer, ko sem že na koncu prek spleta naročila kuhinjsko korito ter koš za smeti in namesto tega dobila sicer čisto solidno kuhinjsko pipo nekega Šveda. Ko misliš, da res ne more iti nič več narobe, se motiš. Kdor je že kdaj vsaj nekaj malega prenavljal, dobro ve, o čem govorim, ampak to danes ni pomembno. Edino, kar šteje, je to, da sem se zbližala z očetom in mamo, s tisto malo prijatelji in med tem časom celo spoznala moškega svojega življenja. Ja, ne boste verjeli, kar sam je prišel, in to ob pravem času. Prišel je takrat, ko sem se sama osvobodila vsega slabega iz preteklosti, ko sem bila pripravljena na nekaj novega, nekaj lepega. Najino gnezdece je sedaj pripravljeno in čaka, da bova v njem uživala. Morda bom čez nekaj časa celo postala nekakšna ameriška »razočarana gospodinja« in na polico nad kaminom postavila svojo prvo družinsko sliko. To stanovanje sem jaz, moj trud, ki me je bogato nagradil.
Naj ob koncu dodam le to: če se kdaj zalotite, da ne morete več, ste naveličani vsega, utrujeni, nimate več motivacije in vam povrhu vsega še zmanjka denarja, ne obupajte, NIKOLI. Vse se zgodi z namenom in vse te izkušnje so za nas test, da potem lahko sproščeno uživamo v sadovih svojega dela. Za vsakimi vrati, ki jih zapremo, nas čakajo nova, da jih odpremo. Jaz sem svoja nova vrata že odprla, na stežaj! Komaj čakam vselitveni žur!
Pa srečno vsem, ki že ali pa še boste ustvarjali nekaj zase!
