Strategije so lahko različne: od avtonomne samopomoči do prilagodljivih montažnih poslopij; od samostojne gradnje s skrom­nejšimi sredstvi in preprostimi materiali (kakršna je bila včasih razširjena tudi pri nas) do velikih projektov z industrijsko izdelanimi komponentami ter računalniško podprtimi procesi sporazumevanja in odločanja; od anarhističnih in radikalno demokratičnih zadružnih oblik do visokotehnoloških utopij.

Arhitekt kot pomočnik

V zahodnoevropskih državah so se nekateri arhitekti že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja poskušali iz samostojnih ustvarjalcev preobraziti v posrednike, ki se bodo v procesu gradnje dogovarjali z ljudmi o tem, v kakšnih razmerah bi radi živeli. Arhitekt Ottokar Uhl (1931–2011) je v Avstriji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v stanovanjski gradnji prvi uvedel in izvajal participacijo. Zavzemal se je za arhitekturo, ki bo v času gradnje odprta za spremembe in bo estetsko izobraževala vse ljudi. Francoski arhitekt Yona Friedman (rojen 1923) je opredelil nalogo arhitekture: ta mora biti tehnična podpora individualni samoorganizaciji. Arhitekt ne sme biti »skrbnik mladoletnega« uporabnika, temveč njegov pomočnik. Vendar so se v postmodernizmu pojavili arhitekti umetniki, katerih projekti veljajo za avtonomna in nesporna umetniška dela.

Pa vendar je v številnih delih Evrope postalo popolnoma običajno, da ljudje, ki bodo stanovali v objektih, neposredno in dosledno sodelujejo pri arhitekturnem načrtovanju in gradnji objektov, in to kot samostojni izvajalci ali pa so organizirani v zadrugi. Ti ljudje so odgovorni za celoten proces – od načrtovanja in gradnje do uporabe objekta. Seveda takšne stanovanjske zadruge nujno potrebujejo podporo urad­nih prostorskih načrtovalcev, izkušenih arhitektov, finančnih strokovnjakov in neodvisnih projektnih svetovalcev – pa tudi mediatorjev, ki pripomorejo k temu, da se umirjeno in sporazumno premostijo konflikti, ki se pojavljajo pri projektih s številnimi posamezniki, katerih interesi se med seboj razlikujejo.

Eden novejših primerov uspešne participacije na Dunaju je območje nekdanje Tovarne kablov (Kabelwerk) v Mödlingu, 12. dunajski četrti. V letih od 2005 do 2009 je tukaj nastalo mestno naselje. Pred tem so uspešno izpeljali več faz. Sodelovanje občanov so spodbudili z razpisom za idejne rešitve, pisne ali narisane, o uresničitvi idej pa je odločala območna žirija. Ustanovili so tričlanski svet občanov in posrednikov med občani na eni strani ter strokovnjaki (arhitekti in gradbenimi izvajalci) in uslužbenci te dunajske občine na drugi, poleg tega pa tudi delovne skupine za podrobno dodelavo glavne zasnove in projekta. Šele potem so objavili razpis za urbanistični projekt, ki temelji na načelu »wrap around architecture«. Zanj je značilno, da so stavbe so projektirane okoli prostega prostora, ki je v središču pozornosti.

Nenavadno stanovanje za normalne ljudi

Strokovnjaki v Sloveniji so prepričani, da je treba poskrbeti za hitrejši razvoj participacije pri gradnji stanovanj, kar proučujejo tudi v okviru študija arhitekture. Na ljubljanski fakulteti za arhitekturo so lani konec oktobra organizirali dvodnevno mednarodno konferenco in delavnico Stanovanjske zadruge – Housing Cooperatives, na kateri so nastopili predavatelji iz Švice, Avstrije in Nemčije. Organizatorji so v napovedi opozorili, da je stanje na področju stanovanj v Sloveniji precej zaostreno, in to zaradi pomanjkanja prave stanovanjske politike, predvsem pa zaradi neravnovesja med številom stanovanjskih objektov v zasebni lasti in tistih, namenjenih za najem.

Po lastninjenju družbenih stanovanj v devetdesetih letih prejšnjega stoletja živi zdaj več kakor 90 odstotkov prebivalcev Slovenije v lastnih stanovanjih. Posledice tega pa, kot bi morda lahko nestrokovno sklepali, niso zgolj pozitivne. Država se je namreč umaknila iz financiranja in urejanja stanovanjske politike; delež neprofitnih stanovanj je zanemarljiv, in to kljub drugačnim obljubam; zasebni trg v glavnem deluje na črno brez učinkovitega nadzora; stanovanjski prostor pa je še posebno nedostopen za mlade in na splošno ljudi s slabšim premoženjskim stanjem. »Rešitev je lahko v stanovanjskih zadrugah,« je pisalo v napovedi konference.

Participativne stanovanjske rešitve so neredko arhitekturno zelo kakovostna dela, o tem smo se lahko prepričali lani v Münchnu na razstavi Brez strahu pred participacijo! – Stanovanje danes v Arhitekturnem muzeju tamkajšnje tehniške univerze v Pinakoteki moderne. Organizatorji so opozorili, da se zadnja desetletja povečuje zanimanje za stanovanja v zasebni lasti, zgrajena po last­nih željah, pa tudi na to, da se zaradi demografskih gibanj čedalje bolj spreminjajo stanovanjske potrebe. Tako se na nepremičninskem trgu, ki načeloma deluje v skladu z ekonomskimi interesi, pojavlja vse več novih pobud, ki se podrejajo individualnim zahtevam in samoupravnim organizacijskim oblikam.

Na razstavi v Münchnu smo si ogledali 12 sodobnih projektov iz več evropskih držav. Vse so uresničili v dolgotrajnem procesu, po številnih sestankih in razpravah v idejnih delavnicah in delovnih krožkih, v katerih so se pogovarjali o vsebinskih konceptih, organizacijskih strukturah in oblikah skupnega življenja. Vsi projekti imajo velike skupne prostore, odprte in prilagodljive strukture ter nekonformistične tlorise stanovanj. Skup­no jim je tudi to, da so privlačni za različne generacije stanovalcev in ne samo za demografsko in socialno podobne ljudi.

Skladno življenje in družbena pomešanost

Münchenska razstava je predstavila projekte, ki presegajo »običajna stanovanja« in čisto ekonomski izračun. Posvečajo se sklad­nemu življenju s sosedi, ekologiji, integraciji in družbeni pomešanosti. Lange Eng v Albertslundu na širšem območju danskega Köbenhavna stanovalci opisujejo kot »nenavaden kraj za normalne ljudi«. V 54 stanovanjih živi 200 ljudi, polovica je odraslih, polovica otrok. V kompleksu imajo tudi skupno hišo z veliko kuhinjo in jedilnico za skoraj vse stanovalce, prostore za igro, salon, gostilno ter kinematograf z 20 sedeži in projektorjem HD. Dvorišče je na voljo vsem, tu so skupna igrala in druga ponudba.

V züriški četrti Leuthschenbach je na dobre štiri hektare velikem območju nekdanje tovarne betona svoj prvi projekt uresničila zadruga Več kakor stanovanje (Mehr als Wohnen). Z njim je pokazala, da je v še pred kratkim nezanimivi mestni četrti mogoče urediti prostor, zelo primeren za življenje in delo. Tu zdaj živi 1200 ljudi, dela jih še dodatnih 150. Prebivalcem območja so med drugim namenjeni knjižnica, igralni prostor za otroke, gostilna in drugi prostori. Med arhitekti projekta je biro pool Architekten, v katerem je partner tudi David Leuthold, eden od predavateljev na omenjeni konferenci v Ljubljani.

V največjem švicarskem mestu se z udeležbo meščanov na skoraj petih hektarih razvija območje Hardturm, ki so ga poimenovali po nekdanjem stadionu nogometnega kluba Grasshoppers. Zdaj bodo tu zgradili manjši stadion; okoli njega na nekdanjih terenih za trening nastaja stanovanjski park s 500 stanovanji in številnimi delovnimi mesti, obkrožajo ga prostrane površine za rekreacijo.

V Zürichu so uredili tudi stanovanjsko in obrtno naselje Kalkbreite, ki je zadnja leta prejelo več nagrad za urbano arhitekturo. Večnamenski kompleks zavzema celoten mestni predel, v njem je celo tramvajska remiza. Skupaj tu stanuje več kakor 250 ljudi. Na voljo imajo zanimivo »soživljenjsko« infrastrukturo – med drugim 21 tukajšnjih stanovanj ustvarja »veliko gospodinjstvo« s skupno kuhinjo, v kateri kuharica pripravlja večerjo za stanovalce.

V münchenski četrti Forstenried sta na dva hektara velikem območju krajevno združenje waldorfske šole in zadruga za samoupravno, socialno in ekološko stanovanje Wogeno zgradila šolo za 450 učencev in hišo za popoldansko bivanje otrok ter 70 stanovanj za različne generacije (družine z otroki, starejše ...) in pripadnike različnih družbenih slojev.

Berlin, znan po alternativnih oblikah življenja

V Berlinu so med živalskim vrtom in reko Spree domiselno obnovili Siegmunds Hof, ki je zaščiten kot kulturni spomenik. Konec petdesetih let prejšnjega stoletja so tu zgradili kompleks petnajstih različnih stavb: stanovanjske stolpnice z dvigali, nižje trinadstropne hiše in stanovanjske paviljone s prostranimi okoliškimi zelenimi površinami. Hiša 13 za urbane prijatelje vrtov, zdaj študentski dom s 46 različno velikimi bivalnimi enotami, je prvi del projekta, ki je nastal v širokem procesu participacije. Študentje lahko posadijo začimbe in druge rastline na majhnih vrtovih, na voljo imajo tudi skupne kuhinje in športne terene.

Nemško glavno mesto, znano po alternativnih oblikah življenja, ima še en zgleden zadružni projekt: Spreefield Berlin eG. Ures­ničili so ga v središču Berlina ob reki Spree, ima tri zgradbe, v vsaki je od 6000 do 8000 kvadratnih metrov površine. V njih so stanovanja, obrtni in drugi delovni prostori pa tudi prostori za druge namene oziroma drugo uporabo stanovalcev.

Pred kratkim smo obiskali Stanovanjski projekt (natanko tako se imenuje: Wohnprojekt) – zadrugo, ki je zgradila dve zgradbi v naselju, ki se širi na območju nekdanje dunajske Severne železniške postaje v 2. mestni občini, Leopoldstadtu. Projekt ima osrednji travnik, igrišče in vrt s kostanji, jagodičjem in drugimi sadnimi rastlinami. Med stavbama so si stanovalci na notranjem dvorišču uredili vrtičke. Projekt spodbuja redkejšo uporabo avtomobilov, o čemer je mogoče sklepati tudi po velikih prostorih za kolesa (na voljo je celo skupno tovorno trikolo) in manjših garažah kakor v podobno velikih soseskah. V garažah stojijo avtomobili, ki jih lahko stanovalci uporabljajo po natančno določenem načinu souporabe. Dunajski Wohnprojekt je zanimiv tudi po finančni organiziranosti, za katero so stanovalci poskrbeli sami in zagotovili uraden notarski nadzor. »Premoženjski sklad« jim omogoča, da tu stanujejo brez velikih bančnih dolgov in hkrati varčujejo.