Drobcen, nekaj milimetrov visok zelen kalček, ki prvi pokuka iz zemlje, oznanja novo življenje v cvetličnem koritu. Kmalu mu sledijo še drugi in prav prijetno je dan za dnem opazovati, kako iz semen paprike, paradižnika, feferonov, kumar, brokolija in bučk vznikajo mlade, zelene rastlinice, ki imajo vsak dan kakšen list več.
Čeprav so dnevi turobni, deževni, oblačni in hladni, pa pod folijo na zadrgo, ki prekriva kovinsko ogrodje ozkega, okrog meter in pol visokega rastlinjaka, zelenjavne sadike lepo uspevajo, saj jim je prijetno toplo. Ko se pokaže sonček, je treba vsaj malo odpreti zadrgo, da se rastlinice prezračijo, moramo jih tudi popršiti s pršilko, v kateri imamo postano vodo, ki ni premrzla, da mladih rastlin ne šokira. Zemlja v koritih se hitro izsuši, zato je treba sadike zmerno zaliti, vsekakor pa hitro zapreti zadrgo, da se mlade rastlinice ne prehladijo.
Za ta cenovno ugodni rastlinjak, ki zavzame malo prostora, sem izvedela po naključju iz priloge Deloindom. Ko sem se nekega pomladanskega dne pred petimi leti odločila očistiti okenska stekla, sem iz kupa starega časopisnega papirja vzela prilogo Deloindom in že hotela strgati nekaj listov, saj je znano, da se prav s časopisom stekla najbolje očistijo. A nekaj mi je reklo, naj jo prej vsaj prelistam, tako sem tudi storila in pogled mi je obstal na članku o tem rastlinjaku. Od takrat vse priloge vedno spravim, da lahko kdaj kasneje še kaj preberem.
Takoj sem odhitela po rastlinjak v Merkur, kjer so imeli le še dva. Razveselila sem se ga kot otrok, nisem vedela, da lahko neki predmet postane pri hiši tako priljubljen. Ko v sebi prebudite otroka, se začne igra, ki je nadvse koristen konjiček, saj omogoča zgodnjo pridelavo domače zelenjave brez pesticidov in drugih kemikalij, hkrati pa v vas prebuja radost ob vsakem novem pogledu na svoje sadike. Te se skoraj vidno večajo, lahko bi jih primerjali z lego kockami, ki jih otroci sestavljajo v najrazličnejše figurice, mi pa se igramo z mladimi rastlinami, ki pod toplim in vlažnim zavetjem vznikajo kot gobe po dežju.
Mož sestavi rastlinjak že februarja, ko je zunaj še zelo hladno, in ga postavi v zavetni del atrija, sama pa cvetlična korita napolnim z ustrezno zemljo, ki ima dovolj hranil za vzgojo zelenjavnih sadik. Potem pride na vrsto sejanje, pri čemer se ravnam po luninih menah, čez kakšnih deset dni pa nastopi najlepši občutek, ko lahko opazujemo, kako iz zemlje prodirajo zelene nebogljene rastlinice, na trpežni polivinilasti steni rastlinjaka pa se zaradi temperaturne razlike pojavijo drobne kapljice, ki spominjajo na roso.
Za rast potrebujeta npr. paradižnik in paprika dalj časa, medtem ko bučke in kumare zelo hitro zrastejo, zato jih lahko sejemo pozneje, ker se v rastlinjaku močno razrastejo in zasedajo prostor. Zgodilo se je že, da sva bila z možem preveč neučakana, ko sva videla lepo razrasle sadike kumar. Tako sva jih med prvomajskimi prazniki presadila na vrt, a to je bilo zanje ob nenadnem mrzlem vremenu usodno, pomorila jih je slana. Nauk tega je, da ne smemo prehitevati časa.
Seveda se lahko zgodi še kakšna druga neprijetnost. Prvo leto sem se spraševala, zakaj v enem koritu seme varaždinskega zelja nikakor noče vzkliti. Potem pa sem bolj natančno pogledala in videla, da je nekaj sicer prišlo iz zemlje, a so drobni listki povsem pogrizeni. Ni mi bilo jasno, kaj bi lahko v koritu na najvišji polici v rastlinjaku, požrlo mlade listke. Nikjer ni bilo videti ničesar, ko pa sem nekoliko bolj pozorno pogledala, sem ob robu le zagledala majhnega rjavega polža, ki se je očitno hranil z mladimi rastlinicami, najbrž so mu prav teknile. Razbijala sem si glavo, kako je prišel v korito, nakar sem ugotovila,da so bile ličinke že v zemlji. Gre za velikega rdečega polža, ki ste ga gotovo že kdaj opazili na vrtu, velja za zoprnega škodljivca, ki se najraje hrani z zelo mladimi sadikami. Ti polži odlagajo jajčeca v zemljo in iz njih se potem spomladi razvijejo mladi polži, ki so lahko spet zelo nadležni, če jih pravočasno ne zatremo. Tistega polža sem odstranila, a semena nisem znova posejala v isto zemljo, ampak sem jo zamenjala z zemljo za zelenjadnice.
Nikakor tudi ni priporočljivo za več kot teden dni pozabiti na rastline v rastlinjaku, zemlja v koritu se namreč hitro izsuši in tako rastline lahko odmrejo ali pa postanejo čisto rumene, da jih ni mogoče več spraviti k sebi. Ob vsakem lepem vremenu je dobro sadike prezračiti, še bolje je ,če »vratca« na zadrgo zvijemo v rolo in jo s trakom pritrdimo, rastlinjak pa obrnemo proti soncu, kar bo sadikam zelo prijalo. Še namig: v glinastem cvetličnem koritu bo zemlja prej
suha kot v plastičnem, ki dlje časa zadržuje vlago. Pod korita ni treba dajati podstavkov, saj ni nič narobe, če voda odteka na spodnje sadike.
Na vrtu ob hiši imamo nekaj gredic, na katerih gojimo razno zelenjavo, februarja najprej posejemo solato v nizko toplo gredo, poleg nje pa še korenček in redkvico, za ostalo zelenjavo v njej ni dovolj prostora. Tako smo običajno večino semen sejali šele po prvem maju in skoraj dva do tri mesece čakali, da smo dobili prve plodove. Seveda je mogoče tudi na tržnici ali v semenarni kupiti sadike, a če želimo imeti nekoliko več zelenjave, je to kar precejšen strošek. Razmišljali smo tudi o velikem rastlinjaku,v katerem je mogoče stoje gojiti zelenjavo, a zanj je treba imeti kar precej prostora, saj se običajno ne da razstaviti. Tako je bil več kot dobrodošel nakup priročnega razstavljivega rastlinjaka, v katerem je mogoče v višino postaviti šest poličk in nanje naložiti več korit ali lončkov. Ko sadike maja presadimo na vrt, rastlinjak razstavimo in pospravimo, da nam ni v napoto, razstavljen nam zasede le eno večjo vrečo. Če zapade sneg, nam ga ni treba odmetavati, da bi prišli do rastlinjaka, prav tako nima plastičnih sten, ki bi se ob teži snega vdirale. Prednost tega rastlinjaka je tudi to, da ga je mogoče prestavljati na različna mesta, lahko ga imamo pod streho ali čisto na prostem, na terasi, na balkonu, skratka, je nadvse priročen in zelo smo zadovoljni, ker nam v hladnem vremenu sadike v rastlinjaku lepo rastejo. Pred sajenjem na vrt ni potrebno nikakršno pikiranje ali presajanje v posamezne lončke, kar je dokaj zamudno delo.
V eno korito vedno posejem rumeni tagetes, enoletnice, ki jih junija posadim med nizke rdeče vrtnice,tako dobim lepo kontrastno zasaditev ob dovozni poti. Ob tagetes posejem tudi sončnice, ki jih pozneje presadim ob visoko leseno atrijsko ograjo – s svojimi čudovitimi rumenimi cvetovi ustvarijo prijetno vzdušje in zakrijejo pusto leseno ograjo.
Ko maja presajam na vrt, se vedno ravnam po razpredelnici, ki je bila pred leti objavljena v Deluindom, ta nazorno prikazuje, katera zelenjava sodi skupaj in katera nikakor ne. Izrezala sem si jo in jo nalepila kar na notranjo stran vrat enega od kuhinjskih elementov,da jo imam vedno pri roki.
Ko izide Deloindom, moj mož najprej prelista prve strani, kjer najde vedno kaj koristnega v zvezi s tehničnimi izboljšavami ali ekološkimi novostmi raznih fotovoltaičnih sistemov, toplotnih črpalk, zbiralnikov vode, a včasih se tudi on
ustavi pri vrtnarskih nasvetih, zlasti spomladi, ko izve vse o obrezovanju drevja, grmovnic, pa o pravilni negi trate. Nazadnje ga je najbolj navdušila robotska kosilnica Robomow, ki jo namerava kupiti, saj se je naveličal potiskanja klasične kosilnice, ki je povrhu vsega še zelo glasna.
Sama še zmeraj najraje preberem zadnje strani te časopisne priloge, ki imajo veliko zanimivih napotkov za vrtičkarje in ljubitelje rož. Včasih sem prisegala le na avstrijske pelargonije, ki res lepo cvetijo vse poletje, zadnja leta pa v Deluindom odkrijem vedno kakšno novo, moderno zasaditev okenskih korit, rada pa imam tudi obešanke, ki jih obesim ob teraso. Na visoko atrijsko ograjo namestim korita, ki jih držijo kovinski nosilci, vanje zasadim različno padajoče cvetje in okrasne trave ali deteljo, kar ustvari cvetoč in dišeč ambient za poletne piknike.
