Vzroki za nastanek vlage v bivalnih prostorih so različni in med seboj velikokrat povezani. Odgovor na vprašanje, zakaj imamo v stanovanju preveč vlage, ni vedno preprost, pravi Miha Tomšič, vodja razvoja na področju gradbene fizike na Gradbenem Inštitutu ZRMK. Vsekakor je treba poiskati vzroke za izvor vlage in jih odpraviti, šele potem lahko saniramo poškodbe. Vlaga je lahko posledica zamakanja meteorne vode zaradi poškodb ali nepravilnosti v konstrukcijah (netesnost stikov, neustrezno izvedeni detajli ...), kapilarnega dviga vlage zaradi težav s hidroizolacijo, izliva vode zaradi napak v napeljavah, lahko pa je posledica površinskega navlaževanja notranjih slojev, kar je praviloma posledica vpliva toplotnih mostov ali neustrezne mikroklime v prostorih, pravi Tomšič.

V spalnici 75-odstotna relativna vlažnost

Lastnika stanovanja sta se z vlago in plesnijo spopadla tako kot večina ljudi, ki se srečajo s tem problemom. Ker intenzivno prezračevanje ni obrodilo sadov, sta kupila razvlaževalnik zraka. Največkrat ga uporabljata v spalnici, nemalokrat pa tudi v dnevnem prostoru s kuhinjo. Okno v kuhinji je namreč jeseni in pozimi vsako jutro zarošeno, na robovih lesenih strešnih oken pa se nabira plesen. V spalnici je bila ob našem obisku relativna vlažnost 61-odstotna, pri čemer je treba poudariti, da je bilo zunaj sonce, v stanovanju pa prepih zaradi prezračevanja. Relativna vlažnost v delovnih in bivalnih prostorih naj bi bila sicer od 40- do 60-odstotna.

»Pozno jeseni in pozimi je ponavadi 75-odstotna. Po dveh urah delovanja razvlaževalnika pade na 58 odstotkov, ko ga izključim, pa že po 45 minutah spet naraste na 65 ali več odstotkov,« pravi lastnica in doda, da sta s partnerjem, že čisto obsedena z vlago, povsod namestila vlagomere, preizkusila najrazličnejša čistila in premaze za zatiranje plesni, na tla v spalnici redno nastavljata posodico s soljo, ki vpija odvečno vlago, a vse ima le kratkotrajni učinek. Doslej sicer še nista zaznala, da bi vlaga in plesen kakor koli vplivali na njuno zdravje in zdravje otroka, bi se pa rada nadloge znebila, preden se njeni stranski učinki pokažejo še kje drugje kot na stenah in okenskih okvirjih.

»Smrdljivi kot« je najhladnejši del stanovanja

Miha Tomšič si je natančno ogledal smrdljivi kot v spalnici, kakor mu pravi lastnica, kotičke in robove ob oknih v kuhinji in dnevni sobi, kjer se nabirajo vodne kapljice in plesen. S posebnima napravama je izmeril vlago na površini sten in površinsko temperaturo ter ugotovil, da je temperatura na tem delu zaradi geometrije prostora za kakšno stopinjo nižja kot drugje, pozimi pa je razlika gotovo še večja. »Poletje je najmanj primeren čas za ugotavljanje, od kod in zakaj plesen v stanovanju, saj se ta v vsej svoji razsežnosti pokaže šele jeseni in pozimi, ko je zunaj mrzlo. Spremenita se tudi način prezračevanja in razmerje med zunanjo in notranjo relativno vlažnostjo zraka. Izmerjena 75-odstotna relativna vlažnost pozimi je občutno previsoka in nakazuje na verjeten vzrok težav s plesnijo,« pravi Tomšič. Vse morebitne toplotne pomanjkljivosti v steni in stavbnem pohištvu odkrije termovizijska kamera, ki pokaže tudi, kakšne so površinske temperature sten v ogrevalni sezoni. Pregled z njo je treba opraviti, ko so zunanje temperature precej nižje kot v notranjosti.

Glede na to, da na zunanji strani spalnične stene, torej na fasadi, ni vidnih poškodb, bi lahko sklepali, da s samo streho ni nič narobe. Ni pa nujno, čisto mogoče je, da s strehe zamaka v vogalno konstrukcijo, le da se še ni pokazalo na zunanji strani, na notranji strani pa še ni vidno cvetenje barve, a je konstrukcija navlažena in zato predstavlja toplotni most. Na mestih, kjer so toplotni mostovi, je toplotni upor bistveno manjši, zato je tu pozimi toplotni tok iz ogrevanega prostora proti zunanjosti močno povečan, temperatura površine notranje stene pa se lahko zniža pod temperaturo rosišča, zato vodna para, ki jo zrak vsebuje, na njej kondenzira. Laže bi bilo, če bi poznali sestavo stene, a lastnica tega podatka ni imela. »Na fasadi sicer ni nič videti, vendar so taka vogalna mesta lahko zelo zoprna, ker nikoli ne veš, kaj se dogaja v notranjosti stene, sploh v tem primeru, kjer gre v steno strelovod, tu je še žleb, voda se steka tudi po požarnem zidu,« je svoja opažanja nizal Miha Tomšič.

Možnosti, da bi sama konstrukcija po 22 letih, kolikor je star blok, še vedno oddajala vlago, skoraj ni, zato je toliko bolj zanimivo, da je relativna vlažnost v prostorih tako visoka. Lastnica je omenila, da je bilo stanovanje, ko so se vselili, »kronično podhlajeno, z ogrevanjem na elektriko ga ni bilo mogoče ogreti na več kot 20 stopinj Celzija, saj so bili radiatorji neustrezno dimenzionirani glede na velikost prostorov. Vsako jutro sem se zbujala z vlažnim obrazom.« Zdaj imajo urejeno plinsko ogrevanje in nove radiatorje.

Topli zrak išče najlažjo pot ven

Vzrok za neenakomerno stopnjo toplotnega ugodja bi bila lahko asimetrija toplotnih lastnosti v prostorih, kajti lastnika sta pred vselitvijo zamenjala le strešna okna, ne pa tudi kuhinjskega okna in balkonskih vrat. »Toplotni tok išče najlažjo pot ven in najlažja pot je tam, kjer je toplotni upor najmanjši, površine pa so zato najhladnejše,« razlaga Tomšič. Najhladnejši površini v stanovanju sta očitno kot v spalnici in okno v kuhinji. Notranja šipa kuhinjskega okna, ki ima tako kot balkonska vrata navadno dvojno zasteklitev izpred dveh desetletij, je prav gotovo nekaj stopinj Celzija hladnejša kot šipa novega strešnega okna, zato se prej zarosi, po besedah lastnice je na njej in na polici pod njo kar naprej voda. Kondenzacija vodne pare na notranjih steklih je vedno povezana z notranjo mikroklimo, odvisna pa je tudi od lastnosti zasteklitve.

Ena od stvari, ki dodatno pripomorejo k rošenju šip, so plise zavese, ki so pritrjene na spodnjem robu balkonskih vrat in okna ter se odpirajo navzgor, na zadnji strani pa so prevlečene s posebno folijo, ki odbija vročino in sončne žarke. Po Tomšičevih besedah takrat, ko niso razprte, ob spodnjem robu zasteklitve, ki je praviloma najhladnejši del okna, tvorijo nekakšen žepek, ki ovira kroženje zraka, zato se šipe tu še hitreje zarosijo. Po njegovem mnenju bi bilo boljše, če bi bile pritrjene na zgornjem robu okna in bi se torej odpirale navzdol.

Bi zamenjava kuhinjskega okna in balkonskih vrat rešila problem? Ni nujno, odgovarja Tomšič, verjetno pa bi ga omilila, marsikaj bi bilo še vedno odvisno od mikroklime v stanovanju. Balkonska vrata so sicer še v razmeroma dobrem stanju, lesen okvir je načet na zunanji strani, zaradi česar bi lahko v njegovo notranjost vdirala vlaga, ampak z malce servisa lahko še vedno razmeroma dobro opravljajo svojo nalogo. Drugače je z oknom, pri katerem je očitno popustil termopan, saj je notranja stran šip opazno lisasta. »To je znak, da je robno tesnjenje med šipama popustilo. Še vedno pa zamenjava ni urgentna, dokler okovje deluje, lahko z dodatnim tesnilom začasno saniramo zadevo. Ampak le začasno, prej ali slej bo okno in vrata treba zamenjati, tudi zato, da se zmanjšajo stroški ogrevanja in izboljša toplotno ugodje v prostorih,« opozori sogovornik.

Nesrečno umeščeni strešni okni v dnevni sobi

Strešna okna v dnevni sobi in spalnici so vgradili pooblaščeni mojstri, kar je pomemben podatek, pravi Tomšič, saj je to lahko zagotovilo, da so delo opravili tako, kakor je treba. Da bi lahko odgovorili na vprašanje, zakaj se na površinah ob oknu, tudi na okvirju in tesnilu nabira plesen, bi morali vedeti, kaj se skriva pod mavčnokartonskimi ploščami, s katerimi so obložene poševnine, ki sta jih lastnika izolirala z 20-centimetrsko plastjo izolacije. »Kaj se skriva v notranjosti, ali je torej izolacija enakomerno položena, parna zapora ali ovira pa ustrezno tesnjena in priključena, ugotovimo tako, da odstranimo mavčnokartonske obloge. To lahko storimo tudi s tanjšim rezilom, s katerim odpremo del stika med okvirjem in špaleto. Pri vgradnji strešnih oken, kakršna so v tem primeru, je treba pustiti dovolj prostora za izolacijo špalet, police in preklad. Tudi če je vgrajeno okno z izolacijskim okvirjem, morajo biti toplotno izolirane še vse površine ob oknu, parna zapora ali ovira pa mora biti priključena na okvir okna,« razlaga Tomšič.

Okna si je ogledal še z zunanje strani in ugotovil, da vsaj na prvi pogled ni videti, da bi bile pri vgradnji narejene kakšne napake, dodal pa je, da sta strešni okni v dnevni sobi nekoliko nesrečno umeščeni. Povsem pravilno je pod njima radiator, vendar topel zrak, ki se dviga proti oknu, ne oblije spodnje četrtine okna, saj je spodnji del okna pomaknjen precej proti zunanjosti. Tvori se nekakšen mrtev žepek, v katerem zrak zastaja, pod oknom pa tudi ni dodatne – dvignjene – police, ki bi vsaj delno pomagala usmerjati topel zrak proti spodnjemu delu okna. To je tudi eden izmed vzrokov, da se je na lesenem okvirju in tesnilu ob spodnjem robu kljub zračenju razvila plesen. Lastnica se vsake toliko časa nadnjo spravi s strgalom in različnimi premazi, ki zavirajo njen nastanek. Dokler ne bo opravljen pregled s termovizijsko kamero, na podlagi katerega bo mogoče narediti načrt celovite sanacije, ji kaj drugega niti ne preostane.

Izolacija z notranje strani

Lastnico je zanimalo, ali bi nova fasada z izolacijo rešila njihove težave z vlago. Mimogrede, sosedom ne povzroča nobenih preglavic. Glede na to, da je blok star 22 let, verjetno nima več kot štiricentimetrske izolacije, odgovarja Miha Tomšič: »S toplotno izolacijo se zviša površinska temperatura, kar pomeni, da bi se zvišala tudi površinska temperatura v kotu spalnice. Vprašanje pa je, ali bi ta poseg zadostoval, če bi ugotovili, da je glavni vzrok težav neustrezna mikroklima.« Ena od možnosti, s katero bi rešili problem plesni v vogalu (ob pogoju, da je mikroklima ustrezna), je izvedba izolacije z notranje strani, vendar zgolj na ožjem območju levo in desno od vogala. S tem bi dosegli, da bi se na tem mestu dvignila površinska temperatura. Najprej je treba, pravi Tomšič, natančno izračunati potrebno debelino izolacije, zato odsvetuje izvedbo na pamet: »V nekaterih primerih zadostuje že pol centimetra. Vsekakor sloj ne sme biti ne predebel ne preširok. Uporabimo lahko ekspandirani, še raje ekstrudirani polistiren. Robove preprosto izravnamo s kitom ali izravnalno maso in steno prebarvamo.« Če bi toplotno izolirali vse notranje površine, ne bi rešili problema, opozarja sogovornik, ampak bi temperaturne razlike zgolj potisnili nivo više in zelo verjetno ustvarili nove toplotne mostove.

Druga možnost so t. i. izolacijske tapete, s katerimi oblepimo kot, vendar je treba najprej izračunati, kakšen bi bil njihov učinek. Enako velja za oblaganje z materiali, ki začasno akumulirajo čezmerno zračno vlago. Vsi nasveti so bolj ali manj ugibanje, dokler ne odkrijemo vzrokov za nastanek vlage ali plesni, pravi Miha Tomšič.

Delo in dom, 18. avgust 2010