Glede na to, kako pomembno je, kakšen zrak dihamo, je presenetljivo, da nimamo nobene uredbe ali predpisa o kakovosti zraka v prostorih. Zelo natančno je urejeno, kakšna mora biti kakovost oziroma kolikšne so še dovoljene mejne vrednosti posameznih plinov in trdnih delcev v zunanjem zraku, za notranjega pa veljajo le priporočila Svetovne zdravstvene organizacije. Kakovost zraka se nadzoruje in meri zgolj v delovnih okoljih, kjer so zaposleni zaradi vrste dela neposredno izpostavljeni različnim hlapnim snovem, pojasnjuje Alenka Stermenszky iz laboratorija za ekologijo in toksikologijo na Zavodu za varstvo pri delu ter dodaja, da se v javnih, poslovnih in tudi stanovanjskih stavbah lahko orientiramo po vrednostih, ki veljajo za zunanji zrak, vendar tega nihče ne meri in ne nadzoruje. To pomeni, da moramo za boljšo kakovost notranjega zraka, vsaj kolikor lahko vplivamo nanjo, poskrbeti sami.

Zrak v prostorih je zelo podoben zunanjemu

Suh zrak je sestavljen iz približno 78 odstotkov dušika in 21 odstotkov kisika, zelo majhen delež predstavljata argon in ogljikov dioksid. Poleg tega so v njem v izredno majhnih količinah še drugi plini, med katerimi na kakovost zraka in ob prevelikih količinah na počutje in zdravje ljudi vplivajo predvsem dušikovi oksidi, žveplov dioksid, ogljikov monoksid in ozon. Zaradi izpustov se jim pridružijo še svinec, benzen ter druge organske hlapne spojine, kot je na primer formaldehid. Toda največje težave lahko povzročajo delci, med katerimi so nevarni tisti, ki so manjši od 10 mikronov, pojasnjuje Peter Otorepec, svetovalec za okolje in zdravje na Inštitutu RS za varovanje zdravja.

Z zračenjem spuščamo v notranjost zunanji zrak in z njim vse naštete pline in delce. Zato imamo v prostorih približno iste vrednosti posameznih škodljivih snovi, kot so zunaj, le ozona je v povprečju za polovico manj, odvisno od tega, koliko zračimo, pravi Anton Planinšek iz sektorja za kakovost zraka pri Agenciji Republike Slovenije za okolje (ARSO). Pojasni še, da bolj ko zračimo, več ozona bomo imeli v prostoru. Sicer pa se njegova vsebnost kmalu zmanjša, ker je ozon zelo reaktiven in hitro reagira z različnimi snovmi. Planinšek še poudarja, da ni nobene nevarnosti, da bi zrak vplival na počutje ali zdravje ljudi, dokler vsebnosti posameznih plinov ne presežejo največjih dovoljenih vrednosti.

Največja težava so mikrodelci in ozon

Največ težav s kakovostjo zraka je lahko zaradi povečane koncentracije delcev in ozona, pojasni Otorepec. Vsebnost delcev v zraku naraste predvsem pozimi zaradi kurjenja fosilnih goriv. Največji onesnaževalci so promet in kurišča za ogrevanje. Delci, ki nastajajo pri nepopolnem gorenju, prosto krožijo po zraku. Večji od 10 mikronov se pri vdihovanju ustavijo v zgornjem delu dihalnih poti, v nosu in žrelu, in jih s kihanjem in kašljanjem brez večjih težav odstranimo, manjši pa prodrejo prav v pljučno tkivo. Povzročijo lahko lokalno vnetno reakcijo in v skrajnem primeru propad pljuč, pojasnjuje Otorepec. V tem obdobju so še posebno občutljivi kadilci in bolniki z bronhitisom. Ker količine delcev v zunanjem zraku neposredno ne moremo nadzorovati, sogovornik svetuje, da se na delce bolj občutljivi ljudje več zadržujejo v prostorih in jih malo manj zračijo. To sicer ni najboljša rešitev, vendar se drugače delcem preprosto ne moremo izogniti, še dodaja. Enako velja za alergene, ki jih je v zraku največ spomladi. Tudi v tem času je priporočljivo, da zračimo le zgodaj zjutraj in zvečer, čez dan pa čim manj.

Poleti je lahko povečana koncentracija ozona v ozračju, kar pomeni, da je večja tudi njegova koncentracija v notranjem zraku. Ozon draži očesno veznico in zgornje dihalne poti ter povzroča astmatične napade. Drugi plini, ki bi lahko škodovali zdravju, med njimi žveplov dioksid ter dušikovi oksidi, so v zadnjem času v dovoljenih mejah, zato zaradi njih ni večjih težav, še pove Otorepec.

Pravilno prezračevanje lahko reši marsikatero težavo

Rešitev za navedene težave je lahko prisilno in nadzorovano prezračevanje v stavbi, pri katerem zrak dovajamo v prostor skozi filtre. Vendar Alenka Stermenszky in Peter Otorepec poudarjata, da je izjemno pomembno redno in ustrezno vzdrževanje oziroma čiščenje filtrov, saj so lahko v nasprotnem velik vir različnih bakterij, virusov plesni in trosov. Ti lahko skozi prezračevalni sistem prodrejo v prostor in povzročijo resna bolezenska stanja. Planinšek dodaja, da je zelo pomembno, kje zajemamo zrak za prezračevanje. Meritve, ki so jih opravili na ARSO, so pokazale, da je lahko velika razlika v kakovosti zraka že na razdalji nekaj sto metrov. Ob glavnih prometnih cestah, na primer na Slovenski cesti v Ljubljani, je zaradi izpuhov iz motornih vozil zrak veliko bolj onesnažen kot na Prešernovem trgu. Zato je na bolj onesnaženih mestih smiselno prezračevati s prezračevalnim sistemom, na manj onesnaženih pa to lahko naredimo z odpiranjem oken, še pravi Planinšek.

Natančnega napotka, kako in koliko prezračevati ter koliko svežega zraka na uro potrebuje človek, ni, saj je to odvisno od vrste dejavnikov, pravi Otorepec. Po nekaterih priporočilih naj bi se na uro izmenjalo 0,7 prostornine zraka v prostoru, nekateri pa pravijo, da je treba prezračevati štirikrat na dan po 15 minut, in sicer tako, da se ustvari prepih. Vendar je vse odvisno od vlažnosti in temperature zraka, dejavnosti, ki jo počnemo v prostoru, oblačil, ki jih imamo na sebi, hitrosti gibanja zraka, sevanja predmetov, našteva sogovornik. Načeloma velja, da je treba prezračiti, ko je v prostoru previsoka relativna vlažnost, ki naj bi bila, odvisno od notranje temperature, od 40- do 60-odstotna, in ko se poveča koncentracija ogljikovega dioksida.

Notranji viri slabega zraka

Na kakovost zraka v prostorih poleg kakovosti zunanjega zraka vplivajo tudi različni materiali, ki so vgrajeni v stavbi, in oprema, poudarja Alenka Stermenszky. Vsebnost majhnih delcev se lahko poveča, ker se ti v zrak sproščajo iz različnih materialov. Lahko tudi v obliki mikrovlaken, ki jih vdihujemo. Vir teh so predvsem tepihi in druge tekstilne obloge ter tkanine. Slabši zrak bomo imeli tudi zaradi uporabe agresivnih čistil, iz katerih se sproščajo različne hlapne snovi, in formaldehida, ki se sprošča iz pohištva oziroma, natančneje, iz ivernih plošč, dodaja Otorepec. Kakovosti zraka prav tako škodujejo različni razpršilci ter sevanje gospodinjskih in drugih električnih naprav. Ni treba posebej poudarjati, da je ne le vir slabega zraka, temveč nasploh izjemno škodljiv cigaretni dim, ki vsebuje veliko benzena.

Tem dejavnikom se lahko izognemo, pravita sogovornika. V stanovanju naj bo čim manj tekstilnih oblog in drugih predmetov iz tekstila, uporabljati je treba le blaga čistilna sredstva, predvsem pa stanovanje in delovne prostore čim pogosteje in čim temeljiteje čistiti. Uporabljati bi morali zelo kakovostne sesalnike s kakovostnimi filtri, še priporočata. Izogibati se je treba tudi uporabi različnih osvežilcev zraka, neprijetnih vonjav se je bolje znebiti s prezračevanjem, je prepričan Otorepec. Stermenszkyjeva dodaja, da je treba stavbe dobro vzdrževati, pri novogradnjah pa izbirati kakovostne, do človeka in okolja prijazne materiale, iz katerih se ne bodo sproščali mikrodelci in vlakna ali kakršne koli hlapne organske spojine.

Delo in dom, 22. julij 2009