Lastnosti vhodnih vrat (in oken, vendar o njih kdaj drugič) so predpisane s standardom EN 14351-1, ki je začel veljati februarja 2010 in določa zahteve za proizvod ter s tem dajanje v promet, pojasni Neva Jejčič z Gradbenega inštituta ZRMK. Od takrat tudi velja, da morajo biti vsa okna in vrata (lesena, PVC ali kovinska), ki so prvič naprodaj v Sloveniji oziroma v Evropski uniji in ki spadajo na področje uporabe EN 14351-1, opremljena z oznako CE, proizvajalec pa zanje pred tem izda izjavo o skladnosti. Žal v Sloveniji še nimamo sprejetega standarda za vgradnjo, ki ima, kakor smo že večkrat poudarili, zelo pomembno vlogo pri tem, kako dobro bo stavbno pohištvo opravljalo svojo nalogo – vsako okno in vsaka vrata so namreč dobra le toliko, kolikor so dobro vgrajena. Ker standarda za vgradnjo ni, veljajo priporočila strokovnjakov, ki svetujejo vgradnjo s tesnjenjem v treh ravninah, po smernicah RAL.

Standard EN 14351-1 določa lastnosti vhod­nih vrat, ne glede na material, iz katerega so izdelana, vendar brez zahtev glede požarne varnosti. Kakor pojasnjuje Zvone Jazbinšek iz podjetja Matjaž, standard velja za vse vrste vhodnih vrat, tudi za steklena vrata brez okvirja, vrata za evakuacijske poti in podobno. Med lastnostmi, ki jih dokument opredeljuje, je treba omeniti odpornost proti različnim vrstam obremenitev (z vetrom, snegom), odpornost proti udarcem, eksploziji, proti ponavljajočemu se odpiranju in zapiranju, vodotesnost, zvočno izolativnost, toplotno prehodnost, prepustnost zraka, mehansko trdnost in podobno. Izdelki pa po tem standardu niso ocenjeni glede uporabe v konstrukcijah.

Vhodna vrata morajo seveda imeti oznako CE, kar pomeni, da ustrezajo evropskim normativom, dodaja Metka Banič iz podjetja Int vrata. Po njenih besedah kupci po znaku CE niti ne sprašujejo več, ker se jim zdi samo po sebi umevno, da ga izdelek ima. Bolj jih skrbi, da bi se vrata sčasoma začela kriviti, zato ima večina proizvajalcev v ponudbi vrata s standardno vgrajenim mehanizmom proti krivljenju, ne glede na material, iz katerega so izdelana.

Karbon, kompozit in steklena vlakna

Baničeva pravi, da se ljudje pogosto odločajo za vhodna vrata iz lesa, ki daje občutek top­lote in domačnosti. Les je dobro zaščiten z debeloslojno barvo, lahko pa imajo vrata na zunanji strani oblogo iz aluminija, kar je še zlasti priporočljiva izbira, če je vhod na sončni strani. Obloga je na vrata pritrjena z distančnikom, kar lesu omogoča, da se zrači, doda Baničeva. Po besedah Majde Megušar iz podjetja Megušar-les je največ povpraševanja po lesu domačih drevesnih vrst, kot so hrast, bukev in jesen. Sicer pa trendi narekujejo moderne, ravne linije v kombinaciji s steklom ali vstavki iz nerjavnega jekla ali pa grobe vrste lesa in 3D-različice vhodnih vrat.

Jazbinšek med tehnološkimi novostmi in izboljšavami na področju vhodnih vrat opozori na aluminijasta vhodna vrata z okvirjem krila iz karbona in kompozitnega materiala, ojačenega s steklenimi vlakni, ki jih je nemški koncern Hörmann premierno predstavil na sejmu BAU 2013 v Münchnu, v prodaji pa bodo predvidoma v drugi polovici leta. Tako karbonska kot druga vhodna vrata so zaradi izboljšanih materialov bolj odporna proti koroziji, imajo boljše toplotne in zvočnoizolativne lastnosti, mehansko trdnost, odpornost proti udarcem ...

Preizkus delovanja v realnih razmerah

Ustreznost garažnih vrat (pa tudi industrijskih vrat in vrat za poslovne prostore) predpisuje evropski standard EN 13241-1, ki določa zahteve za njihovo varnost in delovanje. Zahteve veljajo za garažna vrata v celoti (torej tudi za tista z osebnim prehodom), pri čemer ni pomembno, ali se uprav­ljajo ročno ali z avtomatskim pogonom. Po Jazbinškovih besedah omenjeni standard ne zajema delovanja v okoljih z elektromag­netnimi motnjami, prav tako ne radijskega dela garažnih vrat. V obeh primerih mora proizvajalec upoštevati druge ustrezne standarde.

Ko gre za požarno odpornost ali nadzor dima, morajo proizvajalci vhodnih in garažnih vrat upoštevati še druge standarde, kakovost proizvodnje pa potrjujejo tudi s standardi ISO. Za kupca je, denimo, pomembna informacija, da je delovanje izdelka preizkušeno v real­nih razmerah, pravi Jazbinšek in dodaja, da so stranke čedalje bolj ekološko ozaveščene in marsikomu ni vseeno, kako se do okolja obnaša proizvajalec.

Dobra izolativnost in tesnjenje

Na evropskem trgu je veliko proizvajalcev avtomatskih garažnih vrat, tehnološki raz­voj pa večinoma poganjajo veliki koncerni, pravi Gregor Čonč iz podjetja Von, ki trži garažna vrata švedskega proizvajalca Crawford. Po njegovih besedah cena ne bi smela biti edino merilo za nakup, saj se tehnološke prednosti dobrih vrat pokažejo z dolgotrajno uporabo.

V zadnjih letih je proizvajalcem uspelo narediti velik preskok predvsem na področju toplotne in zvočne izolativnosti garažnih panelov, saj morajo slediti trendom energijsko čim bolj varčne gradnje, ki zapovedujejo čim manjše toplotne izgube. Pri sekcijskih garažnih vratih, na primer, se lahko toplota izgublja tako skozi panel kot skozi špranje panelov. Dobro izolativnost po Čončevih besedah zagotavlja vsaj 42 milimetrov izolacije na panelu, prav tako, če ne celo bolj, pa je pomembno dobro tesnjenje med posameznimi lamelami in okrog stranskih robov. Kupcem svetuje, da pred nakupom preverijo debelino celotne površine panela, in če je le mogoče, naj si ogledajo tudi detajle tesnjenja.

Na prvem mestu je varnost

Tehnološki napredek se kaže tudi v izboljšani uravnoteženosti tekalnih kolesc, še bolj pa v pametnejši elektroniki avtomatskih pogonov. Sodobni radijsko vodeni pogoni za garažna vrata zagotavljajo večjo stopnjo varnosti in možnost preverjanja položaja vrat, poudarja Jazbinšek. Zavedati pa se moramo, dodaja Čonč, da pri gibljivih avtomatiziranih mehanizmih vedno obstaja tveganje okvare ali poškodbe, zato mora biti varnost na prvem mestu. Z vidika varnosti je zelo pomembno, da gibljivi deli niso v dosegu otroških rok oziroma da so že tovarniško (konstrukcijsko) pokriti, kar preprečuje morebitne nevarne situacije, poskrbljeno mora biti tudi za varnost v primeru nekontroliranega naleta na oviro, našteva sogovornik. Najbolje je, da so vsa varovala vgrajena že tovarniško.

Avtomatski pogon se navadno krmili z daljinskim upravljalnikom in/ali notranjim stikalom. Če daljinskega upravljalnika nimamo pri sebi in želimo vrata odpreti ali zapreti z zunanje strani, so na voljo tudi druge rešitve, denimo kodirna naprava oziroma šifrator, čitalnik prstnega odtisa ali preprosto stikalo na ključ, pravi Čonč.

En čitalnik za vhodna in garažna vrata

Za vhodna vrata se poleg klasičnega dostopa kljuka-kljuka večinoma uporabljajo dostopi s ključem in držalom na zunanji strani ter kljuko na notranji strani. Vgrajujejo se tri-, pet- ali celo devettočkovne varnostne ključavnice. Pomembno je, da imajo sistemi avtomatsko zapahnitev, ki pri zapiranju ali odpiranju avtomatsko zapahne ali odpahne vaša vrata. Mogoča rešitev je tudi čitalnik prst­nih odtisov, ki je lahko na vratih ali pa na steni poleg njih in krmili avtomatsko samozapiralo, ki nam vrata po impulzu samodejno odpre in nato samodejno zapre, razloži Jazbinšek in doda, da je mogoče vhodna vrata krmiliti tudi z daljicem, prek domofona, telefona ali transponderske tehnike. Največ udobja in varnosti zagotavlja čitalnik. Za vnos odtisa uporabnika ne potrebujemo več kot 15 sekund, za brisanje iz sistema še manj. Tako za vhodna kot garažna vrata lahko po besedah Igorja Strleta iz podjetja Ekey biometric systems izberemo čitalnike, ki berejo tako prstne odtise kot RFID-medije (radiofrekvenčna identifikacija) in številčnice. Če želimo, denimo, nekomu omogočiti vstop, vendar ga ne želimo imeti v sistemu kot uporabnika čitalnika prstnih odtisov, izberemo kombinirani čitalnik prstnih odtisov z RFID-čitalnikom. Sistemi omogočajo, da z istim čitalnikom odpiramo vhodna in garažna vrata ali pa izklapljamo alarm.

Kakor pravi sogovornik, so najbolj preproste rešitve, ki jih uporabljajo proizvajalci vrat: v vratno krilo vgradijo tako čitalnik prstnih odtisov kot elektromotorno ključavnico. Ko vrata zapremo, se sama zaklenejo, ko pa potegnemo s prstom po čitalniku, se v zelo kratkem času odklenejo. Pri takšni rešitvi lahko še vedno odklepamo tudi s ključem, iz notranjosti prek domofona ali celo na daljavo s pametnim telefonom.

Vgradnja biometričnega čitalnika je razmeroma preprosta. Različne oblike čitalnikov, ki so namenjene nadometni in podometni vgradnji ter montaži v okrogle podometne doze, rešujejo tako rekoč vse situacije. Seveda pa za odklepanje vrat potrebujemo električno ključavnico, elektroodmikač ali digitalni cilindrični vložek, razloži sogovornik. Za nekatere ključavnice je potrebno ožičenje, druge delujejo brezžično.

Za primer, ko zmanjka elektrike, so vsi sistemi narejeni tako, da imamo še vedno »vhod v sili«. Najbolj preprosta rešitev je brezprekinitveni napajalnik, ki po Strletovih besedah stane približno 50 evrov. Pravzaprav je največja pomanjkljivost čitalnikov prstnih odtisov, da se zelo hitro navadimo na življen­je brez ključa; kaj lahko se namreč zgodi, da bomo tam, kjer bi ključ potrebovali, ostali pred zaklenjenimi vrati.

S čitalnikom prstnih odtisov lahko opremimo tudi vhodna vrata v stanovanje. Pred šes­timi ali sedmimi leti je bila to še prava redkost, zdaj pa je čitalnik v novogradnjah, ki so označene kot nadstandardne, pričakovana oprema, pravi sogovornik. Proizvajalci vrat jih vgrajujejo v vratna krila ali ročaje oziroma kljuke.