Fižolove sorodnice iz Azije

Stročnice so v preteklosti igrale pomembno vlogo v naši prehrani, za fižol je denimo veljal rek, da je meso ubožnih. Tako so mu namreč rekli, ker daje moč, z mesom pa ga povezuje še ena pomembna lastnost – vsebnost beljakovin, ki jih vsebuje poleg ogljikovih hidratov, vitaminov in mineralov in vlaknin. Zaradi lažje prebavljivosti postajata tudi pri nas priljubljena fižol mungo in adzuki. Seveda sta kot vse stročnice v sorodstvu s fižolom, vednar v resnici ne sodita v rod fižolov, temveč vigenj. Najznačilnejšo predstavnico slednjih, dolgo vigno, imamo tudi pri nas priložnost spoznati kot "fižol z metrskimi stroki".

Medtem ko je domovina fižola, o katerem smo obširno pisali v članku Najbolj razširjena vrtnina, Južna Amerika, izhajajo tako adzuki (nekateri ga zapisujejo tudi kot azuki) kot mungo in dolga vigna iz vzhodne Azije. Azijskega izvora je tudi soja (Glycine max).

Mungo, adzuki, dolga vigna

Domnevajo, da mungo (Vigna radiata) izvira iz mongolskega stepskega območja. Drobceni zeleni fižolček je zaradi velike vsebnosti beljakovin zelo pomemben v kuhinjah azijskih dežel, cenijo ga na Daljnem vzhodu in indijskem podkontinentu. V zahodnih kuhinjah se v prehrani zelo uveljavljajo njegovi kalčki, ki jih tudi pri nas pogosto prodajajo z napačnim poimenovanjem, kot "sojine kalčke" ali "sojine kalčke iz mungo fižola". Kot napol obdelano zrnje je naprodaj tudi "mungo dal" – zrnom odstranijo zeleno lupino in jih razpolovijo.

Uporablja se v zelenjavnih juhah, karijih, v Indiji pa z njim pripravljajo nekakšne palačinke s pekočim krompirjevim nadevom po imenu masala dosa.

Zrnje adzukija (Vigna angularis) je v primerjavi z drugimi stročnicami precej sladko. Na Japonskem, v njegovi prvotni domovini, iz njega pripravljajo mleko in sladice. Adzuki, ki se pretežno prideluje na severozahodu Azije, ima enotno rdečkastorjavo zrnje, poznane pa so tudi sorte s sivim, črnim, belim in pisanim zrnjem.

Tako suho mungovo kot adzukijevo zrnje, ki sta precej drobni, pred kuhanjem namakamo nekaj ur, kuhamo pa ju približno eno uro.

Dolga vigna (Vigna unguiculata ssp. sesquipedalis) se prideluje predvsem zaradi zelenih rahlo ukrivljenih  strokov, ki so dolgi od tretjine metra pa celo več kot meter. Dobro raste na srednje težkih tleh, pognojenih s kompostom. Ker ni odporna na sušo, potrebuje obilo vode. Najbolje raste v toplih »tropskih« krajih z veliko padavinami in temperaturami, pridelujemo pa jo lahko tudi pri nas. Sejemo jo tako, kot sejemo običajno visoki fižol, vendar bolj na gosto in jo kasneje redčimo. Seme je naprodaj tudi v semenskih vrečicah Semenarne.

Limski fižol
Poleg številnih sort navadnega fižola (Phaseolus vulgaris), laškega ali turškega fižola (Phaseolus coccineus) lahko pri nas kupimo tudi seme limskega fižola (Phaseolus lumatus). Ker izvira iz Srednje Amerike, je odporen tudi na vročino, nekateri pa ga nasadijo kot enoletne ovijalke, ki terase senčijo pred vročino. Stroki so ploščati, sploščena so tudi velika ledvičasta belo-vijolična semena.

Soja
Zaradi široke uporabnosti za prehrano ljudi in živali se gojenje soje v svetu nenehno povečuje, dandanes pa kar 60 odstotkov vsega svetovnega pridelka te stročnice predstavlja gensko spremenjena soja. S spremembo njenega genskega zapisa oz. vnosom genov drugih rastlin vanj so dosegli, da je soja odporna na določene škodljivce ali neobčutljiva na določene pesticide. V Evropi morajo biti izdelki iz gensko spremenjenih organizmov (GSO) vidno označeni.

Ena od možnosti, da se gensko spremenjeni soji, če jo želimo uporabiti v kuhinji, izognemo, je, da jo pridelamo sami. Miša Pušenjak, strokovnjakinja za vrtnine, opozarja, da za pridelavo pri nas niso primerne vse sorte soje, temveč samo zgodnje. Svetuje, da posejemo kar seme, za katero vemo, da je bilo pridelano na ekoloških kmetijah pri nas. Sojo je najbolje posejati na sončne lege, in sicer takrat, ko kmetje sejejo koruzo. Za setev mora biti zemlja ogreta na 10 stopinj Celzija, to je navadno v drugi polovici aprila. Za uspešno rast pa mora biti izpolnjen še en pogoj. Tako kot vse stročnice tudi soja na koreninah ob pomoči posebnih bakterij shranjuje dušik; vendar potrebuje za to prav posebne barkerije, ki jih v naših tleh ni. Ker jih bomo pri nas težko dobili, je najbolje, da nam nekdo, ki sojo že prideluje, odstopi nekaj lopat zemlje z njive, kjer je prejšnje leto rasla soja, svetuje Miša Pušenjak.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE