»V pravem pomenu pojem naravna zaščita označuje le konstrukcijsko zaščito lesa (pravilna vgradnja lesa) in pravilno izbiro lesa za posamezno rabo. Danes pa ta pojem vključuje še številne druge tehnike, ki jih bolje opisuje pojem nebiocidna zaščita lesa. Nebiocidna zaščita poleg naštetega zajema še obdelavo lesa s hidrofobnimi sistemi (olji, vodnimi emulzijami voskov …) in modifikacijo lesa,« pojasnjuje dr. Miha Humar, izredni profesor na oddelku za lesarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Po njegovih besedah se v zadnjem obdobju vse bolj uveljavlja modifikacija lesa. V Sloveniji je naprodaj toplot­no modificiran les, na severu Evrope pa tudi kemično modificiran.

V Sloveniji razen lesa kostanja in robinije po sogovornikovih besedah ni lesa, ki bi bil primeren za uporabo v stiku z zemljo. »Nobena izmed nebiocidnih oblik zaščite ne preprečuje razkrojnih procesov v stiku z zemljo, tekočo ali morsko vodo. Nebiocidne oblike so primerne le za manj izpostavljen les. Če bo v stiku z zemljo, pa moramo uporabiti baker-etanolaminske biocidne izdelke,« poudarja Humar.

Les na prostem

Les ima dobre mehanske lastnosti, je naravno lep in raznolik, preprost za obdelavo, ima dobre izolacijske lastnosti, vendar je, poudarja ing. Jana Svoljšak iz podjetja Belinka Belles, ranljiv. K njegovemu propadanju pripomorejo voda oziroma vlaga, sonce oziroma UV-žarki in biološki škodljivci. »Voda povzroča dimenzijske spremembe lesa. Posledica navlaževanja in sušenja je pokanje. Razpoke so idealno mesto za razvoj in rast škodljivcev, vlaga pa njihov razvoj še pospeši. UV-žarki razkrajajo lignocelulozo, ki je ena od sestavin lesa, zato se spremeni barva. Vse to vodi v propadanje,« poudarja sogovornica in dodaja, da propadanje lesa preprečimo – in s tem ohranjamo gozdove – s primernimi premazi. Le kakovostno zaščiten bo lahko ostal dolgo lep in opravljal svojo vlogo.

Odpornost lesa je odvisna tudi od časa sečnje, okuženosti pred vgradnjo, stopnje osušenosti in pravilne vgradnje ter izpostavljenosti vremenskim vplivom. Prav tako se različne vrste med seboj razlikujejo po svoji naravni odpornosti. »Če ne želimo uporabljati premazov, izberemo les večje naravne odpornosti, ki bo propadal počasneje, ga posekamo ob primernem času in pravilno vgradimo. S tem poskrbimo, da bodo škodljivi vplivi čim manjši,« še dodaja Jana Svoljšak.

Izbira lesa za zunanjo rabo je zelo zahtevno opravilo, opozori Miha Humar, saj je odvisna od finančnih zmožnosti, pričakovane življenjske dobe, mesta in načina uporabe, konstrukcijske zaščite, stopnje ogroženosti izdelka, okoljske ozaveščenosti posamez­nika. Večina domačih lesnih vrst ima po njegovih besedah relativno slabo naravno odpornost, zato jih je nujno tako ali drugače zaščititi, če jih nameravamo uporabiti na prostem. »Za vrtno pohištvo sta primerni toplotno modificirana smrekovina ali hrastovina. Za fasadne obloge pa priporočam toplotno modificiran les topola in smrekovino,« pojasnjuje. V Sloveniji se veliko govori o macesnu in njegovih dobrih lastnostih, a dejstvo je, pravi, da se terenski preizkusi ne skladajo z mnenji s forumov. »Les macesna je pri nas močno precenjen. Na macesnovih fasadah se rade pojavijo plesni in glive modrivke. V stiku z zemljo pa propade v nekaj letih. Res je sicer, da se dobro obnese v Alpah, kjer raste kakovostnejši les, del leta, ko so razmere za njegov razkroj ugodne, pa je izjemno kratek. Tudi zato planšarska koča v Fužinskih planinah zdrži bistveno dlje kot pasja uta v Ljubljani,« pojasni Humar.

Olja in voski za zaščito lesa

V zadnjem času se za zaščito lesa vedno več uporabljajo različna naravna olja, voski in naravne smole oziroma njihove mešanice. Naravni premazi se vpijejo v les in so razgradljivi. »Na trgu je veliko različnih izdelkov, ki so deklarirani kot naravna zaščitna sredstva. Vendar sredstva, ki vsebujejo biocide in ščitijo les pred napadom škodljivcev, niso naravna zaščitna sredstva. Tudi dodanih sintetičnih smol, ki zagotav­ljajo dolgotrajno zaščito in obstojnost premaza, ne moremo uvrščati med naravne,« pojasnjuje Jana Svoljšak. Kot opozarja Humar, naravno ni nujno tudi nestrupeno oziroma nenevarno. »Pogosto se uporabniki zastrupijo ravno z naravnimi premazi, misleč, da so nenevarni in da zato pri delu z njimi ne potrebujejo zaščitne opreme. Ne nazadnje se nekatere kemikalije, kot je na primer boraks, nahajajo v naravi, številna 'naravna' olja pa moramo pred uporabo rafinirati,« pojasnjuje sogovornik.

Mehanizem delovanja hidrofobnih sistemov na osnovi olj in voskov je po njegovih besedah relativno preprost. »Les s temi rešitvami ohranimo suh. Ker je suh, je s tem zaščiten pred delovanjem gliv razkrojevalk. Vendar so hidrofobni sistemi učinkoviti le, če so pravilno naneseni in če jih redno obnav­ljamo. Drugače obstaja velika nevarnost, da se na površini pojavijo razpoke, skozi katere vdre voda, ki pa ne more izhlapeti. V tem primeru naredimo lesu medvedjo uslugo. Bistveno bolje je, da ga s temi pripravki impregniramo v vakuumski tlačni komori, kot če ga le premažemo,« še pravi Humar.

Po besedah Aleksandra Mikuša iz podjetja Samson Kamnik med naravnimi olji zadostno zaščito lesa na prostem zagotavlja zlasti tungovo olje in kombinacije tega z naravnimi smolami. To olje se je po njegovih besedah zlasti pri azijskih narodih že zelo zgodaj uveljavilo za premazovanje plovil. V Sloveniji sta, kot dodaja sogovornik, poleg mnogih lesenih fasad z njim obdelana tudi Ruska kapelica pod Vršičem in cerkev na Javorci nad Tolminom. »Kadar govorimo o naravnih premazih, morajo vsebovati naravne surovine, to so sušeča in/ali nesušeča se olja (laneno, tungovo, ricinusovo …), voski (čebelji), drevesne smole (derivati borove smole) in po potrebi mineralni zemeljski pigmenti (siena, umbra …). V nekaterih državah EU dopuščajo še dodatke kovinskih oksidov oziroma kovinskih soli, ki v majhnih količinah delujejo kot pospeševalec sušenja olj. Seveda ti ne smejo vsebovati težkih kovin,« pojasnjuje Mikuš. Vsaj toliko kot od samega premaza pa je obstojnost lesa odvisna tudi od njegove kakovosti (čas sečnje, lega in hitrost rasti), konstrukcije izdelka (da je zagotovljeno odtekanje vode), mikroklime na lokaciji, kjer je leseni objekt (bistvena razlika je med vlažno dolino z dolgotrajnimi obdobji megle in zračno, prepišno lego na Krasu ali v visokogorju) in pravilne uporabe premaza.

Priprava lesa

Preden se odločimo, kako bomo les zaščitili, moramo vedeti, kaj lahko pričakujemo od posameznih zaščitnih sredstev. Različni klasični premazi (vodni in tudi premazi z vsebnostjo organskih topil) ga lahko zaščitijo pred napadom škodljivcev ter vlago, UV-žarki in drugimi škodljivimi vremenskimi vplivi za daljše časovno obdobje, pravi Jana Svoljšak, učinkovitost naravnih premazov pa je kratkotrajnejša. »Naravni premazi se vpijejo v les in na površini ne tvorijo zaščitnega filma, razen zelo tankega, če olje vsebuje voske ali naravne smole. Po premazu sta naravna barva lesa in tekstura poudarjeni. Površina je prepustna za vodno paro, ima naraven otip, je vodoodbojna (ne vodoodporna), ni pa zaščitena pred napadom škodljivcev,« še razloži sogovornica. Za dober in dolgotrajen lep videz oljenega lesa je nujna redna nega površine. Kako pogosto bo to potrebno, je odvisno od vrste lesa, mehanskih obremenitev in izpostavljenosti vlagi. Kakovost zaščite lahko preverimo s kapljico vode. »Če se kap­ljica vpije v les, je potreben nov nanos. Tudi matiran in pust videz površine kaže, da jo je treba znova naoljiti,« še pravi sogovornica. Priporoča, da površine na prostem preverimo vsaj dvakrat na leto. Kakovostno oljenje in redna nega namreč upočasnita procese propadanja.

Olje uporabimo pri naravno odpornejših lesnih vrstah. Za manj odporne, zlasti les iglavcev, je po besedah Svoljšakove manj primerno. Prav tako je pomembno, da so površine preprosto dostopne za redno nego, kar pomeni, da lahko oljimo talne in stenske obloge, vrtno pohištvo in drugo leseno opremo. Že pri prvi zaščiti izberemo olje, ki je najprimernejše za razmere, v katerem bomo les uporabili.

Pred premazovanjem mora biti les suh, primerno obdelan in čist, brez prahu, maščob, voska in drugih nečistoč. »Neenakomerno brušenje povzroči različno vpijanje olja, kar se kaže v lisavosti in neenakomernem lesku površine. Vlaga v lesu, nizka temperatura (pod 15 stopinj Celzija) in visoka relativna vlažnost zraka (nad 75 odstotki) zmanjšajo vpijanje olja. Zato je tudi kakovost zaščite slabša,« razlaga sogovornica. Najbolje je, če pred delom les in olje malce ogrejemo.

Pri nanašanju je dobro upoštevati priporočila proizvajalca, ki so ponavadi navedena na embalaži. Olje temeljito premešamo, najlepše pa ga nanašamo s krpo, ki ne pušča dlak. Uporabimo lahko tudi čopič ali valjček, nekateri ga nanašajo celo z lopatico, z brizgan­jem ali s potapljanjem. »Nanos naj bo izdaten. Na lesu naj ga bo toliko, da se ne vpije takoj, temveč ostane na površini. Olje pustimo, naj se vpija pet do 20 minut (odvisno od vrste olja in lesa). Preostanek popolnoma odstranimo s čisto, suho in vpojno krpo ali z vpojnim papirjem ter površino obrišemo ali spoliramo. Če ne odstranimo vsega, se lahko ostanki zasušijo in ostanejo lise, les pa ne bo enakomerno svilnatega leska,« opisuje postopek sogovornica. Olje se suši šest do 24 ur ali celo dlje, to je znova odvisno od vrste. Les je po besedah Svoljšakove dobro zaščiten takrat, ko ne vpija več olja. Za boljšo obstojnost priporočajo, da 24 ur po prvem nanašanju postopek vsaj še enkrat ponovimo, pri bolj poroznih površinah oziroma mehkejših lesnih vrstah bo potrebnih še več nanosov v 24-urnih razmikih. Med posameznimi nanosi je treba površino obrusiti s finimi abrazivnimi krpami in odstraniti ves prah. Ko končamo, opozarja sogovornica, moramo uporabljeno orodje (krpe, gobice, papir) varno odstraniti oziroma potopiti v vodo ali očistiti z milom in vodo. Pri sušenju olja se namreč po njenih besedah sprošča toplota, kar lahko povzroči samovžig z olji prepojenih materialov.

Zaščita lesa v notranjih prostorih

Les v interierju praviloma ne potrebuje zaščite. Izjema so, kot pojasnjuje Humar, zelo vlažni prostori, kleti in kopalnice: »Če je zrak vlažen ali če nastaja kondenzacija, se zelo hitro razvijeta bela oziroma siva hišna goba. Če se pojavita ti glivi, lesu ni več pomoči.« Na splošno velja, da je v notranjih prostorih les različno mehansko obremenjen, na primer lesena tla in kuhinjski pult precej bolj kot kak­šna lepa omarica, ki je bolj okras prostora. Nezaščiten les se hitreje navzema nečistoče in vpija tekočine, teže ga je vzdrževati in se hitreje obrablja.

Čisto druga zgodba so po Humarjevih besedah konstrukcije. »Pri številnih sanacijah sem videl resne težave, povezane z razkrojem konstrukcije. Sanacija je izjemno zahtevna, zato je zaščita nosilne konstrukcije enako pomembna kot avtomobilsko zavarovanje. Majhen vložek se lahko zelo obrestuje, če nastanejo težave. Seveda pa nikoli ne slišimo tistih, ki jim je ustrezna zaščita rešila hišo (tega se niti ne zavedajo), zelo pogosto pa vidimo tiste, ki imajo težave,« pravi Humar, ki ob tem še poudarja, da tudi pri zaščiti lesa velja, da je laže preprečevati kot zdraviti.