Češnja je najprivlačnejša sadna vrsta. Cvetoča drevesa so v okras, slastni plodovi prijetna osvežitev, velika češnjeva drevesa pa dajejo senčno zavetje v poletni vročini. Češnja je tudi prvi spomladanski sadež, ki po dolgem zimskem obdobju ponudi svežino, vitamine in zdravju koristen koktejl antioksidantov. Najbolj prijajo tiste, obrane na domačem vrtu.

Višnja je v intenzivnih nasadih manj razširjena kot češnja, za pridelavo na vrtovih pa je zelo primerna. Njeni plodovi vsebujejo višje koncentracije fenolnih snovi in imajo večji antioksidativni potencial v primerjavi s češnjami, kar pomeni, da so za zdravje še bolj blagodejne. Zorijo pozneje kot češnje, običajno v juliju.

Prvi dokazi o češnjah kot sadju, pomembnem živilu, segajo v obdobje 4000–5000 let pr. n. št., grški zapisi pa dokazujejo, da so jih od nekdaj gojili tudi zaradi lesa. Da so bile skupaj z višnjami na našem območju razširjene že davno, dokazuje tudi poimenovanje slovenskih krajev (npr. Češnjice, Črešnjevec, Višjevik). Že Valvasor je v knjigi Slava vojvodine Kranjske omenjal, da Vipavci prinašajo češnje na trg že kmalu po sv. Juriju, ki je 24. aprila. Začetek tržne pridelave češenj sega v čas, ko je mesta na območju današnje Slovenije povezala južna železnica (leta 1856 Dunaj–Ljubljana–Trst oz. 1866. Gorica) in olajšala trgovanje z drugimi mesti na Avstro-Ogrskem. Slovenija je bila pomembna izvoznica še v času med obema vojnama, po letu 1950 je izvoz močno upadel, po letu 1970 jih pridelujemo le še za lastne potrebe.

Okoljski dejavniki

Češnja je prilagojena okoljskim razmeram sredozemske in zmerno tople klime. Zimski mraz dobro prenaša, vendar lahko nizke zimske temperature povzročijo poškodbe. Ustrezajo ji zračne, odprte lege, kjer ni nevarnosti spomladanskih pozeb, saj je v času brstenja in cvetenja zelo občutljiva za pozebo brstov in cvetov. Če jo želimo posaditi na lego z nevarnostjo spomladanskih pozeb, je smiselno izbirati med sortami, ki cvetijo pozno. Med cvetenjem ji ustreza toplo vreme. Dobro uspeva v odcednih tleh, saj ne prenaša zastajanja vode. Višnja potrebuje podobne okoljske razmere kot češnja, le da je manj zahtevna.

Češnjam in višnjam ustreza enakomerna razporeditev padavin skozi rastno dobo, kar omogoča primerno rast dreves, med cvetenjem in zorenjem pa so padavine neželene, saj onemogočajo oprašitev in vplivajo na oploditev, povečajo namreč nevarnost okužbe s cvetno gnilobo (še posebno nevarna je pri višnjah). V času zorenja pa povzročajo pokanje in gnitje plodov. Zaradi večjega pojava škodljivcev in škode zaradi ptičev so neprimerne tudi lege v bližini gozdov. Češnje bodo dobro uspevale le na dovolj osončenih mestih, zatorej se izogibajmo senčnim legam.

Opraševalni odnosi

Večina sort češnje je samoneoplodnih, drevesnice pa ponujajo tudi sadike nekaterih samooplodnih sort. Sorte višnje so samooplodne.

Samoneoplodnost je lastnost, ki preprečuje, da bi se sorta oprašila s cvetnim prahom iste sorte, pojavlja pa se tudi nezmožnost oploditve med posameznimi sortami. Zaradi samoneoplodnosti sort moramo na vrt posaditi vsaj dve sorti, sposobni medsebojne oprašitve in oploditve. Podatki o primernih opraševalnih sortah so del »osebne izkaznice« vsake sorte, ki jo najdemo v strokovni literaturi. Pridelek češenj pričakujemo zaman, če češnjevi cvetovi niso bili oplojeni. Pokazatelj slabe oploditve je odpadanje plodičev, ko začnejo spreminjati barvo iz zelene v rumeno. Samooplodne sorte se lahko oprašijo s cvetnim prahom iste sorte. Če imamo prostora le za eno drevo, je zato najbolje, da izberemo eno izmed samooplodnih sort.

Podlage

Podlaga določa velikost drevesa. Pomembno je, da že ob sajenju predvidimo končno velikost drevesa in mu zagotovimo dovolj življenjskega prostora. Podlage delimo na bujne, srednje bujne in šibke. Češnjeva drevesa na bujnih podlagah so velika in zavzamejo precej prostora, zato niso primerna za vsak vrt. Obiranje češenj z njih je velikokrat nevarno, poleg tega zarodijo šele po nekaj letih rasti. Srednje bujne in šibke podlage vplivajo na zgodnejšo rodnost. Drevesa so manjša, zato zavzamejo manj prostora, lažja sta oskrba in obiranje.

Z izbiro podlage se prilagajamo lastnostim tal. Za bujne se odločimo, kadar želimo posaditi češnjo na slaba tla, šibke pa so primerne le za zelo dobra tla. Za višnjo so primerne srednje bujne do bujne podlage.

Sejanec češnje je bujna podlaga. Vpliva na bujno rast drevesa in velik obseg drevesne krošnje. Končna velikost drevesa, ki je odvisna tudi od sorte in talnih razmer, bo v premeru drevesne krošnje vsaj pet metrov, višina drevesa pa tudi vsaj pet metrov. Podlaga sejanec vpliva tudi na pozen vstop v rodnost, kar je mogoče izboljšati z doslednim upogibanjem poganjkov v mladostnem obdobju.

Colt je bujna podlaga, ki se uporablja za češnjo in višnjo. V zadnjem času nanjo cepijo predvsem višnjo.

Maxma 14 je srednje bujna podlaga, ki vpliva na zgodnjo in dobro rodnost. Drevesa na njej bodo okvirno dosegla 80–90 odstotkov velikosti dreves na podlagi sejanec.

Gisela 5 je šibka podlaga, bujnost pa je močno odvisna od kakovosti tal. V rodovitnih tleh v kombinaciji z bujno sorto bo drevo raslo srednje bujno, v slabih talnih razmerah in ob slabi oskrbi pa šibko do zelo šibko. Kaj to pomeni? V najboljšem primeru lahko drevesa na tej podlagi dosežejo tri metre v premeru drevesne krošnje in v višino približno štiri metre, v slabših razmerah pa bodo v premeru merila le kakšnega 1,5 metra. Voluhar lahko napravi veliko škode.

Čas sajenja in gojitvene oblike

Najprimernejši čas za sajenje je pozno jeseni. Prodaja sadik se začne v začetku novembra, ko je tudi izbira sort največja. Jeseni sajene sadike se do pomladi dobro ukoreninijo, kar vpliva na dobro rast v prvi rastni dobi. Pozitivna stran jesenskega sajenja je tudi, da koreninski sistem, ki je bil ob presajanju poškodovan, ne trpi suše, saj je jeseni in pozimi navadno dovolj padavin.

Za drevesa na bujnih in srednje bujnih podlagah je primerna gojitvena oblika izboljšana piramida. Bujnost dreves češenj, cepljenih na bujne podlage, in pozen vstop v rodnost lahko zmanjšamo oziroma pospešimo z gojitveno obliko sončna os. Gojitvena oblika ozko vreteno je primerna, kadar so češnje cepljene na srednje bujne in šibke podlage.

Najpomembnejši škodljivci in bolezni

Uši so najpomembnejši škodljivec mladih dreves. Češnjam in višnjam nevarna je črna češnjeva uš. Ob napadu, običajno je to že med cvetenjem ali takoj po njem, popolnoma zavrejo rast dreves. Najpomembnejši cilj pridelovalcev v prvih letih po sajenju pa je, da drevesa zrastejo in čim hitreje dosežejo želeno velikost in seveda tudi polno rodnost. Uši se običajno pojavijo na hitro rastočih vršičkih. Pomembno je spremljanje pojava škodljivca in mehansko odstranjevanje. Uši lahko stremo med prsti ali, ob hujšem napadu, izrežemo in odstranimo (sežgemo, odvržemo v smeti) najbolj napadene poganjke.

Črvivost plodov. Največ škode na srednje poznih in poznih sortah češenj povzroči češnjeva muha. V času spreminjanja barve plodičev iz zelene v rumeno začno muhe odlagati jajčeca, praviloma eno jajčece na plod. Iz jajčec se izležejo ličinke, ki se zavrtajo do koščice, kjer se hranijo z mesom. Posledica napada češnjeve muhe so črvivi plodovi. Na vrtovih lahko muho dovolj uspešno zatremo z uporabo rumenih lepljivih plošč, ki jih izobesimo v začetku debelitve plodičev predvsem na južno stran krošnje. Plošče je treba ob koncu zorenja češenj odstraniti, ker se nanje ulovi tudi veliko koristnih žuželk.

Cvetna gniloba je nevarna bolezen, ki lahko ogrozi pridelek in povzroči sušenje vejic. Za cvetno gnilobo je še posebno občutljiva višnja (najbolj sorta 'Lotovka'). Obseg bolezni je neposredno povezan s količino padavin v času cvetenja. Okužene vejice čimprej izrežemo in odstranimo z vrta, da preprečimo širjenje bolezni. Pri češnjah in višnjah cvetna gniloba iz posušenih cvetov v času zorenja preide na plodove in povzroča gnitje.

Sadna gniloba povzroča gnitje plodov. Na razširjenost sadne gnilobe pomembno vpliva stopnja poškodovanosti plodov (pokanje plodov češenj, poškodbe zaradi toče, druge poškodbe). Okuženi plodovi se posušijo in ne odpadejo z drevesa (mumificirajo). Okužbe v prihodnjem letu lahko pomembno zmanjšamo, če mumificirane plodove (mumije) temeljito poberemo in jih odstranimo iz sadovnjaka ali z vrta. Ena sama mumija v veliki krošnji češnje je zadosten vir okužbe za vse plodove v prihodnjem letu.

Pokanje češenj. Češnje potrebujejo za razvoj zadostne količine vode, vendar so padavine v obdobju zorenja plodov izredno nevarne. Voda prehaja skozi kožico v plod in povzroča njegovo pokanje. Škoda se hitro poveča zaradi gnitja plodov. Sorte se med seboj zelo razlikujejo v občutljivosti za pokanje. Poznamo zelo občutljive in takšne, ki so za pokanje manj občutljive, popolnoma odpornih pa ni. Na vrtovih lahko zmanjšamo pokanje z izbiro manj občutljive sorte, če pa že imamo češnjo, ki ni prevelika, jo lahko zavarujemo s pokrivanjem s folijo.

Češnjeva listna pegavost povzroča prezgodnje odpadanje listov (pogosto že sredi poletja), okuži pa češnje in višnje. Prve vijoličasto rdečkaste pege se na listih pojavijo že konec junija, stopnja okužbe je odvisna od vremenskih razmer in sorte. Pege pozneje potemnijo, listi pa hitro porumenijo in odpadejo. Občutljive sorte so že konec julija brez listov. Zaradi prezgodnjega odpadanja je pridelek naslednje leto slabši, takšna drevesa so tudi občutljivejša za zimsko pozebo. Na zmanjšanje okužb lahko vplivamo z izbiro odpornejših sort, izbiro zračne (prevetrene) lege ali uporabo fungicidov, ki pa jo ljubiteljskim pridelovalcem odsvetujem.

Delo in dom, 7. oktober 2009