S čebulno gnilobo (Peronospora destructor) napadeni listi se začnejo povešati in bi, če čebule ne bi prej pobrali, odmrli. Zato je pomembno, da čebulo poberemo najpozneje takrat, ko se nadzemni del začne lomiti, kar priča o tem, da listi v notranjosti gnijejo. Ena najpogostejših bolezni, ki jo pri česnu opazimo med rastjo, pa je rja na listih (če se jih dotikamo, imamo roke od trosov na spodnji strani listov povsem oranžne). Zaradi nje s spravilom prav tako pohitimo. Zdrav česen sicer pobiramo takrat, ko ugotovimo, da so čebule primerno velike, čez stročke pa se je lepo napela kožica. Ne čakamo na rumenenje listov ali celo celih rastlin, pulimo (ali privzdignemo z vilami), ko so listi še na tričetrt zeleni. Če je čebula ali šalotka zdrava in se ne mudi zaradi bolezni, je za pobiranje primerna, ko se vrat nad glavico zmehča in je steblo mehko. Glede na letošnje težave pa bi se morala zdaj vsaj že sušiti.

Tako pri čebuli kot česnu je pomembno, da se posušita čim hitreje, denimo v nekaj dneh. V zelo tankih plasteh, da se (predvsem čebula) v notranjosti ne skuha, ju razprostremo na senčnem suhem in prevetrenem mestu, kakšno uro na dan sta lahko tudi na soncu. Šele ko so listi in vratovi na otip suhi, se lotimo čiščenja. Porežemo koreninice in liste, če so ti sveži, namreč tvegamo prenos gliv v notranjost. Iz istega razloga vratov nad čebulo tudi ne porežemo povsem na kratko, čeprav to pomeni daljši čas, da se bo to najobčutljivejše mesto povsem posušilo.

Pri zdravih glavicah čebule in česna bi po stari navadi zadostovalo, da bi jih suhe samo pomeli in tako odstranili vrhnje luskoliste. Natančen pregled suhih čebul in česna, ki so ju napadle glivične bolezni, pa razkrije, da se od plesni temneje obarvane lise ohranijo tudi na bolj notranjih luskolistih oz. kožicah, ki obdajajo čebulo. Pri obvladljivi količini čebule, šalotke ali česna, ki jih pridelamo na vrtu, je priporočljivo, da 'olupimo' toliko plasti, da se znebimo vseh plesnivih lis in peg. Zelo narobe je, če čebule pri tem ranimo. Glavice česna se morajo še vedno držati skupaj, ne smemo jih olupiti do strokov, saj to spodbuja kaljenje. Sama imam s takšnim natančnim spravilom česna zelo dobre izkušnje. Lani sem jeseni posajenega ptujskega spomladanskega očistila do belega, porezala vratove in koreninice, ga v stanovanju v eni plasti posušila v zračnem zabojčku, dvignjenem od tal, in ga potem shranila na suhem in ves čas prevetrenem podstrešju pri starših na Primorskem. Splesnela ali sprhnela ni niti ena glavica česna, nekaj preostalih je trdih (tudi kalile niso) pričakalo letošnji pridelek.

Pri čiščenju čebule, napadene od bolezni, moramo tiste, ki imajo kljub sušenju vlažne vratove ali celo glavice, dati na stran in shraniti posebej, da se ne bi gnitje razširilo na druge. Enako naredimo z ranjenimi glavicami česna. Če moremo, naj bodo v zabojčkih in na policah shranjeni v eni plasti, od kleti so primernejša podstrešja, shranjevanje v hladilniku ni primerno, shranjene količine pa moramo redno, denimo tedensko pregledovati.