Sajenje

Kako naj ravnam, če mi pozno jeseni, v času, ki ga strokovnjaki priporočajo kot naj-ugodnejšega, ni uspelo posaditi novih sadik? Kdaj naj se lotim dela in kako?

Če nam sajenje prepreči na primer vreme, sadiko preprosto zakopljemo tako, da so pokrite korenine, in jo posadimo ob prvi priložnosti, ko je to fizično mogoče. Lahko tudi januarja. Razbijemo zgornjo plast ledu, če ni pregloboka. Korenine bodo v toplejši spodnji plasti začele takoj rasti in bodo na prihod pomladi bolje pripravljene. Če nam ni uspelo pozimi, lahko to storimo še spomladi, vendar ne kupujmo sadik, katerih vegetacija se je v drevesnici že začela. Če sadimo pozno spomladi, potrebuje sadika nekaj več pozornosti, predvsem glede zalivanja. Vsaj enkrat na teden zalijemo, in to temeljito: recimo 20 litrov vode na sadiko.

Kako prepoznam kakovostno sadiko?

Najprej pogledamo korenine. Najbolje je, če so zvezdasto razporejene, vsaj štiri glavne, debelejše, in tudi nekaj lasastih, tankih. Na njih ne sme biti nobenih bul. Če gledamo više: od pete, kjer se podlaga razcepi v korenino, do cepljenega mesta naj bo vsaj dvajset, bolje še nekoliko več, do 30 centimetrov. Spoj med podlago in žlahtnim delom naj bo izveden čim bolj ravno, z malenkostnim nujnim kolenčkom. Če je v tem delu cepljeno pod kotom, boste težje posadili, saj bo treba rastlino nekoliko nagniti. Spoj naj bo lep, to pomeni primerno zaraščen. Skupna višina sadike pa naj bi bila vsaj meter in pol od pete navzgor. Ta priporočila veljajo za vse tipe kombinacij, od najšibkejše do sejanca.

Koliko je stara idealna sadika jablane?

Sam svetujem enoletno šibo. To je rastlina, ki je primerna za vrtičkarje, saj jo je mogoče z nekaj znanja preprosto oblikovati po svoje.

Katere so najobičajnejše napake pri sajenju?

Prva je zagotovo pregloboko sajenje. Vodilo naj bo globina, kot je bila sadika posajena v drevesnici, kar ugotovimo po blatnem robu. Dovolj je pet centimetrov zemlje nad peto sadike. Kar je višje od tega, mora biti obvezno nad zemljo, ker drugače izničimo funkcijo podlage. To na primer pomeni, da bomo imeli lahko drevo visoko šest metrov, in ne tri, kolikor smo si želeli, saj bo cepljeni del pognal svoje lastne korenine in ne bo več pomembno, da je bil cepljen na šibko podlago.

Druga napaka je, da ljudje sadike ne odrežejo. To je pomembno zato, da se obraste, drugače gre le v višino, saj sili k svetlobi; če zamudimo, pozneje zelo težko dosežemo, da se obraste tudi spodaj. Odrezati je treba vedno sredi marca, ne glede na to, ali smo sadili jeseni. Iz prvega preostalega očesa bo pognal nov vrh, iz ostalih približno štiri veje. Vrtičkar si tako lahko sam oblikuje, kako nizko jih bo imel. Če bo sadiko odrezal na 0,8 metra, bo imel prvo vejo lahko tudi na 0,6 metra. Če pa ima recimo vikend ob gozdu, bo odrezal meter in pol visoko. Tako bo prva veja na 1,3 metra in srna ne bo mogla obirati brstov. Če šiba ni dovolj visoka, jo pač odrežemo naslednje leto. Če želimo petmetrsko deblo, bomo odrezali še toliko pozneje. Še ena napaka je to, da ljudje ne odrežejo stranskih poganjkov, ki rastejo prenizko. Ti nimajo nobene vloge in jih nekateri puščajo le zato, ker hočejo pridelek čimprej. Sam pa pravim, da tudi otroku ne dajemo nositi petdesetkilske vreče cementa. Naj drevo najprej zraste in šele potem pričakujmo, da bo rodilo.

Tretja napaka je slabo impregniran količek. Ta ponavadi po štirih, petih letih preperi. Ravno ko drevo začne obilno roditi in bi resnično potrebovalo oporo, se s količkom vred zlomi. Za šibke podlage zato priporočam kar kovinsko cev, ki jo lahko pobarvamo, če nam ni všeč. Lesen količek pa naj bo dobro impregniran in iz trpežnega lesa, recimo akacijev. Paziti je treba tudi na njegovo debelino. Če je debel, ga postavimo na južno stran, da je sadika v senci in spomladi ne odganja prezgodaj. V vsakem primeru pa naj drevesce ne bo pritisnjeno ob kol, ampak odmaknjeno vsaj pet centimetrov, da bo lahko z vseh strani prišlo do njega sonce in se bo lahko na vse strani obraslo.

Še ena napaka, ki jo ljudje radi zagrešijo, je, da se ne pozanimajo, koliko prostora bo drevo, ki so ga posadili na vrt, potrebovalo. Če imate vrt, velik 25 kvadratnih metrov, sicer lahko posadite oreh – ampak boste imeli popolno senco in drevo bo z vseh strani sililo čez ograjo. Na tak vrt lahko posadite dve jablani in eno hruško – vse cepljeno na srednje bujno podlago. Problem pomanjkanja prostora so bolezni. Drevesu namreč ves čas umetno zaviramo njegov rastni potencial, na kar odgovori s pretirano rastjo, s tem pa je vedno bolj dovzetno za bolezni in škodljivce.

Se za jablane na različnih podlagah tudi različno pripravi teren za sajenje?

Ne. Za vse velja enako, da mora biti sadilna jama dobro pripravljena. Za povprečno vrtičkarsko sadilno jamo bomo potrebovali kilogram in pol mineralnega gnojila z veliko fosforja in kalija. Če kupite gnojila NKP, naj bo prva številka čim nižja, drugi dve pa čim višji: čim manj dušika in veliko fosforja in kalija. S tem gnojimo na zalogo, ki jo bo drevo lahko porabljajo trideset, celo štirideset let. Potrebujemo tudi pol samokolnice dobro uležanega hlevskega gnoja ali humusa. In to je to, saj se na večini vrtičkarskih vrtov ne srečujemo z velikimi odkloni gleda kakovosti zemlje.

Priporočam še, da prva tri leta ne puščamo trave pod sadikami, ker ta vzame neverjetno veliko hranil in vlage. Vsaj v premeru 70 centimetrov od debelca okopavajmo. Dobra možnost je zastirka, ki je idealna, vendar le, če na vrtu nimamo voluharja – ali miši –, ki tako pripravljen teren s pridom izkoristi. Ko smo delali poskuse v našem poskusnem sadovnjaku, nam je voluhar na poljinah, kjer smo imeli zastirko iz folije ali žaganja, uničil sto drevesc od stotih. Na travnati poljini je propadlo dvajset odstotkov drevesc, vsa pa so tam rasla slabše.

Ali bo mreža proti voluharju omejevala normalno rast korenin?

Ne. Kupimo pocinkano mrežo z luknjami premera največ 13 milimetrov. Skoznje bo korenina normalno rasla in nič ne bo narobe, če jih bo voluhar na obodu obglodal. Pomembno pa je, da na površini zemlje mreža ni zadrgnjena – to bo drevo zadušilo –, ampak pritisnjena ob lubje. Lahko pa je samo dvignjena kakšnih 10 centimetrov, česar voluhar, slab plezalec, ne bo preplezal.

S kakšnim tipom dreves bomo imeli več uspeha v že na pogled suhih, peščenih tleh ali pa v težkih, mokrih?

Če so tla peščena, drevesce hitreje prizadane suša, zato je smiselno izbrati sadiko, cepljeno na nekoliko bujnejšo podlago. Recimo na MM 106, in ne na M 9. Ta bo sicer zavzela več prostora, v obsegu korenin je to recimo razlika med 2,5 in 1,5 metra, vendar bo bujnejša, zato bo manj trpela za sušo. Tudi pri mokrih tleh moramo biti pazljivi. Podlaga MM 106, ki je srednje bujna in pri vrtičkarjih najbolj priljubljena, je zelo občutljiva za talno vodo, zato jo lahko napade bolezen koreninskega vratu ter zgnije. To pomeni, da je ne sadimo v zelo mokra tla ali pa ji vsaj naredimo greben, da voda nekoliko odteka.

Si lahko vzgojim svojo lastno podlago, iz jabolčne peške?

Zakaj pa ne. Če bi radi sejanec in če se želite učiti. To naredimo tako, da več pešk izluščimo iz peščišča res zrelega ploda in jih damo za kak mesec in pol v zamrzovalnik, stratificiramo. Spomladi jih posejemo, najbolje v kompost. Ko sejančki dovolj zrastejo, jih prepikiramo v posodice, ko dosežejo kakih 30 centimetrov, pa si naredimo mini drevesnico ali jih celo posadimo na stalno mesto. Glede kaljivosti pešk ni kakih večjih razlik, vendar se ponavadi uporabljajo stare sorte, kot je na primer bobovec, ki je že sam po sebi bujno rastoč.

Kako naj posadim sadiko na mesto, kjer je nekoč prej že rasla jablana?

Novo sadilno jamo premera 70 in globine 40 centimetrov popolnoma izpraznite. Zemljo zvozite na zelenjavni vrt in od tam pripeljite nazaj drugo. Na mestu, kjer je nekoč že rasla jablana, je prst izčrpana enostransko, zato bo solata, ki potrebuje druge snovi, v njej čisto dobro uspevala. Na delu, kjer bo rasla nova jablana, je treba odstraniti tudi čim več koreninic. To je vse.

Podlage in oblika

Ali lahko posajeno drevesce pustim, da raste po svoje, brez obrezovanja. Kaj se bo zgodilo, če gre za šibko podlago?

Včasih, če nimamo pravega znanja, je to mogoče celo dobrodošlo. Seveda pa ne smemo potem čez nekaj let tarnati, da nima nikakršne oblike, da v spodnjem delu ni nobene veje, da je pridelek samo zgoraj. Smisel obrezovanja je namreč v tem, da obrnemo naravno tendenco rasti: drevo bi samo od sebe raslo kot narobe obrnjena piramida, mi pa ga obrezujemo obratno, da čim večji del rastline dobi sonce. Takole bi rekel: če sadimo majhno drevo, se potrudimo in poskusimo pridobiti znanje, da ga bomo znali tudi obvladovati. Naš cilj pred nakupom je bil namreč tudi lepo, ne le koristno drevo. Tistega na sejancu pa vzgajamo le prva tri, štiri leta, da dobi obliko, potem pa naj raste po svoje, torej brez obrezovanja. Sem velik privrženec take oblike. Ni lepšega kot staro drevo. Je lep okras krajini.

Koliko je pričakovana življenjska doba drevesca v intenzivni pridelavi?

Do petdeset let. V profesionalnih sadovnjakih jih prej zamenjamo samo zaradi mode okusa, ki se ves čas spreminja. Jonatana in rdečega delišesa skoraj ne najdeš več, idared upada. Kot zanimivost naj povem, da so v zadnjem času iskane in se tudi sadijo sorte, ko sta braeburn in fuji. Sorti, ki sta sladki, trdi, sočni in rdeče barve. Jabolka za kokakola generacijo.

Ali so posamezne sorte bolj primerne za točno določeno podlago?

Ne. Je pa treba opozoriti, da imajo nekatere že same bujnejšo rast in je zato na isti podlagi v enakih rastnih okoliščinah razlika v velikosti tudi do stoodstotna. Recimo: idared in jonagold na srednje bujni podlagi MM 106. Idared je velik približno dva krat tri metre, jonagold pa potrebuje pet metrov prostora v premeru in štiri v višino, da doseže primerno ravnotežje. V drevesnici je treba vprašati, kaj lahko pričakujemo od izbrane podlage in sorte na njej.

Kako pomladim staro jablano?

Zakaj bi pa to naredili? Če drevo propada, raje pohitimo in ga razmnožimo. Cepimo ga in si naredimo novo sadiko. Sam nisem zagovornik obnavljanja starih dreves, ker mislim, da s tem naredimo invalida. Če smo ga prej pustili naključni rasti, ga tako pustimo tudi naprej. Če nas moti višina, se spomnimo, da velikega drevesa nikoli ne bomo naredili majhnega. Problem je v močnih koreninah. Kar bomo odrezali, bo poskušalo čim prej nadomestiti. Pognalo bo ogromno mladik, polnih škodljivcev in bolezni, ki jim najbolj ustreza mlada rast. Drevo bo tudi polno ran, ki rade trohnijo. In tako naprej.

Kako prepoznam drevo, ki je ušlo izpod nadzora in se mi vanj ne splača več vlagati truda?

To ugotovite po tem, da so novi poganki visoki meter in pol ali še več, listi pa skoraj formata A4 (smeh). Vse na drevesu je bujno – razen pridelka –, s številom škodljivcev in bolezni vred. V takem primeru priporočam sečnjo, ker je to kot hiša s slabimi temelji.

Pridelek

Na vrt sem posadil samo eno jablano. Ali to pomeni, da ne bo pridelka, ker so jablane samoneoplodne?

Ne, če boste drevo pravilno oskrbovali, lahko pričakujete poln pridelek. V času cvetenja je praviloma v bližini vedno dovolj drugih dreves in zato bi bil to problem malokje v Sloveniji. Mogoče, če bi drevo posadili sredi gozda in res ne bi bilo nobene čebele, ki bi prišla s kake druge jablane. Pri jablani izrazito ni treba posaditi dveh sort. Ljudje smo socialna bitja, radi živimo skupaj in zato skupaj rastejo tudi drevesa. Glavno je, da nekaj dreves cveti ob istem času.

Katere tri sorte jabolk bi vi osebno predlagali v nakup vrtičkarju z majhnim vrtom?

Izbor sort prepuščam okusu. Bolj se mi zdi pomembno poudariti, da naj ne kupujejo občutljivih sort, kot je na primer zlati delišes, ki je najbolj občutljiv na škrlup. Sam bi poskušal najti kako staro sorto, ki je hkrati tudi odporna – kajti to dvoje ni nujno povezano –, recimo kosmač. Iskal bi tudi kako novo odporno sorto, kot je recimo topaz. Priporočam pa, da ljudje sadje gojijo le za sprotno porabo. Za ozimnico so primerni le popolnoma zdravi plodovi, kar pomeni nenehno oskrbo, delo in skrb. Iz lastnih izkušenj pa vem, da ni lepšega, kot če si zjutraj lahko utrgaš svoje jabolko, slivo … Glede oblike bi za vrtičkarje priporočil balerinke, to so drevesca, ki rastejo kot steber, se ne razvejajo, zato jih imamo lahko tudi na majhnem vrtu.

Katere so najbolj občutljive in katere najbolj odporne sorte?

Občutljiv je zlati delišes. Problematični za gojenje so tudi elstar in zlata parmena, fuji kiku. Kot odporne in tolerantne pa lahko navedemo naslednje: topaz, ariwa, sansa, rubinola, goldrush, relinda …

Je izmenična rodnost posledica napake pri oskrbi ali naravna in nespremenljiva genska danost?

Večina sort jabolk je po naravi res nagnjena k izmenični rodnosti. Zmotno velja, da se to zgodi zaradi izčrpanosti drevesa, v resnici je posledica prevelikega števila plodov, natančeneje prevelikega števila pečk. V njih je namreč snov, ki zavira tvorbo cvetnega brstja. Zato sadjarji redčimo plodove. Ti so na koncu lepi, ravno prav debeli, drevesa pa vsako leto rodijo.

Se redčenje splača?

Redčenje je za vrtičkarja psihološko eno najtežjih opravil. Potrebno pa je, saj bodo drugače plodovi majhni, neobarvani in slabega okusa, drevo pa bo imelo slabo rast, saj so plodovi najboljši zaviralec rasti. Drugo leto pa bo bujno raslo, a plodov ne bo. Drevo je pravilno poredčeno, če je na veji po en plod vsakih 20 centimetrov. To naredimo, ko je plodič velik za oreh. Vedno se nam bo sicer zdelo, da smo preredčili preveč, vendar nam jeseni ne bo žal. Izračunali smo namreč tudi, da je kar za trideset odstotkov manjša možnost, da bo plod črviv, če raste sam. Črv vedno navrta tam, kjer se dva tiščita.

Kdaj jablane na različnih podlagah dosežejo polno rodnost?

Ko dosežejo svoj polni volumen. To je pri šibkih podlagah nekje po četrtem letu, pri srednje bujnih po šestem, pri sejancih pa lahko celo po petnajstem.

Kateri je najbolj uničujoč škodljivec in kako naj ukrepam proti njemu?

Za mlada drevesa je najbolj uničujoča uš: mokasta, krvava, zelena. Zaradi mokaste se zvijajo listi in celi poganjki, drevo se deformira. Če preveč škropimo, je lahko problem rdeča sadna pršica – s škropljenjem namreč uničimo njene naravne sovražnike. Eksotičen, ampak uničujoč škodljivec je modro sitce, ki se zavrta v stržen in lahko celo uniči drevo. Pa vrbar, ki mu je podoben. V polnem rodnem volumnu naletimo na rdečo sadno pršico in mokasto uš, kaparja ter jabolčnega zavijača. Najboljši ukrep je pravilno obrezovanje. To pomeni, da ni pretirane rasti – torej enoletnih poganjkov, daljših od 60 centimetrov. S tem bo manj škodljivcev. Če skrbim, da je krošnja zračna, je tudi manj bolezni. Če že škropim, pa pazim, da ne naredim nič narobe in ne uničim katerega od naravnih sovražnikov škodljivca. Če pa je problem tu in resen, škropim z biološkimi ali klasičnimi pripravki in ga ciljno zatrem.

Pa bolezni?

Škrlup. Jablanova plesen. S škrlupom najlažje opravimo tako, da sadimo odporne sorte, na pravo mesto in z dovolj prostora. Lega naj bo zračna in prepišna. Jablanovo plesen izrezujemo – zelo dober način brez škropljenja in malo truda.

Delo in dom, 23. september 2009