Pregnojena vrtna zemlja je najpogostejši razlog, da je pridelek čebule in česna pičel, da gnije ali se slabo skladišči. Predvsem z dušikom bogata gnojila, med organskimi zlasti hlevski gnoj, povzročijo, da se pri čebuli in česnu razvije veliko listne mase, v tleh pa manjše, bolj vodene, h gnitju nagnjene čebule, zato z njim ne gnojimo. Tudi dodajanje domačega komposta ni potrebno, v skrajnem primeru ga uporabimo le liter na kvadratni meter. Pri jesenskem sajenju moramo upoštevati, da je v prsti izpraznjenih gredic ostalo še veliko hranil od prejšnjih posevkov.

Za zdrav pridelek se moramo pri obeh vrt­ninah držati čim širšega kolobarja: česna in čebule ne sadimo na isto mesto prej kot po štirih letih, še boljši je pet- ali šestletni presledek. Razumljivo je, da v vmesnem času za čebulo ne sadimo česna ali obratno, saj sorod­nici ogrožajo enaki škodljivci in bolezni.

Prednosti jesenskega sajenja česna

Česen je kratkodnevnica, kar pomeni, da ga moramo saditi pozno jeseni ali zgodaj spomladi, da bo najprej razvil močne korenine, ne pa listja, kar mu bo omogočilo, da bo poz­neje bolje črpal hranila iz tal, bo odpornejši in debelejši. To je tudi razlog, da strokovnjaki vrtičkarjem priporočajo, da ne le jesenskih, temveč tudi spomladanske sorte česna posadijo jeseni. Lahko se zgodi, da vreme na pomlad ne bo naklonjeno delu na vrtu in bomo zaradi snežne odeje ali mokre zemlje najugodnejši čas zamudili.

Jesenski ali zimski česen potrebuje za raz­voj strokov precej nizke temperature, zato ga sadimo pred zimo. Za spomladanske ali jare sorte mraz ni odločilen, ga pa sorte iz naših krajev prenesejo, zato jih lahko prav tako sadimo jeseni, ponavadi za jesenskimi. Od slovenskih avtohtonih sta jesenski sorti ptujski jesenski in anka, spomladanska pa je ptujski spomladanski. Kot rečeno so vse tri primerne za jesensko sajenje. Od vseh treh le anka pozno spomladi požene cvetno steblo. Mlado steblo s cvetnim popkom je ponekod cenjeno v kulinariki. Če ga pustimo rasti, se bo čebula slabše debelila.

Jesenske sorte česna sadimo od sredine oktobra. Zaradi toplega vremena v zadnjih ted­nih so za zdaj temperature zemlje še previsoke. Če je pretoplo, česen prezgodaj vzkali. Nič ni narobe, celo bolje je, če zelene konice pokukajo iz zemlje šele spomladi. Če rastline že pred zimo poženejo velike liste, lahko ti pomrznejo ali jih polomi sneg, spomladi pa so zato občutljivejše na bolezni. Čas za sajenje jesenskih sort imamo, dokler zemlja ne pomrzne; če nas mraz prehiti, naredimo to januarja, brž ko se zemlja otaja in ni premokra. Takrat lahko sadimo tudi spomladanske sorte.

Pazljivo pri deljenju strokov

Za česen izberemo sončne gredice, ki dve leti niso bile pognojene s hlevskim gnojem. Zemlja naj bo rahla, v njej ne sme zastajati voda. Najbolje bo uspeval tam, kjer so pred njim rasli kumare, korenček, paradižnik in jagode. Kot predhodnica so primerne tudi vse druge vrtnine razen stročnic, drugih metuljnic in kapusnic.

Jeseni sadimo česen v globino okrog sedem centimetrov, malo globlje kot spomladi. Pri zelo peščeni zemlji ga potisnemo še malce globlje, saj bo otajanje tal stroke potiskalo proti površini, kjer bodo, posebno po vzniku, lahek plen večjih ptičev. Na dobro prerahljani gredici naredimo jarke, ki so od 25 do 30 centimetrov vsaksebi, in vanje polagamo stroke, obrnjene s koničastim delom navzgor, od 10 do 15 centimetrov narazen. Nekoliko jih porinemo v zemljo, da ostanejo v tem položaju, in jarke zasujemo. Razdalja med vrstami je pomembna, da lahko česen okopavamo, ne da bi poškodovali njegove korenine. Okopavanje bo prvo spomladansko opravilo, ko se bo zemlja dovolj posušila. Koreninam bomo z njim omogočili, da bo do njih prišel zrak in bodo lahko začele črpati hranila – s tem jim bomo dali jasen signal za rast. Z večkratnim okopavanjem bomo bist­veno vplivali na uspeh pridelave.

Pomembno je, da glavice razdelimo na stroke tik pred sajenjem in da strokov ne poškodujemo. Oboje bi namreč povzročilo hitro rast listov, ki bi izčrpavali čebulico, preden bi razvila močne korenine. Stroke iz glavic, na katerih smo opazili znamenja plesni ali bolezni, zavržemo. Pri nakupu semenskega česna bodimo pozorni, da so glavice trde in stroki ne kalijo.

Jesensko sajenje čebule

Za vrtičkarje je jesensko sajenje čebule smiselno, če bi radi pridelali nekaj sveže čebule za sprotno porabo že maja in junija, če bi pridelek radi shranili za ozimnico, pa je priporočljivo sajenje čim bolj zgodaj spomladi. Zakaj? Predvsem zato, ker pri jesenskem sajenju obstaja precejšnja verjetnost, da bo spomladi vsaj del posevka ušel v cvet. To se zgodi, če je bil čebulček skladiščen pri nizkih temperaturah ali če je mrazu izpostavljen po sajenju, čez zimo, kar je v naših krajih zelo verjetno. Uhajanje v cvet pa je še pogostejše, če posadimo predebele čebulice.

Za sajenje je idealen čebulček s premerom od 1,5 do 2,5 centimetra. Nasprotno kot pri česnu večja debelina ne pomeni večjega pridelka. Za jesensko sajenje je zato smiselno čebulice, ki presegajo to velikost, izločiti. Čebulček posadimo v plitve brazde; v zemljo ga potisnemo toliko, da konice kukajo na svetlo. Posajene vrste potlačimo z desko, da se zemlja utrdi.

Pri nas najbolj poznana sorta prezimne čebule je bela čebula majski srebrnjak, katere čebulček se sadi oktobra. Zaradi klime je pridelovanje te sorte uspešnejše na Primorskem, kjer so v preteklosti namesto čebulčka oktobra na grede presajali sadike. Da bi preprečili nadležno uhajanje v cvet, bi bilo tudi drugod po Sloveniji bolje, če bi jeseni sadili sadike majskega srebrnjaka. Te so primerne za presajanje, če seme posejemo kar na gredico v začetku avgusta. Seveda lahko sadimo tudi druge sorte, katerih čebulček pošljejo semenarske hiše na prodajne police zgodaj jeseni, saj so gotovo prezimne. Kupimo le zdrav, čvrst čebulček, ki ne kali.

V hladnejših krajih grede s čebulo čez zimo prekrijemo. V začetku aprila posevek ogroža čebulna muha, zato ga je priporočljivo prekriti s protiinsektno mrežo ali agrokopreno, ki jima naredimo dovolj visoko oporo, da ne bosta povzročali poleganja listov. Čebula mora biti vedno brez plevela, zemljo okoli nje redno plitvo rahljamo, da preprečimo izhlapevanje vode iz tal.

Stoletna ali zimska čebula

Jesen je tudi pravi čas za razsajanje rastlin stoletne čebule, v Sloveniji znane kot zimska čebula, zimski luk ali šopasta čebula (Allium fistulosum). Del razdeljene rastline preprosto posadimo na drugo mesto. To trajno čebulo prepoznamo po gostih šopih listja, ki iz zemlje rastejo podobno kot pri drobnjaku, le veliko večji so in jih lahko vse poletje uporab­ljamo kot mlado čebulo. Zanjo je značilno, da se njene čebule nikoli ne odebelijo oziroma so vseskozi videti kot mlada čebula. Cveti poleti, na mestu cvetov pa se na steblu razvijejo drobne čebulice, ki jih lahko pri kuhi uporabljamo kot navadno čebulo. Prav z njimi se stoletna čebula na vrtu ohranja sama. Ko se namreč steblo pod težo zlomi in poleže na tla, pridejo čebulice iz cveta v stik z zemljo, poženejo koreninice in iz njih se razvije nova rastlina.

Ker obstaja več sort šopaste čebule, moramo biti, če jo želimo gojiti kot trajnico, pri nakupu semena, ki ga ponujajo tuje semenarske hiše, pozorni na to, da je prezimna, saj obstajajo tudi neprezimne sorte.

-----

O izkušnjah s pridelavo eko česna smo se pogovarjali s Heleno Križnik iz Dobja pri Lesičnem. Pomembna dejavnost njihove ekološke kmetije na Kozjanskem je tudi tržna pridelava ekološkega semenskega česna sorte ptujski spomladanski. Čeprav gre za spomladansko sorto, jo sadijo sredi oktobra. Letos bodo, kljub kar visokim temperaturam za ta čas, začeli saditi v teh dneh. Ker vse delo opravijo ročno in priprava česna ter sajenje trajata vsaj teden dni, v zadnjih letih pa imajo izkušnje z izredno hitrimi spremembami vremena, ne bi radi, da bi jim to prekrižalo načrte. Glavice česna razdelijo na stroke dan pred sajenjem, nič prej.

»Po naših izkušnjah je za uspeh letine odločilna dobra priprava zemlje. Pri nas smo imeli količinsko najlepšo letino, ko smo česen sadili na površinah, ki so bile prej zasejane z lucerno. Letos je bila predposevek tritikala, križanec med pšenico in ržjo, še prej pa je bil na tej površini travnik. Zelo se obnese tudi, če pride česen za ajdo, ki izvrstno očisti zemljo škodljivcev, predvsem strun. Česen vsaj štiri leta, še raje več, ne sme rasti na istem mestu. Pri nas z boleznimi doslej nismo imeli resnejših težav, ker so površine, na katerih kolobarimo s česnom, zelo raztresene. Pomaga tudi to, da se vrste česna od pomladi naprej izmenjujejo z vrstami žametnice (tagetesa). Ta cvetica po mojih izkušnjah zelo vpliva tudi na zdravje krompirja,« pove gospa Helena. Po njenih besedah ptujski spomladanski prav zaradi jesenskega sajenja razvije izredno močne korenine. K temu pripomorejo tudi z globino sajenja, od pet do osem centimetrov. Okopljejo ga dvakrat, prvič aprila, pred česnovo muho pa ga doslej niso varovali s prekrivanjem, temveč z velikim številom rumenih lepljivih plošč med vrstami.

»Vendar na vse ne moreš vplivati, mokro leto, kakršno je bilo letošnje, lahko vzame pridelek, kot se je zgodilo na eni od naših njiv. Sadilni material in oskrba sta bila enaka kot drugod, vendar je prst na tej njivi zadrževala preveč vode. Prepričali smo se, da ta površina za česen ni primerna. Saj je zrasel, ob pobiranju je bil lep, zdaj pa je čisto puhel.« Pri Križnikovih skladiščijo česen zunaj, pod streho, obešenega čez prečke tako kot v snope zvezano čebulo. »Zelo dobro prenese tudi temperature do minus deset stopinj in takšen način, v nasprotju s hladilnicami, ne vpliva na njegovo kakovost,« pravi Križnikova.