Pomembno je samo eno pravilo, vse drugo so priporočila. Mnogim se zdi kolobarjenje tako težko in zapleteno, da nad njim obupajo. Dolgoročno je to slabo za zemljo na vrtu, saj kolobar velja tudi v naravi.

Torej, osnovno pravilo načrtovanja vrsten­ja vrtnin na vrtu je zelo preprosto. Na isto površino naj pride rastlina iz iste botanične družine čim pozneje. Samo to poskušajte upoštevati in ne bo tako težko.

Koliko časa naj traja kolobar za posamezno vrtnino, je zelo pogosto vprašanje. Zapleteno je le za tiste, ki vsa navodila upoštevajo dobesedno, ne smiselno. Velja, da pri večini vrtnin zadošča trileten kolobar. To pomeni, da na isto mesto, gredico pride vrtnina iz iste botanične družine vsako tretje leto. Še bolj natančno, če je bilo zelje leta 2013 na gredici A, potem tja ne sadimo ali sejemo rastlin iz družine križnic vsaj do leta 2016. Pri tem upoštevamo, da so tudi rastline za zeleni podor sestavni del kolobarja.

Tri leta velja v povprečju – tako je kolobar najlažje sestaviti, vendar so nekatere vrtnine manj občutljive in zadošča dvoletni premor, druge, med katere spadajo prav kapusnice, pa so še občutljivejše in je zaželen petletni. Na vrtu, kjer pridelujemo veliko različnih vrt­nin, so tri leta v povprečju dovolj, le včasih naj bo premor daljši. Na večjih površinah, kjer običajno sestavimo vrstenje za več let in pride ista vrtnina na vrsto vsako tretje, četrto ali le redkokdaj peto leto na isto njivo, pa je treba biti pri nekaterih botaničnih družinah previden, saj tri leta ne bodo zadoščala za zdravo pridelovanje vrtnine, ki je bolj občutljiva na kratek kolobar.

Metuljnice

Začetek življenja na ekološkem vrtu so vsekakor metuljnice. Mednje uvrščamo vse stročnice: fižol, bob, grah kot bolj poznane in sojo, lečo, čičerko, dolgo vigno, med katere bomo v prihodnjih letih gotovo uvrstili še kakšno novo. Nikoli ne pozabite, da so stročnice del botanične družine metuljnic, torej so v sorodu deteljami, lucerno, nokoto, inkarnatko in še bi lahko naštevala. Te rastline pa pogosto uporabljamo kot rastline za zeleno gnojenje. Med ljudmi je uveljavljeno prepričanje, da lahko fižol več let sadimo na isto mesto, vendar ni tako. Metuljnice zahtevajo vsaj triletni kolobar. Težava se pojavi takrat, ko pridelujemo visoki fižol v žičnicah. Teh seveda ne moremo prestavljati vsako leto. Vendar bom poskušala dati vsaj delno rešitev v poglavju o posebnih kolobarjih. Stročnice lepo zrahljajo zemljo, povečini jo tudi obogatijo s humusom in neposredno z dušikom. Zato za njimi sadimo rastline, ki potrebujejo rahlo zemljo in zahtevajo več hranil.

Križnice

Za metuljnicami najpogosteje priporočam sajenje križnic. Te spadajo med najbolj zahtevne vrtnine za ekološko pridelovanje nasploh, zato jim je nujno zagotoviti dovolj hranil in predvsem ustrezno dolg kolobar – trileten pri njih ne zadošča povsem. Priporočam, da poskusite križnicam zagotav­ljati petletni premor med pridelovanjem na isti površini. V to družino uvrščamo vse kapusnice. Vendar niso križnice samo zelje, ohrovti, cvetača, nadzemna kolerabica, kitajski kapus in brokoli, v isto botanično družino uvrščamo še nekatere korenovke, kot so repa, podzemna koleraba, redkev in redkvica, poleg njih pa tudi »modernejše« vrtnine, denimo rukolo in večino rastlin, ki jih z enim imenom imenujemo azijske listnate rastline. Križnici sta tudi rastlini za zeleni podor, oljna redkev in bela gorjušica, prav tako oljna ogrščica in repica. Iz te družine je še hren. Pri pridelovanju teh kultur je zato treba razmišljati dlje vnaprej, ne samo za tekoče in mogoče še za naslednje leto, saj so posledice kratkega kolobarja hitro vidne. Veliko bolezni in škodljivcev je pri križnicah povezanih prav s prekratkim kolobarjem.

Razhudniki

Naslednja botanična družina je manj zapletena. To so razhudniki, ki niso občutljivi na kratek kolobar, v resnici lahko brez večjih posledic rastline pridelujemo tudi v dvolet­nem. V to družino uvrščamo paradižnik, papriko in jajčevec, nikoli pa ne pozabite, da je sorodnik teh vrtnin tudi krompir. Zaplete se samo v rastlinjaku, kjer bi nekateri želeli vsako leto pridelovati samo paradižnik. V tem primeru bo rast nekaj let verjetno potekala brez posledic, ko pa se bodo te pojavile, bo prepozno za razmišljanje o kolobarju.

Kobulnice

Manj zapletena družina na vrtu so kobulnice. Prepoznamo jih po dišečem semenu in lepih cvetovih, ki pa niso vedno najbolj zaželeni. V to družino uvrščamo korenček, peteršilj in zeleno, manj znani pastinak in novejši koriander. Ne pozabite, da spadajo vanjo tudi zelišča koper, janež, komarček, sladki komarček in kumina. Cvetenje te družine je na vrtu zelo blagodejno, zato pustite vsak korenček, ki zacveti, ne pulite ga. Družina zahteva vsaj triletni kolobar, bolje pa se obnese štiriletni. Še nekaj je pomembno vedeti, korenovke v tej družini ne prenašajo gnojenja s hlevskim gnojem ali gnojevko.

Lobodovke

Na kratek kolobar najbolj občutljiva je zagotovo družina lobodovk, po slovensko špinačnic, kar pa vas lahko zamoti. V to družino namreč poleg špinače in blitve ali mangolda uvrščamo tudi pese, med njimi rdečo peso. V zadnjih letih se na vrtovih pojavljajo še nekatere druge špinačnice, to so vrtna loboda, kvinoja, jagodna špinača in še katera se bo zagotovo našla, a za zdaj nima slovenskega imena. Znane so po obilju koristnih lastnosti za zdravje, samo ne pozabite, da zahtevajo zelo dolg kolobar, da bodo dobro uspevale.

Košarice

Manj zahtevna je družina košaric. Vanjo uvrščamo solato, endivijo in radič, brez katerih ne znamo vrtnariti, še manj pa pripraviti dobrega obroka. Košarica je tudi regrat, ki ga nekateri sejejo na vrtu, in črni koren skupaj z nekaterimi drugimi, še bolj redkimi koreni, njegovimi sorodniki. Niso zelo zahtevne, vendar je triletni kolobar zaželen, da preprečimo nepotrebno gnitje in propadanje rastlin.

Bučnice

Za bučnice (buče in bučke, kumarice, lubenice, melone in manj znane čajota, grenka in druge kumarice) je značilno, da jim ustrezajo hlevski gnoj in organska gnojila, zadošča pa triletni premor.

Čebulnice

Večja botanična družina na vrtu so še čebulnice, tj. čebula, šalotka, česen in por, pa tudi zelišči drobnjak in kitajski drobnjak. Zanje je značilno, da zahtevajo vsaj triletni kolobar in sovražijo gnojenje z organskimi gnojili, predvsem hlevskim gnojem. Manjše količine komposta so na zemljiščih, ki so slabše založena s hranili, sprejemljive za por in obe zelišči.

Posebnice

Poleg omenjenih vrtnin je na vrtu vedno več novih vrtnin, ki spadajo v različne družine. Med njimi naj omenim letni in zimski portulak, ki sta v sorodstvu, zato upoštevajmo vsaj triletni kolobar. Okra je iz družine slezov in je v sorodu samo z navadnim slezom (ajbišem) in vrt­nimi hibiskusi. Tudi motovilec ni v sorodu z nobeno vrtnino, je pa sorodnik baldrijana. Zagotovo sem spustila še kakšno, novejšo rastlino, vendar verjetno ne gre za sorodnico omenjenih, zato je treba paziti le, da na isto mesto ne pride pogosteje kakor vsako tretje leto.

Kako se lotiti dela

Vrtnine najprej razdelite v tri skupine glede na potrebe po hranilih. V najbolj požrešno skupino uvrščamo križnice (tokrat le kapus­nice brez korenovk), plodovke (paradižnik, papriko in jajčevec) skupaj z bučnicami, sladko koruzo, krompirjem ter blitvo.

Srednje zahtevne so korenovke oziroma gomoljnice, torej pesa, redkev, repa, koleraba, endivija, radič, kobulnice, por in visoki fižol. Nezahtevne pa so vrtnine s kratko rastno dobo, solata, mesečna redkvica in predvsem nizke stročnice ter čebulnice (razen pora). Nato odmerite po približno tretjino vrta rastlinam iz vseh treh skupin. To najlaže naredite s svinčnikom na papirju. Zima je najprimernejši čas, da si narišete načrt. Nanj napišite še letnico, da vam bo skica v pomoč v prihodnjih letih.

Gnojenje

Načrt kolobarja je vedno povezan z gnojen­jem. Prav zato rastline razdelimo v tri skupine glede na potrebe po hranilih. Včasih, ko smo poznali samo gnojenje s hlevskim gnojem, je bilo lažje. Vsako leto smo pognojili tretjino vrta z gnojem, nanjo smo posadili, posejali skupino najbolj požrešnih vrtnin. Na del vrta, ki smo ga pognojili v preteklem letu, smo posadili manj zahtevne, tiste, ki ne potrebujejo veliko hranil, pa smo sadili ali sejali na tretji, že dve leti nepognojen del. Še danes imate torej najlažje delo tisti, ki uporabljate zgolj gnoj. Prihodnje leto pognojite že dve leti nepognojeni del in tja prestavite ustrezne vrtnine. Tako vzpostavimo na vrtu triletni kolobar. Drugo poljino, gnojeno v preteklem letu, lahko pognojimo z domačim kompostom.

Če gnojimo le s kompostom, potem prvo poljino, požrešnice, pognojimo z največjim priporočenim odmerkom, to je okoli šest litrov komposta na kvadratni meter, naslednjo s približno 4 l/m2, zadnje pa ni treba gnojiti. Potem vsako leto te tri poljine vrtimo po vrtu, in če hkrati malo zamenjamo vrtnine znotraj ene poljine, je kolobar že šestletni. Podobno ravnamo, če gnojimo s kupljenimi organskimi gnojili, le da tukaj požrešne vrt­nine gnojimo s polnim, priporočenim odmerkom, drugo poljnino s polovičnim, tret­je pa ne gnojimo ali pognojimo čisto malo. Predvsem pa se ne obremenjujte preveč, če se kolobar čisto vedno ne izide, da se le izide v veliki večini primerov.

Težavna kolobarja v žičnici in rastlinjaku

Čeprav je teže, se tudi v žičnici in rastlinjaku da nekaj narediti. A se moramo navaditi, da uporabljamo samo polovico površine. Z visokim fižolom zasadimo samo polovico žičnice, na drugi polovici pa naj rastejo druge vrtnine. Najbolje je oporo izkoristiti za pridelovanje kumar na mreži in paradižnika. Ta drugi del za plodovke tudi pognojimo. Pozimi prav tako v žičnici posadimo, posejemo vrtnine ali rastline za zeleni podor. Mogoče po fižolu posejemo žito (pšenico, ječmeni), za plodovkami pa lahko rastejo zimska solata, motovilec ali špinača. Seveda pa lahko žito raste v vsej žičnici. Naslednje leto polovici zamenjamo. Tako je fižol vsaj v dvoletnem kolobarju, ki ga čez zimo še malo popestri žito.

Tudi v rastlinjaku ravnamo podobno. Razhud­nike, najpogosteje sta to paradižnik in paprika, sadimo skupaj na eno polovico rastlinjaka. Na drugi polovici imamo večjo izbiro. Zagotovo posadimo kumare, priporočam še lubenice in/ali melone, ki jih prav tako damo na močnejšo oporo. Poleg tega lahko v zgodnji pomladi posadimo nizki stročji fižol, pozneje pa blitvo, solato, endivijo, zagotovo posadimo v avgustu nekaj rastlin pora, predvsem pa priporočam še prav posebno stročnico, ki dobro prenaša vroče razmere v rastlinjaku, to je dolga vigna. V naslednjem letu polovici obrnemo. Polovico, kjer imamo bučnice in druge vrtnine, posadimo v tret­jem letu tako, da so bučnice na drugem delu polovice, kakor so bile pred dvema letoma. V rastlinjaku v zgodnji pomladi in jeseni dobro uspevajo tako rekoč vse vrtnine, zato bo polovica brez razhudnikov vedno polna, če se le malo potrudimo. Pozimi sejemo oz. sadimo prezimne vrtnine, če pa nimamo ideje, s čim bi še prekrili površino, posejemo žito (čas za setev je še novembra) ali belo gorjušico (do začetka novembra).

Kolobar je torej dokaj preprost ali pa težaven, kakor vzamemo. Malo lahko pogoljufamo pri razhudnikih in solati, pri drugih vrtninah raje ne. Če si vsako leto naredimo načrt, je delo veliko lažje. Zapomnite pa si, da kolobar ni zdravilo, zato nima smisla začeti kolobariti šele, ko se težave že kažejo. Je pa zagotovo najboljša preventiva proti mnogim težavam na vrtu.

Kolobar in mešani posevki

V zadnjih letih so se mnogi navdušili nad sajenjem vrtnin skupaj z njihovimi dobrimi prijatelji, zaradi česar je kolobarjenje bolj zapleteno. Pravi mešani posevki v bistvu sploh ne potrebujejo kolobarjenja, saj sadimo vse rastline v podobni mešanici, kot je cvetoč travnik. Ponavadi samo menjamo vrste ali med vrste sadimo dobre prijatelje skupaj.

Sama v tem primeru sajenje načrtujem podobno, kakor če ne bi sadila rastlin v mešanem posevku. Izberem glavne, nosilne vrt­nine in jim določim gredico ali del gredice. Potem poiščem vrste, s katerimi se dobro razumejo glavni posevki, in jih dodam na gredico. Vedno pa jih obrobim z izbranimi cvetlicami (žametnico, ognjičem in kapucinkami) ali z zelišči. Ko potem izbiram način gnojenja, pazim le, da ne gnojim nizkih stročnic in čebulnic, druge pa gnojim, vendar z manjšimi odmerki, kot sem priporočila zgoraj. Pri načrtovanju sajenja v naslednjih letih se pri kolobarju oziram samo na glavni posevek, dodatne vrtnine pa kombiniram ne glede na kolobar. V nekaj letih tako na vrtu najdemo redne pare ali celo trojčke, tako da nam uspe tudi kolobar uravnotežiti. Ne zapletajte pa se preveč z razmišljanjem, kako kombinirati vse tako, da bo prav, ker ne bo šlo.