Prst varujejo, s koreninami izboljšujejo njeno strukturo, zeleni deli, ki jih zakopljemo v tla, pa so najnaravnejša hrana za poznejše posevke in koristne živali. Še vedno je dovolj časa za setev, da bodo pred zimo naredile dovolj listne mase. Za vrtove je po spravilu poletnih posevkov še posebno primerna kultura facelija, ki ne moti kolobarja, saj ni v sorodu z nobeno vrtnino, pravi Igor Škerbot, specialist za področje zelenjadarstva, okrasnih rastlin in poljedelstva s Kmetijsko-gozdarskega zavoda Celje, s katerim smo se pogovarjali o koristih živega rastlinskega odevala na pridelovalnih površinah.

»Gmota zelene mase, ki jo plitvo zadelamo v tla, je namreč pomemben vir organskih snovi oz. humusa v tleh. Iz njega se bodo z mineralizacijo hranila sproščala v talno raztopino, kar je še naravnejši način gnojenja, kot je gnojenje s kompostom, hlevskim gnojem, kaj šele z mineralnimi gnojili,« pravi sogovornik. Če na vrtu ali njivi redno skrbimo za zeleno gnojenje, kar pomeni vsaj vsako drugo leto na isti površini, bomo gnojenje z drugimi organskimi gnojili lahko v povprečju zmanjšali za polovico. Tistim bolj lačnim zelenjadnicam, kakršne so plodovke in kapusnice, ki potrebujejo obilo hrane, bomo pač primerno količino organskega gnojila dodali.

Pri izbiri rastline upoštevajmo kolobar

»Kombiniranje zelenega gnojenja in dodajanje drugih gnojil seveda vedno povezujemo z vzdrževanjem pravilnega kolobarja in temu ustreznega dodajanja gnojil na posameznih vrtnih poljinah. Če to upoštevamo, z zelenim gnojenjem nikakor ne moremo pretiravati,« doda sogovornik. Četudi bi hoteli neko površino vsako leto zasejati z rastlinami za zeleni podor ali vmesni posevek, kakor tudi pravimo zelenemu gnojenju, to ni vedno mogoče: včasih kakšna vrtnina raste preveč v jesenski čas, da s setvijo izbrane kulture za zeleni podor pred zimo ni mogoče ustvariti dovolj zelene odeje. Včasih je to nemogoče tudi zaradi kolobarja. Zakaj? Vzemimo oljno redkev, oljno ogrščico in oljno repico, ki bi zemlji kot rastline za zeleno gnojenje zaradi svojih lastnosti dobro dele. Mogoče jih je sejati pozno v jesen, vse so prezimno trdne in pred pomladjo ob prvi otoplitvi spet začnejo rasti – a kot križnice so v pretesnem sorodu s številnimi vrtninami (zeljem, ohrovtom, brokolijem, cvetačo, kolerabo, rukolo, redkvijo in repo), zato jih je zelo težko uvrstiti v kolobar. Povsem neprimerne so torej, če želimo za njimi gojiti katerokoli od teh rastlin, razloži Igor Škerbot.

Za zeleno gnojenje so primerne različne rastline, izbiramo pa jih glede na čas setve. Zaželeno je, da rastejo hitro in dajo veliko listne mase. Poleg križnic in facelije lahko posejemo ajdo, hitro rastoča prezimna žita, lucerno in druge detelje ali kulture, ki jih na vrtu sicer sejemo za uživanje. To so lahko povprek posejana špinača, prezimne listnate solate ali radiči, ki jih lahko malce porežemo za uživanje, sicer pa spomladi vkopljemo v zemljo. Na vrtovih so od vseh naštetih najmanj primerne različne detelje. Te so kot metuljnice, ki ob pomoči določenih bakterij na svojih koreninah iz zraka vežejo dušik, za zeleni podor dobrodošle, a primernejše, če jih na površini gojimo dalj časa, vsaj dve leti. V nekaj mesecih namreč ne naredijo dovolj listne mase in še njihovo seme je precej drago.

Koristnost rastlin za zeleno gnojenje je po Škerbotovih besedah v tem, da med rastjo vežejo hranila, ki so v zgornjem sloju tal, v svoje rastlinske dele. Ko jih pozneje plitvo zakopljemo, ta hranila ohranjamo bliže koreninam vrtnin, ki jih bomo na isti površini posejali ali posadili pozneje. Poleg tega vmesni posevki v času, ko razmere za vrtnine niso primerne, s koreninami rahljajo tla in vplivajo na njihovo strukturo.

Po sogovornikovih besedah lahko neprezimne rastline za zeleni podor sejemo še zgodaj jeseni – facelija in ajda najbrž ne bosta cveteli, bosta pa pred zimo naredili dovolj zelene mase, za katero ni nujno, da jo vkopljemo, preden pomrzne. Čez zimo bo pod snegom polegla in naredila slami podobno zastirko, ki bo tla varovala med zgodnjespomladanskimi nalivi, da bodo ostala rahla. Križnice lahko sejemo tudi pozno jeseni, saj kalijo pri precej nizkih temperaturah in rastejo tudi pri treh, petih ali sedmih stopinjah Celzija. Če gre za manjše vrtne površine, lahko uporabimo kak trik, takoj po setvi gredo zalijemo in jo pokrijemo s kopreno, pod katero se bo zemlja ogrela za dve do tri stopinje in setev bo pri treh do petih stopinjah Celzija zunanje temperature lepo vznikala.

Tehnična plat

»Za setev rastlin za zeleni podor tla, s katerih smo pobrali vrtnine, le minimalno obdelamo, lahko tudi samo prerahljamo s krempljačem, posebno če nameravamo sejati v hudi suši. Zalit posevek potem pokrijemo,« svetuje sogovornik.

Preden nadzemne dele rastline, bodisi zelene ali čez zimo pomrznjene, zadelamo v tla, jih je priporočljivo porezati, zdrobiti ali zmulčiti, drugače jih bomo pri prekopavanju težko prekrili z zemljo, poleg tega drobnejši ostanki hitreje razpadejo. »Najbolje jih je vkopati na globino ornice, 10 do 15 cm pod površino, kjer bodo pokriti z zemljo prepereli. To storimo s prekopalnimi vilami ali lopato, na večjih površinah pa si lahko pomagamo s frezo. Vedeti pa moramo, da čez zimo zaradi prenizkih temperatur ni preperevanja, toliko bolj intenzivno pa poteka, ko se začne na pomlad ozračje ogrevati (od šest stopinj Celzija navzgor). Tudi zato ni potrebno vkopavanje pred zimo, ko se ta poslavlja, pa moramo izkoristiti prvo otoplitev. Če čakamo denimo do marca, se zaradi previsokih temperatur utegne zgoditi, da bi mikroorganizmi, ki sodelujejo pri preperevanju, za razgradnjo porabljali hranila v tleh (predvsem dušik), namesto da bi ostala na razpolago pomladnim posevkom,« opozori Igor Škerbot.

Najboljša je živa zastirka

S priporočilom, da naj na vrtu ne bi puščali praznih gredic, so vrtičkarji v povprečju sez­nanjeni. A nekateri si ga razlagajo tako, da puščajo jeseni na njih ostanke vrtnin. Ali so tudi ti primerni za vkopavanje? »Dober vir za zadelovanje v tla ali njihovo prekrivanje bi bili samo, če bi bili povsem zdravi. Zaradi preventive in higiene pridelave pa vseeno svetujem, da jih odnesemo na kompostni kup – pa tudi tja sodijo le očitno zdravi rastlinski deli. Sicer velja, da je najboljša živa, posejana zastirka,« odgovarja sogovornik. Opozori tudi, da na gredah ni dobro puščati delov rastlin, ki jih je napadla na primer mokasta uš, ali solatnic, ki jih je prizadela plesen, saj s tem v zemlji ostajajo povzročitelji bolezni. Take ostanke je najbolje dati na stran, da se posušijo na soncu, s čimer se glivice termično uničijo.

Za konec opozori še na eno mogočo vlogo rastlin za zeleni podor. »Ponavadi jih sejemo, da bi zemljo obogatili s hranili, pridejo pa nam prav tudi za razbremenitev pregnojenih tal, s čimer se pogosto srečujejo v rastlin­jakih za pridelovanje plodovk. V ta namen vanje čez zimo posejejo hitro rastoče ozimno žito, denimo ječmen ali pšenico, počakajo, da naredi čim več zelene mase, potem pa ga pokosijo in odnesejo iz rastlinjaka. Dobrodošlo je na kompostnem kupu ali kot zastirka na drugih površinah. Tako del hranil odnesemo na druge površine,« Igor Škerbot zaokroži pripoved o rastlinah, ki nam pomagajo odpravljati težave v tleh.