Zakaj sadno drevje sploh obrezujemo?

Brez tega se hitreje postara – pravimo, da rodni les ostari, mi pa si želimo mladih poganjkov. Pogosto ljudje zmotno mislijo, da češnje ni treba obrezovati. Vsakoletna rez spodbudi prirast drevesa, pridelek je kakovostnejši. Z njo damo drevesu želeno obliko, hkrati z odvečnimi poganjki delno odstranimo presežke cvetnega brstja in preredčimo krošnjo. Za sadno drevje je pogosto značilna pretirana rodnost, ko z rezjo odstranimo del cvetnih brstov, pa preostalim omogočimo, da dobijo več hrane. Ko se plodovi odebelijo, so bolj na soncu, redkejša krošnja pa je bolj zračna in otežuje razmah bolezni in škodljivcev. V njej se teže zadržuje vlaga, pogost razlog za obolevanje, tudi škodljivcev je manj. Slednje velja le za pravilno obrezana drevesa, če pretiravamo ali celo prikrajšujemo enoletne poganjke (tega nikoli ne delamo!), se drevo odzove z obilno rastjo, na svežih vršičkih pa se rade naselijo uši. Poleg tega, da sesajo sok, so prenašalke bolezni, ki so za drevo lahko celo usodne.

Ali je rez nujna tudi, če drevo ne raste pretirano in nam je njegova oblika všeč?

Vsako drevo si je treba ogledati in nato obrezati. Posamezne sadne vrste se pri tem razlikujejo. Seveda je vedno treba vedeti, koliko življenjskega prostora potrebuje določeno drevo. To je odvisno od podlage, na katero je cepljeno, oziroma od kombinacije med njo in žlahtno sorto. Da tega ne pozabimo, shranimo etiketo iz drevesnice ali si lastnosti dreves nekam zapišemo. Naj navedem skrajnosti za jablane, pri katerih poznamo šibke, srednje bujne podlage in najbujnejše sejance: drevo na šibki podlagi M9 potrebuje vsaj meter in pol do dva premera, sejanec pa od osem do deset metrov. Prvo bo doseglo višino okrog tri metre in pol, drugo od šest do osem metrov. Na intenzivnost rasti nekoliko vplivajo tudi tla: na peščenih tleh je šibkejša, na glinenih živahnejša.

Moramo s podatki o podlagi in sorti seznaniti tudi profesionalnega sadjarja, ki mu zaupamo rez?

Izkušen sadjar brez tega vidi, kako je treba rezati, in sicer po odzivu drevesa v pretek­lem letu. Rezač, po katerem je drevo pognalo le kupe vejevja, dela ni dobro opravil – drevo je pretirano porezal.

Pri obrezovanju je pomembno tudi to, da pravilno razporedimo veje, poganjke in brste in da damo drevesu obliko. Pogosto želijo ljudje z rezjo obvladati velikost in obliko oreha ali pravega kostanja. Ti drevesi zahtevata deset metrov višine in premera in ju ni mogoče zmanjševati. Oreh potrebuje rez le izjemoma, saj oblikuje lepo krošnjo, v mladostnem obdobju pa moramo odstran­jevati morebitne dvojne vrhove, ki radi klonijo zaradi snega ali žleda.

Kako zastaviti obliko sadnega drevesa, da bi ga takšna obtežitev čim manj prizadela?

Majhna drevesa s kratkimi vejami jo praviloma prenesejo. To je namreč tudi eden od cil­jev obrezovanja – k temu opravilu spada še upogibanje poganjkov v vodoraven položaj. Idealni poganjki izraščajo pravokotno iz debla, pravimo, da je kot odprt. Neprimernost ostrih kotov nam pogosto dokaže že pridelek, ki pogosto polomi takšne veje, tudi če plodov na njih ni preveč. Če v vseh obdobjih skrbimo, da imajo veje odprt kot izraščanja, je možnost loma veliko manjša tudi pri velikih drevesih, ki imajo daljše veje. Prav zato ob zadnjem žledu v intenzivnih nasadih ni bilo lomov, medtem ko je v travniških sadovnjakih, kjer drevesa niso bila negovana (ostri koti), naredil razdejanje. Škoda je bila še večja, če so bile veje trhle ali debla votla. Padala so tudi drevesa s koreninami vred. To se najpogosteje zgodi, če rastejo nad neprepustno plastjo v tleh, ki povzroči, da se korenine razvijejo ali obdržijo le do globine 30, 40 cm. Drevo je lahko slabo zasidrano tudi zaradi talne vode, ki povzroča gnitje korenin. Večja verjetnost je, da klone drevo z nesomerno oblikovano krošnjo.

Ali lahko slabo ukoreninjenje, če poznamo lastnosti terena, preprečimo z dovolj globokim prekopavanjem?

Prav to počnejo Primorci, ki za sadovnjake in vinograde tudi do metra globoko prekopavajo (rigolajo) teren. S tem se reši tudi problem talne vode. Če nameravamo posaditi eno samo drevo, pa se izognimo kotanjam in mestom, kjer ponavadi zastaja voda.

Ali je drevo, ki raste v strmini, manj stabilno?

Če je teren normalno odceden, se bo dobro ukoreninilo.

So za obtežitev bolj občutljiva drevesa na šibko rastočih podlagah, ki imajo plitvejši koreninski sistem?

Jablane in hruške na šibkih podlagah morajo imeti vedno oporo. Pogosto se zgodi, da neimpregniran lesen količek zdrži kakih pet let, ko drevo obilno zarodi, pa se prelomi in klone tudi drevo. Opora naj bo zato trajna, za vrt svetujem kar kovinsko cev (lahko vodovodno, ki jo lahko prebarvamo). Sejanci in drevesa na bujnejših vegetativnih podlagah pa so dobro ukoreninjeni, če je zemlja dobro prerahljana in ni podtalnice.

Kaj pomeni visoka podtalnica?

Drevo zdrži, če je podtalna voda v globini 40 cm, plitveje pod površjem pa je že previsoko.

Kdaj in kako se lotimo sanacije dreves, polom­ljenih zaradi žleda?

Z njo moramo počakati, dokler se tla dovolj ne osušijo. Če so blatna in razmočena, lahko naredimo še več škode. Izberemo suho vreme, ko se po napovedi prepričamo, da vsaj dva do tri dni ne bo deževalo. Izkazalo se je namreč, da se v suhem vremenu tudi velike rane, ki jih naredimo z rezjo, lepo zasušijo (vlaga bi pospešila razmnoževanje škodljivih organizmov na njih). Da nas ne bi grizla vest, rane sicer lahko zamažemo s cepilno smolo, a se bolje obnese tri dni suhega vremena.

Pri polomljenih drevesih bomo morali veliko odrezati. Rezi morajo biti gladke, v eni potezi, lahko uporabimo motorno žago. Površina naj bo v osnovi pravokot­na na vejo, bodimo pa pozorni, da ne bo vodoravna, temveč malenkost nagnjena, da bo voda z nje odtekala. Žal pa ne moremo narediti ničesar, če je pri odčehnjenju veje nastala vdolbena rana. Lahko jo le poškropimo z bakrovim pripravkom. Svetujem, da mesta loma poškropimo, tudi če se zemlja v sadovnjaku še ni dovolj osušila za sanacijo. Bakrov pripravek bo rane razkužil in drevo delno zaščitil. Če sta žled ali sneg polomila vejo, jo odžagamo pod raztrganino na zdravem mestu in rezno mesto poškropimo z bakrovim pripravkom. Enako ukrepamo, če se je odlomil vrh. Pri sanaciji dreves vedno poskrbimo za svojo varnost. Dela se lotimo v suhem vremenu, nikoli sami, velika previdnost je potrebna pri prekrižanih vejah in podobno.

Kaj pa, če sumimo, da drevo ni več dobro ukoreninjeno?

Če je nagnjeno, to pomeni, da so se korenine na eni strani izpulile, na drugi pa je še ukoreninjeno. V takšnem primeru ga še lahko rešimo. Prvi ukrep je, da krošnjo za tretjino do polovico zmanjšamo zaradi teže. Na tisti strani, kjer so korenine izpuljene, zemljo spodkopljemo, da naredimo luknjo, ne spodkopavamo pa preostalih korenin v tleh. Le tako bomo drevo lahko postavili nazaj v čim bolj pokončen položaj. Na korenine nasujemo izkopano zemljo, z druge strani pa deblo podpremo z močnim, poševno vkopanim kolom. Mesto, kjer se dotika debla, lahko podložimo z gumo ali blagom. Takšna opora bo nujna vsaj pet ali šest let. Če imamo možnost, lahko drevo z vrvjo privežemo ob drugo, dobro zasidrano drevo. Za vlečenje debla navzgor uporabimo traktor ali vzvod, če dvigovanje zadržuje kaka korenina, jo presekamo. Pri takšni sanaciji dreves se ne ukvarjamo z obliko, to poudarjam, njen namen je, da odrežemo razcefrana mesta, saj bi ob njih začel les trohneti. Prikrajšamo le kako večjo vejo, ki povzroča izrazito neuravnoteženost drevesa. Sanacija pomeni rigorozno rez, zato bo drevo pognalo obilo novih poganjkov, a se bomo z njimi ukvarjali prihodnje leto – po splošnih načelih vsakoletne rezi.

Kdaj reševanje drevesa ni smiselno?

Če je deblo odlomljeno tik nad koreninskim vratom ali če je od njega ostal le kak meter debla. Drevo, ki še vedno sega od dva do tri metre visoko, pa se da sanirati, če so ohranjene vsaj dve do tri spodnje ogrodne veje. Sicer lahko drevesu pomagamo s sanacijo tudi v drugačnih primerih: zgodi se, da je del debla votel in v luknjo zateka voda, zaradi česar tkivo trohni. Drobir v kotanji izdolbemo do živega, v zdravem delu debla pa z vrtalnim strojem iz luknje zvrtamo poševno odprtino, da bo voda lahko odtekala. Takšno drevo bo še vedno rastlo in rodilo, saj sredica debla služi le za oporo, medtem ko se hrana pretaka po žilah na zunanji strani, tik pod lubjem.

-----

Pravila rezi

• Drevo si ogledamo od tal do vrha. Odstranimo morebitne koreninske izrastke. Preverimo, ali se ni cepljeni del osamosvojil in pognal svojih korenin. To je razlog, da mora biti cepljeno mesto ped nad zemljo. Deblo očistimo poganjkov.
• Odvečne, predvsem navpične poganjke v krošnji izrežemo pri osnovi. Nikoli jih ne krajšamo.
• Puščamo vodoravne poganjke tako, da so ob veji razporejeni v obliki ribje kosti. Rodnost in razvoj cvetnih brstov spodbuja tudi upogibanje poganjkov v vodoraven položaj. Vrvice moramo čez tri mesece odstraniti.
• Izrežemo veje, ki silijo v notranjost krošnje, in tiste, ki bodo po olistanju senčile druge.
• Odstranjujemo dvojne vrhove (vedno pri osnovi).
• Odstranjujemo debele poganjke – ti porabijo veliko hrane in slabijo rodnost. Puščamo jih le za ogrodne veje.