Aktinidijo ponavadi vzgajamo tako, da ogrodni les speljemo do opore pergole ali iz navpičnega poganjka vodoravno v eno ali več etaž. Na vodoravnem ogrodnem lesu (kordonu) vzdržujemo na razdalji 30 ali 40 cm mesta, iz katerih izrašča rodni les. Aktinidija namreč požene kratke mladike, na katerih se odprejo cvetovi, iz poganjka, ki je zrasel in rodil lani, ta pa mora obvezno rasti iz leto starejšega, tj. dvoletnega lesa. Če zraste iz starega lesa, ni roden. Desno vidimo kordon, iz njega izraščajo (lani na čep odrezani) dvoletni poganjki, iz njih pa dolge vodoravne enoletne rozge.

Rdeča črtica bliže kordonu označuje mesto zimske rezi, ki jo opravimo do konca februar­ja; hkrati rozgo prikrajšamo pri nižji rdeči črtici, na 10 do 12 očes. Poleti bomo večkrat prikrajšali vse rozge, daljše od 1,2 metra.

Skrajno levo je ogrodni les aktinidije, iz katere smo speljali vodoravni kordon. Desno od količka je kratek dvoletni les, ki smo ga odrezali na čep, iz njega izrašča daljša enoletna rozga (usmerjena v levo). Iz brstov na njej bodo pognale mladike, ki bodo letos rodile. Tudi kratek poganjek, usmerjen desno, je enoleten, a smo ga odrezali na čep z dvema ali tremi očesi (za rezervo). Skrajno desno je rezervno rodno mesto na kordonu (čep lanskega poganjka, ki izrašča iz predlanskega). Bolje je namreč imeti več potencialnih mest, iz katerih poganjajo rozge, kot jih potrebujemo. Ogrodni les vzgajamo tako, da najmočnejši poganjek prvo leto speljemo navpično ob opori, ga v višini pergole usmerimo vodoravno in ga tretjino odrežemo. V naslednjih letih tako nastali kordon podaljšamo; ogrodni les za etaže vzgojimo iz stranskih poganjkov osnovnega navpičnega.