Nobenega dvoma ni, toplotne črpalke (TČ) so ogrevalni sistem iz skupine tistih z najnižjimi obratovalnimi stroški. To velja ne glede na izbrano različico: zemlja-voda, voda-voda in tudi za najbolj razširjeno zrak-voda. Toda že med njimi so lahko zelo velike razlike, tako v začetni investiciji kot pozneje pri obratovanju. Vse skupaj pa lahko še dodatno zapletejo ali zameglijo dejstva o stanju ogrevanega objekta, njegovi lokaciji in načinu ogrevanja.

Ni vsaka TČ enako primerna

Odločitev o katerem koli ogrevalnem sistemu najprej določa objekt oziroma njegove specifičnosti. Tako je še pred izbiro treba upoštevati vsaj:

• ogrevalna telesa: ali se bodo prostori ogrevali s talnim gretjem (nizkotemperaturni sistem) ali radiatorji (visokotemperaturni sistem), pri čemer so slednji veliko manj, večinoma zgolj pogojno primerni.

• temperaturni režim: TČ so ogrevalni sistem z izrazito težnjo po stabilnosti, zato so za objekte s potencialno velikimi nihanji od želene temperature (npr. precej različen dnevni in nočni režim) ali (pre)visoko želeno temperaturo manj primerne.

• toplotna izoliranost in tesnjenje objekta: iz podobnega razloga je za ogrevanje s TČ (in talnim gretjem) dobra izoliranost objekta odločilnega pomena. Nihanjem oziroma pospešenemu uhajanju toplote se TČ težje prilagajajo.

• lokacija objekta: ker so pravilno dimenzionirane TČ z optimiziranim delovanjem izred­no varčen ogrevalni sistem, ki je za povrhu še zelo odvisen od »vhodnih« temperatur, so le stežka kos prenizki temperaturi oziroma se njihovi izkoristki začnejo hitro zmanjševati, ko drsi proti ledišču in še niže.

Izdelovalci TČ poskušajo z vsako novo generacijo izboljšati delovanje vsake izvedbe ogrevalnih rešitev in hkrati zmanjšati njihovih hibe, a na splošno še vedno velja, da jih imajo najmanj sistemi zemlja-zrak. Raz­log je preprost: priklopljeni so na najbolj stabilen vir naravne toplote – zemljo. Geosonde so namreč vkopane globoko v zemljo, ki ima tako rekoč vse leto temperaturo 10 °C, kar TČ zagotav­lja neomejen in stabilen vir energije. Druga možnost je zemeljski horizontalni kolektor, ki je vkopan bolj plitvo in na večji površini. No, v obeh primerih se hudič skriva v podrobnostih, saj zaradi načina »zajema« energije – ki bodisi vključuje široko ali pa globoko v zemljo speljan sistem – ta tip ni primeren za kateri koli teren. Če pa že je, je zaradi zahtevnejših, predvsem pa obsežnejših zemeljskih del opazno dražji od drugih sistemov, še posebno zrak-voda.

Niso vse okoliščine ugodne za TČ

Glede na znana dejstva je jasno, da stanje (toplotna izoliranost, temperaturni režimi, ogrevalna telesa) ali zunanji dejavniki (povprečna letna temperatura) lahko dokaj hitro odločitev za TČ postavijo na mejo sprejemljivosti ali celo pod njo. Če pa so vsi ti pogoji znotraj sprejemljivih vrednosti, je TČ zagotovo ena od najboljših rešitev za ogrevanje doma. Za zdaj.

Vse skupaj je namreč na koncu treba pogledati še z vidika dolgoročne investicije in povračila stroškov, kar menjava katerega koli ogrevalnega sistema vsekakor je. Tako investicija kot pričakovana življenjska doba (od 15 do 20 let) kljub razmeroma majhnim vzdrževanim stroškom lahko popolnoma zvodenita ob občutnih spremembah cen energentov. Ne nazadnje se je to zgodilo prejšnjima dvema generacijama ogrevalnih sistemov. Še pred leti je bilo »zakon« ogrevanje na utekočinjeni naftni plin, ki pa je zaradi rasti cen naftnih derivatov nato postajalo vse manj privlačno, beli nadzemni rezervoarji zanj pa so vse poredkeje posejani po slovenskih vrtovih. Še bolj boleče so podražitve občutili ljudje, ki za ogrevanje uporabljajo kurilno olje in preklinjajo dan, ko so zaradi udobnosti, ki jo pomeni samodejno ogrevanje, odstranili (krušne) peči, v katere so morali stalno metati polena. Takrat je bilo kurilno olje poceni, gospodarski razcvet pred vrati in tudi denarja po domovih precej več kot danes. Če zanemarijo slabše zgorevanje in zato večje onesnaževanje zraka pri starih pečeh na drva, se jim ponuja sklep, da bi se lahko zdaj s staro pečjo ogrevali za drobiž.

Še več, nejevoljneži tarnajo, ko so cene naft­nih energentov ene najnižjih v zadnjih letih; zgolj en »konflikt« na Bližnjem vzhodu pa bi lahko krivuljo spet pognal v nebo. Toda po Eurostatovi napovedi cen energentov do leta 2050 (EU energy, transport and GHG emmisions trends to 2050, objavljeno 2013) je rast cen naftnih derivatov pričakovati tudi brez takšnih incidentov. Kar je dobro in v korist trgu okoljsko veliko sprejemljivejših načinov ogrevanja, tudi toplotnih črpalk. Z rastjo cen tekočih in plinastih vrst goriva se namreč povečuje ekonomska privlačnost alternativnih energentov, bodisi povsem obnovljivih (sončna in vetrna energija) bodisi lesne biomase in tudi elektrike.

A žal v istem poročilu Eurostat napoveduje tudi posredno rast cen elektrike za končne uporabnike (približno za 15 odstotkov), kar lahko odločilno vpliva na smotrnost naložbe v TČ in pričakovane prednosti; razen za okolje, za katero ostajajo enake. Po drugi strani pa je zanimivo, da naj bi kljub pešanju rasti in vse večjemu izsekavanju gozdov ti tudi še leta 2050 imeli več kot 10 odstotkov pozitivnega prirasta, kar nikakor ni slaba novica za vse tiste, ki se že ali pa se nameravajo greti s kurjenjem lesne biomase.

Najboljša novica za uporabnike, ki si želijo TČ, pa je zagotovo dejstvo, da imajo proiz­vajalci že odgovor na večino zadržkov (ki niso makroekonomske narave) pri uporabi TČ kjer koli ter kadar koli, in to ob najboljših mogočih izkoristkih.

Hibridne TČ namreč združujejo vse najboljše lastnosti izvirnih ogrevalnih sistemov, ki jim v pomoč po potrebi priskočijo drugi viri ogrevanja. To pa ne pomeni le, da TČ (lahko) vedno deluje v optimalnem območ­ju, v katerem dosega najboljše izkoristke, ampak tudi, da lahko sama izbira energent na podlagi trenutnih cen goriva. Tako lahko izračuna, da je v danem trenutku (npr. zaradi visoke cene elektrike) kljub morda ne najbolj idealnim razmeram bolj smiselno uporabljati kondenzacijski plinski kotel kot pa TČ.

To pa ne pomeni, da uporabniku ni treba pretehtati in preračunati začetnega izračuna investicije, pogojev obratovanja in vsaj zgoraj omenjenih dejavnikov, ki vplivajo na odločitev o ogrevalnem sistemu. Kajti šele celovit preračun, dobro pretehtana izbira, kakovosten in strokoven izvajalec ter malce dolgoročnega taktiziranja, predvsem pri ceni goriv, bodo dali pravega »zmagovalca«.

Zagotovo pa rešitve, kot so hibridne TČ ali kombinacije TČ z obstoječimi ogrevalnimi sistemi, pomenijo velik korak naprej po namestitvi naprave. Od takrat namreč uporabnik ni več vezan na (le) en energent (in njegovo ceno), ampak velik del bremena preračunov pravilne izbire energentov prevzame naprava. To pa je dobro tako za okolje kot uporabnika.