Na vrt ne vnašajo le barvitih cvetov in zanimivih oblik listov, ampak po besedah Matica Severja, strokovnjaka za trajnice, ki vodi podjetje Trajnice Carniola, tudi gibanje, ki ga povzroči že rahel vetrič, nekatere zraven še zaigrajo s šumom listov in stebel, na otip ponujajo raznolike listne površine, posamezne predstavnice te skupine odlikuje tudi prijeten vonj. Trajnice so najbolj raznolika skupina okrasnih rastlin, ki lahko najdejo mesto na vsakem vrtu. Niso privlačne le po videzu, ampak je pomembna tudi njihova ekološka vloga. Če izvzamemo nekatere »razvajenke«, kakor pravi Sever, so to rastline za trajnostno naravnane vrtove. Potrebujejo malo zalivanja, gnojenja, oskrbe, so zdrave, na vrt privab­ljajo koristne žuželke, čebele in metulje.

Trajnice za začetnike

Kaj moramo vedeti o trajnicah, preden se lotimo sajenja? »Zlasti to, da imamo opravka z rastlinami, ki bodo na istem mestu rasle več let. Z njimi bomo ustvarili trajnejše zasadit­ve, zato je dobro načrtovanje zelo pomembno,« odgovarja Sever in dodaja, da pogosto nastajajo nesporazumi, ko kupci pod imenom trajnice v vrtnarijah iščejo na primer hortenzije ali vrtnice. »Hortikulturni izraz trajnice, natančneje okrasne zelnate trajnice, so zelnate rastline, ki v našem podnebnem območju uspevajo vsaj tri leta, nadzemni del pri večini jeseni odmre, spomladi pa spet odženejo. Poznamo pa prav tako zimzelene trajnice, ki s svojo podobo krasijo tudi zimske mesece,« pojasnjuje sogovornik.

Med okrasnimi trajnicami je veliko takih, ki so preproste za vzgojo, začetnikom pa priporoča hermelike in homulice (Sedum sp.), ameriški slamnik (Echinacea purpurea), vretenčaste lepe očke (Coreopsis verticillata), sinjezeleno bilnico (Festuca glauca), maslenice (Hemerocallis hy.), hoste (Hosta hy.), avbrecije (Aubrieta hy.), iglaste plamenke (Phlox subulata), črni teloh (Helleborus niger), narcise (Narcissus sp.), binkoštni nageljček (Dianthus gratianopolitanus).

Hermelike so lepe od zgodnje pomladi, ko začnejo listni popki kukati iz zemlje, cvetijo od avgusta naprej, vrt pa krasijo tudi pozimi. Imajo pokončna stebla, lepe mesnate liste in velika socvetja. Cvetovi so lahko krem, rož­nati, rdeči, odvisno od sorte. Homulice imajo sočne ali sukulentne liste, cvetijo jeseni. Uspevajo na sončnih mestih in v odcednih tleh ter dobro prenašajo tudi sušo.

Ameriški slamnik (Echinacea purpurea), ki ga poznamo po zdravilnih učinkovinah, je priljubljena trajnica tudi za okrasne gredice. Najlepše uspeva na vročih, sončnih legah, v humoznih in vlažnih, a dobro odcednih tleh, prenaša tudi sušo in veter. Cveti od junija do jeseni, cvetenje se lahko spodbudi z odstran­jevanjem odcvetelih cvetov. Suhih stebel s semeni jeseni ni treba odstranjevati, saj so vir hrane za ptice in lep okras v zimski podobi vrta.

Vretenčaste lepe očke (Coreopsis verticillata) spadajo med najbolj nezahtevne trajnice, imajo rumene cvetove, ki razveseljujejo vse poletje, dobro prenašajo vroče sonce in sušo ter tudi vetrovne lege. V višino zrastejo do 40 centimetrov.

Sinjezelena bilnica (Festuca glauca) je okrasna trava, ki cveti poleti, v višino zraste do 20 centimetrov, sadimo jo na cvetlične grede, skalnjake in tudi javne površine.

Maslenice (Hemerocallis hy.) so trpežne trajnice, ki najlepše uspevajo na soncu in nekoliko senčnih legah, tudi glede vrtnih tal niso zahtevne. Zanimiva je njihova lastnost, da prenašajo sol, tako da jih lahko sadimo tudi ob cesti. Cvetijo od zgodnjega poletja naprej.

Cvetovi so najrazličnejših barv, velikosti in oblik, lahko tudi dvobarvni. Posamezen cvet je odprt le en dan, od tod tudi ime enodnevnica.

Hoste (Hosta hy.) imajo liste raznolikih oblik in barv ter lepe cvetove. Uspevajo na senčnih legah, v vlažnih in odcednih tleh. Uporabljamo jih za prekrivanje tal.

Iglasta plamenka (Phlox subulata) je nizkorastoča, najlepše uspeva na soncu in v revnih odcednih tleh.

Črni teloh (Helleborus niger) spada v skupino dolgo živečih telohov, to so gručaste, brezstebelne trajnice, ki v višino zrastejo do 45 centimetrov. Na splošno telohi s svojimi cvetovi napovedujejo pomlad, najlepše uspevajo v polsenci, v rahli, odcedni in s humusom bogati zemlji. V zadnjih letih sodijo med modne cvetlice.

Binkoštni nageljček (Dianthus gratianopolitanus) cveti proti koncu pomladi, njegovi rožnati cvetovi tudi lepo dišijo, listi pa ustvarijo gosto blazino na gredici. Zraste do 20 centimetrov v višino.

Priprava in zasaditev gredice

Najprej se lotimo priprave gredice. Po Severjevih besedah je izredno pomembno, da temeljito odstranimo plevel, problematični so zlasti ostanki trajnih plevelov. »Prst zrahljamo in po potrebi glede na tip tal dodajamo organski material v obliki komposta, dobro uležanega hlevskega gnoja, če so tla zelo zbita, glinasta, pa tudi pesek za odced­nost. S kompostom ali drugim virom hranil poskrbimo za dober začetek rasti sadik,« pravi sogovornik in poudarja, da kadar imamo opravka z zelo revnimi tlemi, zemljo lahko dodatno obogatimo z zmernimi količinami počasi topnih gnojil, ki bodo prvo sezono rastlinam pomagala pri vraščanju.

Najbolje je, da si bodočo gredo s trajnicami narišemo in skiciramo razporeditev rastlin. Pri tem moramo upoštevati končno razrast trajnic in jih glede na širino ter višino razporediti po načrtu. Na papirju se da preprosto spremeniti položaj ali celo vrsto rastlin, pravi Sever, za boljšo predstavo pa si lahko pomagamo tudi z barvami. Predlaga, da naredimo nekaj različic zasaditev in na koncu izberemo tisto, ki nam je najbolj všeč.

Seveda se ob tem zastavlja vprašanje, po kak­šnem merilu izbrati trajnice, ki jih bomo posadili na isto gredico. »Najpomembnejše je, da so si sosede na gredici teksturno raznolike. Trajnico z drobnimi listki postavimo ob tako, ki ima večje celorobe liste, zelo dinamično, mehko rastlino, kot so mnoge trave, kombiniramo z zelo statično, na primer bergenijo,« odgovarja Sever. Enako velja za strukturo in linije celotne rastline. »Kontraste ustvarimo s pokončno, kroglasto in horizontalno rastočimi trajnicami. S takim izborom smo poskrbeli za podlago. Nato gradimo sliko, upoštevajoč barve in letne čase. Držimo se pravila, da je manj več, in uporabimo le dve, tri ali največ štiri različne barve. Če si niso sorodne, jih povežemo z belimi, okrasnimi ali žvepleno rumenozelenimi odtenki,« priporoča sogovornik. Pomembno pa je tudi sosledje cvetov. Ti naj si sledijo od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Če nas poleti ni veliko doma, da bi uživali v bujno cvetočih rastlinah, izberemo take, da bodo cvetele spomladi in jeseni. Spomladanske lepotice naj bodo razporejene čez večji del grede, enako velja za poletne ali jesenske, saj bomo tako ustvarili lepši in bolj uravnotežen videz.

»Zaradi boljšega učinka trajnice najpogosteje sadimo v skupinah z vsaj tremi rastlinami. Kadar imamo na voljo zelo malo prostora, v zasaditvi ne sme manjkati tudi kakšna zimzelena, ki bo kombinacijo držala pri 'življenju' vse leto,« poudarja sogovornik. Z oblikovalskega vidika je po njegovem ključnega pomena izbira trajnic, primernih za določeno lego oziroma rastišče. To pomeni, da ne bodo na isti gredici izrazito sencoljubne in izrazito sončne, saj bo ena od teh skupin slabo uspevala. Predvsem pa ne smemo pozabiti, da ustvarjamo zasaditev zase, zato upoštevamo tudi svoje želje glede barv in učinkov ter izberemo kakšno, ki nam je še posebno pri srcu. Sogovornik pravi, da za zasaditve izbira trpež­ne trajnice, ki lepo uspevajo več let brez večjih posegov. »Pri izboru in kombiniranju pazim, da vsaka rastlina nekako podpre oziroma poudari najboljše lastnosti tiste zraven sebe in tako po ključu nekakšne verige ustvarjam harmonično celoto z vsemi odlikami, ki jih trajnica lahko ponudi kot samostojna rastlina in kot del celote,« pojasnjuje Sever.

Oskrba trajnic

Vsakega začetnika se seveda zanima, koliko dela bo imel na vrtu. Trajnice veljajo za manj zahtevne okrasne rastline. »Če smo izbrali vrste in sorte, primerne za dane razmere (sonce, senca, temperatura, tip tal, vetrovnost), nam bo njihova oskrba vzela le malo časa,« pravi Sever. Dokler se nasad ne razraste, je treba gredico občasno opleti, pozneje pa trajnice s svojimi listi same zastrejo tla in onemogočijo rast neželenih rastlin. Glavno opravilo je tako čiščenje odmrlih delov, ki ga opravimo konec jeseni ali na začetku pomladi. »Tako rekoč vse rastline porežemo skoraj do tal, izjema so nekatere zimzelene trajnice, ki jih le očistimo odmrlih listov ali poganjkov. Če se ne moremo upreti visokim trajnicam, ki v vetrovnih dneh niso dovolj stabilne, jim postavimo oporo. Pri nekaterih vrstah z odstranjevanjem odcvetelih cvetov podaljšamo obdobje cvetenja, ta ukrep pa seveda ni nujen,« še svetuje sogovornik, ki pravi, da pri trajnicah najbolj ceni njihovo raznolikost v vseh pogledih. In katera mu je najbolj pri srcu? »Če moram izpostaviti posamezno trajnico, bi se odločil za hermeliko Sedum 'Herbstfreude'. Ta je nekakšna železna dama, ki nas nikoli ne pusti na cedilu. S svojo trdno postavo, izrazito dorečeno in zaokroženo obliko rasti, ploščato oblikovanimi socvetji, ki se akvarelno iz sivozelene prelijejo prek bogate rožnate v opečnato rdečo. Je tudi odlična partnerica meni ljubim okrasnim travam, je zdrava, nezahtevna, dobro prenaša sušo in vročino ter je odlična paša za čebele. Ali bi si lahko od okrasne rastline želeli še kaj več?« sklene sogovornik.