Silke Lorenzen in Sarah Vollmer že vrsto let živita v Neuköllnu, predelu Berlina, ki jima je zelo prirasel k srcu. Nekega dne sta ugotovili, da je njuna dnevna soba premajhna za vse prijatelje in znance, ki so nenehno gostovali pri njiju, zato sta se odločili poiskati večje stanovanje. Našli pa sta čudovito staro zgradbo, nekdanjo tovarno sesalnikov. To je bila ljubezen na prvi pogled, a prevelika za bivanje. Zato sta se odločili, da bosta v njej uredili hotel.

Želeli sta ohraniti zunanjo arhitekturo zgradbe in tudi odprto notranjost. Zidanje sob ni prišlo v poštev, hkrati sta si želeli narediti prostor, kjer bi se ljudje resnično srečevali in spoznali. Razmišljali sta o konceptu prostora v prostoru in se odločili, da bosta v tovarniško dvorano namestili majhne lesene koče namesto klasičnih hotelskih sob. In tako se je porodila zamisel o počitniških prikolicah. Te so iz različnih obdobij preteklega stoletja ter tudi različnih velikosti in oblik.

Posamezne prikolice imajo tudi svoje zgodbe, saj so jih preuredili nemški umetniki in oblikovalci. Oblikovalec Yoraco Gonzales je tipično prikolico iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja v notranjosti odel v les kot kontrast plastični zunanjosti. Berlinski umetnik, znan po imenu Nomad, pa je zunanjost druge poslikal po navdihu fotografij s poti po Afriki. Poleg prikolic sta lastnici v hotel umestili tudi koče v alpskem slogu, ki prav tako privabljajo goste. Svoj šarm in vrednost pa ima tudi "soba" z imenom Alter Palst, gre pa za hiško, narejeno iz skoraj sto let starih desk, ki so jih ohranili iz tovarne. Notranjost te sobe je uredila francoska umetnica Marion Andrieu, izbrala pa je živahne barve in grafične vzorce kot kontrast z zgodovino prežeto zunanjostjo. Kot pravita lastnici in gostiteljici, njuni gostje lahko uživajo v retro poletju, se sprehajajo okoli prikolice v natikačih in se z brisačo na rami odpravijo do prhe.