»Astrup Fearnley zame pomeni dokončanje nekega ciklusa, z njim se vračam na začetek,« je Renzo Piano povedal za angleški časopis The Guardian. V svoji karieri je slavni 74-letni arhitekt načrtoval 17 muzejev in umetniških galerij po vsem svetu, začenši z revolucionarnim in še danes najbolj priljubljenim muzejem sodobne umetnosti na svetu, centrom Georgesa Pompidouja v Parizu, ki sta ga skupaj z britanskim arhitektom Richardom Rogersom načrtovala leta 1977. Čeprav je kazalo, da bo uspeh pariške pošasti onemogočil Pianu, da bi v življenju naredil še kaj zanimivega, se to ni zgodilo. Z leti se je Italijan uveljavil kot mojster muzejske arhitekture, ki zna vedno znova presenetiti. Kljub vsemu pa se zvesto drži svoje »delavniške« graditeljske filozofije. Pianove hiše so videti lahkotno in delujejo kot montažna gradnja, sestavljene so iz vnaprej narejenih delov. V naziv svojega podjetja Piano namreč ni zapisal Piano Architects, temveč Piano Building Workshop (Pianova gradbena delavnica), kar potrjuje takšen pristop.

Kateri projekt Renza Piana je bil leta 1977 obsojen kot pošast, si preberite v današnji tiskani izdaji Dela ali na www.delo.si.