Pred časom smo že pisali o Vernerju Pantonu, ki se je proslavil s prvimi stoli iz enega kosa plastike in drugimi revolucionarnimi kosi pohištva. Letošnjo jesen, ko je v dunajski Wagnerjevi Poštni hranilnici na ogled razstava Dansk Møbel Design – Arne Jacobsen in Poul Kjærholm za Fritza Hansena, pa imamo priložnost, da si ogledamo in opišemo dela tudi teh dveh danskih mojstrov sodobne klasike. Razstava bo na ogled do 17. novembra. Dansko oblikovanje ima svoje korenine v tradiciji družinskih mizarskih delavnic, ki so navadno prehajale iz roda v rod. Danska je že pred stoletjem slovela po pohištvu, ki je spomin­jalo na bidermajersko pohištvo v Avstriji in Nemčiji. Podobno kot velja za nekdanje avstrijsko cesarstvo in njegovo legendarno podjetje Thonet, je imela tudi Danska pomembno vlogo v razvoju pohištva iz kuhanih lesenih palic.

Jacobsenov vrhunski dosežek za spremenjeno družbo

Po drugi svetovni vojni je na Danskem delovalo nekaj izjemno ustvarjalnih oblikovalcev, ki so snovali lepe in funkcionalne kose pohištva. Vendar je šlo za pohištvo, ki ni bilo dostopno zgolj bogatim ljudem. Ideološka podlaga takšnega razvoja je v posebni skandinavski socialni demokraciji, ki se je uveljavila v petdesetih letih, ko so se odprle možnosti serijske proizvodnje s poceni materialom.

Arne Jacobsen (1902–1971) zagotovo sodi med najpomembnejše oblikovalce 20. stoletja. Rodil se je v Københavnu v meš­čanski družini židovskega rodu. Želel si je študirati slikarstvo, a ga je oče usmeril v arhitekturo. Študij je končal in leta 1929 odprl svoj arhitekturni urad, ki je potem deloval vse do njegove smrti. Vse življenje se je imel predvsem za arhitekta. Pred drugo svetovno vojno je projektiral več poslopij, v katerih je še vedno mogoče razbrati njegovo ustvarjalno vizionarstvo. Veliko stvari je osmislil tudi za »belo mesto« Klampenborg, v katerem so bile obvezne bele fasade hiš, da ne bi preveč odstopale od vaških v okolici. Po Jacobsenovih načrtih so tu zgradili klub na plaži, gledališče Bellevue, bencinsko črpalko Texaco in stanovanjski kompleks Bellavista. Vsa ta poslopja še dandanes vzbujajo občudovanje.

Kot oblikovalec je dosegel svetovno slavo v šestdesetih letih, ko je najprej projektiral Hotel SAS v Københavnu, nato pa zanj oblikoval tudi pohištvo in različne druge detajle – od kljuk do jedilnega pribora. Omenjeni hotel je celovito delo danskega oblikovanja šestdesetih let. Nekaj let pozneje je bil Jacobsen prvi arhitekt, ki je dobil izvedbo velikega projekta v Veliki Britaniji, čeprav po rodu ni bil z Otoka. V univerzitetnem središču v Oxfordu je projektiral kolidž sv. Katarine, njegovo okolico, vrt in drugo.

V bližini danskega kraljevega dvorca v Københavnu že od leta 1872 deluje mizarska delavnica Fritza Hansena (1847–1902), ki se od samega začetka ponaša z izčiščenim dizajnom sedežnega pohištva in z dodelanimi detajli konstrukcije. Podjetje je imelo že ob koncu 19. stoletja več kot 50 zaposlenih in je na Danskem prvo izdelovalo stole iz parjenega lesa. Te izkušnje so jim prišle prav pri sodelovanju z Arnejem Jacobsenom, ki je zvijal les do njegovih skrajnih možnosti. Arne Jacobsen se je s podjetjem Fritz Hansen prvič povezal že leta 1934, ko je oblikoval stole za restavracijo v Klampenborgu. Pravi preboj pa mu je uspel leta 1952, ko je projektiral stol Mravlja (Myren), najprej s tremi nogami, pozneje pa tudi s štirimi. Stoli Mravlja so v zelo kratkem času postali ikona sodobnega oblikovanja, saj so s svojo obliko do potankosti ustrezali občutku za želene oblike v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Jacobsen jih je načrtoval tako, da jih je mogoče zložiti enega na drugega, in sicer za neko tovarniško restavracijo. Hkrati je upošteval potrebe majhnih stanovanj z majhnimi kuhinjami, ki so hkrati jedilnice.

Stolom Mravlja je sledila tržno izjemno uspešna Serija 7 (Serie 7). Prav stoli iz Serije 7 so postali najbolje prodajani izdelki iz Hansenove ponudbe, verjetno zato, ker imajo širše sedalo in so udobnejši od stolov Mravlja. Fritz Hansen jih še vedno izdela približno 175.000 na leto, in sicer v najrazličnejših izvedbah: z naslonjali za roke, kot otroške stolčke, pisarniške stole, barske stole ... A Jacobsen s tem še ni izčrpal svojih idej za stole iz zvitih vezanih plošč (pri uporabi katerih sta bila pionirja legendarni ameriški oblikovalski par Charles Eames in njegova žena Ray) in neravne površine sedala. Stol Grand Prix je oblikoval leta 1957, stol Lilija (Lilien) pa leta 1968. Slednjega je ustvaril za poslopje Narodne banke Danske, ki ga je tudi sam projektiral. Kot oblikovalec je zaslovel tudi z naslanjači ovalne jajčaste oblike Jajce (Aegget) in naslanjači Labod (Svanen). Oboji so nastali v letih 1957 in 1958 za Hotel SAS. Jajce sicer velja za enega najbolj priljubljenih kosov sedežnega pohištva, ki jih uporabljajo v oglaševanju, poleg tega je bil ta naslanjač velikokrat fotografiran. Po eni strani se v njem zrcali estetika petdesetih let, hkrati pa je še vedno nadvse moderen. Pogosto se pojavlja v javnih prostorih in institucijah, kot je, denimo, obnovljeni Terminal 2 na letališču San Francisco. Ti naslanjači so za takšne prostore še posebej primerni, ker zagotavljajo sedečemu zaščito s strani in zadaj; zdijo se kot pravcata majhna oaza varnosti in intimnosti. Ker se obračajo okoli navpične osi, pa omogočajo hipno vključevanje v nove prostorske situacije. Lahko bi celo rekli, da je postal naslanjač Jajce simbol čedalje bolj mobilnega sveta.

Kjærholmovo omejevanje in humor

Poul Kjærholm (1929–1980) se od vrste danskih oblikovalcev razlikuje po svoji ljubezni do jekla. Poleg tega je spričo formalne strogosti bližji klasikom sodobnega izražanja, kot je Ludwig Mies van der Rohe, kot svojim skandinavskim kolegom. Kjærholm se je rodil na severnem delu polotoka Jutland. V Københavnu je obiskoval šolo za umetno obrt. Od leta 1955 je bil predavatelj, nato profesor in pozneje dekan šole za oblikovanje pohištva na umetniški akademiji v danskem glavnem mestu. Od leta 1953 je bil poročen s Hanne Kjærholm, arhitektko, ki je po njegovi smrti postala prva redna univerzitetna profesorica arhitekture na Danskem. Na moža je vplivala s svojim zanimanjem za tradicionalno japonsko arhitekturo, ki se kaže v jasno izraženi materialnosti.

Poul Kjærholm je začel že med šolanjem sodelovati s podjetjem Fritz Hansen in zanj v zelo kratkem času izdelal nekaj zelo zanimivih prototipov stolov. Matirano jeklo je kombiniral z usnjem, lesom, marmorjem in ratanom. Pozneje je njegove kose pohištva izdeloval danski proizvajalec Ejvin Kold Christensen. Eden najslavnejših kosov, ki jih je dizajniral Kjærholm, je ležalnik za sončenje PK24 (1965) iz matiranega jekla, ratana in usnja. Večkrat zvita površina ležalnika stoji na dveh podkvastih elementih, pri čemer so stiki in členki jasno vidni oziroma namerno prikazani. Funkcionalnost tukaj ni v nikakršnem nasprotju z minimalističnim dizajnerskim izražanjem. Znana Kjærholmova mizica PK61 pa izraža predvsem individualnost in humor avtorja. Steklena ali kamnita ploš­ča mize počiva na štirih enakih jeklenih okvirjih, pri čemer so stičišča poudarjeno vidna. Z asimetrijo je ironiziral klasično konstrukcijo, mizna plošča pa je zaradi nje videti, kot bi lebdela ali da se je ustavila med vrtenjem. Kjærholm je v več svojih stvaritvah poudarjal večno funkcionalnost pohištva. Ležalnik PK 80 (1957) spominja na rimsko-etruščanske vzore, pa tudi na izhodišča Bauhausa. Tudi ta kos je postal ikona sodobnega oblikovanja. Kjærholm je bil dobitnik številnih nagrad, med drugim dveh grand prixov na trienalih v Milanu v letih 1957 in 1960.

Fritz Hansen od leta 1982 izdeluje in trži vse pohištvo, ki ga je Kjærholm projektiral v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja.