Popolnoma neškodljivega oziroma nestrupenega kemičnega pripravka za zaščito lesa ni, saj vsi vsebujejo za človeka bolj ali manj strupene snovi, pravijo strokovnjaki lesarji. Zato priporočajo, da se kemična zaščita lesa uporabi šele takrat, ko ni druge možnosti. Sicer pa lahko zagotovimo, da so pravilno izvedeni vsi koraki, od izbire do vgradnje lesa, s čimer dosežemo zelo kakovostno naravno in tako imenovano konstrukcijsko zaščito lesa.

Naravna zaščita lesa

Prava izbira lesa pomeni, da za zunaj izberemo naravno odpornejše vrste, kot so hrast, macesen, bor, smreka z zelo gostimi letnicami, lahko pa tudi katero od še gostejših in odpornejših eksotičnih vrst. Vendar bi pri teh morali upoštevati dejstvo, da k nam prihajajo od daleč, kar z ekološkega vidika ni najbolj premišljeno ravnanje. V drugem koraku je boljša izbira les, ki je bil posekan pozimi, ko vsebuje manj hranil, zato je manj privlačen za insekte in tudi druge škodljivce, kot so različne glive. Potem je treba preveriti, ali je pred vgradnjo dovolj suh. Nekateri strokovnjaki trdijo, da je pravilno, naravno sušen les bolj odporen, vendar zadnje raziskave kažejo, da je odpornejši hitreje, tehnično sušen les. Zelo pomembno je tudi, da vedno uporabimo le jedrovino, saj je beljava pravi raj za razvoj insektov – najpogostejši je hišni kozliček – in gliv.

Pika na i naravne zaščite lesa je pravilna vgradnja. To pomeni, da je les vgrajen tako, da voda z njega zlahka odteka in se na njem nikoli ne zadržuje predolgo. Vlaga namreč v njem ustvarja idealne razmere za razvoj gliv, ki ga lahko popolnoma razvrednotijo. Les zunaj največkrat napadajo različne vrste gliv, ki jim s skupnim imenom rečemo tramovke. Dolgo jih sploh ne vidimo, ko se razrastejo na površini, pa je že prepozno in tudi njihova odstranitev ne pomaga več, les je v notranjosti že trhel. Rešitev je le odstranitev poškodovanega lesa in vgradnja novega, ki ga je treba ustrezno kemično zaščititi.

Na naraven način običajno lahko zaščitimo les oziroma lesene izdelke, ki sodijo v prvi in drugi evropski razred ogroženosti in so izpostavljeni le insektom, največkrat hišnemu kozličku, les v drugem razredu pa je izpostavljen še glivam modrivkam, redkeje pa ga bodo napadle glive razkrojevalke.

Vgrajen naj bo vedno suh

Les je treba vgraditi vzdolžno, dobra rešitev je tudi, če je vgrajen z blagim naklonom, bo voda hitro odtekla z njega, vlago pa bo posušilo prvo sonce. Opaž na fasadah in lesene fasade lahko zaščitimo z nadstreški, ki preprečujejo neposreden dostop padavinam, razen ob izjemno močnem dežju, ki pada pod kotom. Priporočljivo je, da so deske fasade ali opaža vgrajene vzdolžno glede na letnice, zgornji prečni rez zaščiten s strešico, fasada pa spodaj nekoliko dvignjena od tal. Oboje naj bo pritrjeno na konstrukcijo, ki omogoča prezračevanje in s tem hitrejše sušenje vgrajenega lesa po navlaženju. Tudi vrtne in balkonske ograje naj bodo nekaj centimetrov dvignjene od tal in postavljene na jeklene ali betonske nosilce, med njimi pa naj bo še kak centimeter zračnega pasu. Prečni rez na vrhu ograje, skozi katerega lahko voda prodre globoko v les, naj bo prekrit majhnim prečnim zaključkom, nekakšnim nadstreškom, ki je lahko kovinski, plastičen ali tudi lesen. Pri vgradnji lesenih oken je treba zagotoviti, da voda ne bo nikjer zastajala (najbolj ogrožen je spodnji del okna), kar dosežemo s pravilnim naklonom okenskih polic. Lahko pa okna vgradimo v ravnino fasade. V zadnjem času se graditelji predvsem v Avstriji, nekaj pa jih je tudi pri nas, odločajo za vgradnjo popolnoma nezaščitenega stavbnega pohištva. Pogoj, da bo to lahko dolgotrajno opravljalo svojo nalogo, je, kot rečeno, izbira kakovostnega in naravno odpornega lesa. Strokovnjaki priporočajo, da izberemo macesnovino, če je le mogoče, naj bo iz domačih krajev. Takšna je najbolj prilagojena podnebnim razmeram, saj je v njih rasla.

S pravilno izbiro lesa in načrtovanjem vseh detajlov se zaščiti s kemičnimi sredstvi lahko izognemo tudi pri konstrukcijskih elementih lesene hiše. Lesena konstrukcija mora biti čim bolj zaščitena pred močenjem, sicer pa je treba detajle izvedbe prilagoditi izpostavljenosti vlagi in naravni odpornosti posamezne lesne vrste.

Globinska zaščita z biocidi

Če lesa ne moremo zaščititi na naraven način, je potrebna kemična zaščita. Uporabljamo biocide, ki so skupno ime za insekticide in fungicide in so nujni za zaščito lesa, ki je v stalnem stiku z zemljo in vodo, kar pomeni, da sodi v četrti evropski razred izpostavitve. Biocidi bodo ustrezno zaščitili tudi les iz tretjega razreda, v katerega sodijo izdelki, ki niso v stiku z zemljo, so pa pogosto navlaženi zaradi padavin in niso dodatno konstrukcijsko zavarovani. To so običajno vrtne ograje brez nadstreška in pergole. V petem, najbolj izpostavljenem razredu je les, ki je v stalnem stiku z morsko vodo.

Najbolj učinkovita je impregnacija na impregnacijskih postajah. Tam glede na izpostavljenost lesa različnim škodljivcem izberejo fungicide ali insekticide. Les potapljajo v posebne kotle z zaščitnim pripravkom. Izdelek je izpostavljen vakuumu in nadtlaku, tako da sredstvo prepoji zunanji obod in prodre približno centimeter v globino. Druga možnost je, da izdelek v pripravku v kadi namakamo dva do tri dni. To je primerno za les, ki ne bo zelo izpostavljen, saj bo zaščitno sredstvo prodrlo le približno pol centimetra v njegovo strukturo.

Za tako izpostavljen les premazovanje s površinskimi zaščitnimi sredstvi ni dovolj, saj ta ne ščitijo pred insekti in glivami, ker ne prodrejo v strukturo, poleg tega nimajo ustrezne kemijske sestave. Kljub temu jih je treba uporabiti za globinsko zaščiteni les, saj se biocidi z vodo spirajo. S kombinacijo obojega dosežemo, da bo varen pred vsemi zunanjimi vplivi.

Dr. Miha Humar z oddelka za lesarstvo na biotehniški fakulteti svetuje tudi, kaj je treba narediti, da bodo vrtne garniture, ograje, pergole, fasadni opaž in lesene fasade ter drugi leseni izdelki zunaj še dolgo ohranjali svoj videz in namen. Videoprispevek najdete TUKAJ.