Vredni svoje teže v zlatu


Vredni svoje teže v zlatu

Že vsaj v 15. stoletju so bili na Daljnem vzhodu zelo iskani neobičajni plodovi, ki so bili vredni svoje teže v zlatu. Nihče ni vedel, od kod prihajajo, saj so jih našli le v morju ali na obalah maldivskih otokov. Podobni so bili velikanskim kokosovim orehom. Mornarje so spominjali na ženske obline, zato so jih cenili kot afrodiziak. Uporabljali so jih tudi v tradicionalni kitajski in ajurvedski medicini.

Ker niso našli kraja, kjer rastejo, so menili, da uspevajo na mitoloških drevesih pod morjem, in jih poimenovali morski kokos – coco de mer. V 16. stoletju so postali cenjeni tudi na evropskih dvorih, kjer so jih krasili z dragim kamenjem in uporabljali kot eksotičen okras ali dragoceno posodo. Njihov izvor je ostal skrivnost vse do leta 1768, ko so na Sejšelih odkrili palme, na katerih zorijo.


Novoodkrite rastline so dobile ime Lodoicea maldivica. Latinsko lodoicus je bilo ime francoskega kralja Ludvika XV., maldivica pa se nanaša na otočje, kjer so orehe najprej našli. Morski tokovi so s Sejšelov odnašali velike plodove proti zahodu in tako so zašli na Maldive. Toda kaljivo seme je pretežko, da bi plavalo, zato so v morju našli le pokvarjene votle orehe, ki se na Maldivih seveda niso mogli prijeti. Palme so tako uspevale samo na otoku Praslin in omejeno še na bližnjem otočku Curieuse.


Veliki plodovi, znani tudi pod imenom lažni kokos ali dvojni kokos, so redki in dragoceni še danes, ko večino prodajo kot neobičajne spominke. Njihovo trženje je strogo nadzorovano, najlepši primerki pa dosegajo ceno tudi 500 evrov in več. Ime coco de mer se pogosto uporablja za različne prestižne izdelke, kot so kozmetični pripomočki, parfumi, nakit in liker, ki je prepoznaven po steklenicah v obliki zapeljivega plodu.


Izvirni paradiž?


Edinstvene palme rastejo predvsem na zavarovanem območju ohranjenega starodavnega gozda v notranjosti otoka Praslin, ki je dolg le 13 kilometrov in širok največ štiri kilometre. Takšni so bili gozdovi na okoliških otokih pred več milijoni let, davno preden se je pojavil človek. Dragoceno rastišče se imenuje Vallee de Mai in je od leta 1983 vpisano na seznam Unescove svetovne naravne dediščine. Njegove vrednosti se je sejšelska vlada zavedala že davno prej, saj je od leta 1966 velik del otoške neposeljene notranjosti naravni park. Leži na nadmorski višini 200 metrov, kjer vlada vlažno tropsko podnebje. Zavarovano območje obsega 20.000 hektarov in je zaradi obilja vode tudi pomemben otoški vodni rezervoar. Tu se skozi gozd prebijata dve rečici, katerih voda je menda pitna. V dolini raste več kot 7000 redkih palm, ki lahko dočakajo starost tudi štiristo let!


Leta 1881 je gozd obiskal britanski general Charles Gordon in domneval, da je dolina pravzaprav izvirni biblijski rajski vrt, palma kokosovega oreha pa drevo spoznanja. V orehu, ki spominja na žensko medenico, je videl podobo Eve in v moškem cvetu falične oblike Adama. Tudi ena izmed otoških pripovedk omenja palme, katerih plodovi in cvetovi namigujejo na spolnost. Menda se oplajajo samo v nevihtnih nočeh, in kdor bi jih videl pri tem, bi ga doletelo prekletstvo.


Stilizirane podobe ploda in cveta marsikje na otokih uporabljajo za označevanje toaletnih prostorov. Še pred letom dni je bil tudi vstopni žig na meji oblikovan kot provokativen oreh, a so ga zaradi pritožb nekaterih turistov zamenjali z bolj vsakdanjim …


Največje seme na svetu


Edinstvena palma morskega kokosa se ponaša s kar nekaj svetovnimi rekordi: pahljačasti listi so lahko dolgi do 14 metrov, moško socvetje doseže skoraj dva metra v dolžino, najtežji plod je tehtal 42 kilogramov, seme pa 17 kilogramov.


Moške palme zrastejo do 34 metrov visoko, ženski primerki so do deset metrov manjši. Spol drevesa je mogoče določiti šele po kak šnem desetletju, ko prvič zacveti. Žensko socvetje v obliki manjših krogel iz trdih usnjatih krovnih listov se spiralno oblikuje na do meter dolgih pecljih. Moški cvet spominja na zelo dolg ukrivljen storž, posejan z drobnimi rumenimi cvetovi. Oprašujejo jih kuščarji, žuželke, menda pa tudi veter in dež. Plod doseže končno velikost po devetih mesecih, in preden dozori, mine kar sedem let. Pod zeleno vlaknasto ovojnico je tako kot pri navadnih kokosovih orehih rjavo seme s trdo lupino, včasih jih je kar več skupaj. Vsebuje prozorno želatinasto meso, ki so ga nekoč uživali kot sladico. Jedro je videti, kot bi bilo sestavljeno iz dveh orehov.


Na tleh ovoj razpade v pol leta, oreh pa vzklije v nekaj mesecih, a lahko tudi šele po letu ali dveh. Kalček požene do štiri metre dolgo korenino, preden se pokaže prvi list. Deblo se začne oblikovati šele po 15 letih, palma pa prvič rodi kakšno desetletje pozneje.


Prešteti do zadnjega


Od 1995 je trgovanje z orehi morskega kokosa pod strogim nadzorom posebne državne ustanove. Kaljiva semena tudi botanični vrtovi po svetu dobijo le stežka. Potrebne je veliko vztrajnosti, postopek spremlja veliko birokracije. A delo se s semenom šele začne, saj je težko dobiti uporabne napotke za vzgojo dragocenih rastlin. Zdaj raste manjši gozd še na sejšelskem otoku Silhouette, kjer so jih načrtno zasadili. Kak ducat palm je mogoče občudovati v botaničnem vrtu v otoški prestolnici Victoria, sem in tja vidiš kakšno na hotelskih ali zasebnih vrtovih. Palme, ki rodijo na zasebnih posestvih, je treba prijaviti in nadzorniki evidentirajo prav vsak oreh, ki dozori. Prodati jih je dovoljeno le državni ustanovi, v kateri poskrbijo za njihovo čiščenje in označevanje ter prodajo turistom. Izvoziti je dovoljeno le prazne, nekaljive, ki so opremljeni z uradnim žigom.


Endemične živali


Kljub cenjenim orehom človek ni ogrožal doline Vallee de Mai vse do tridesetih let preteklega stoletja. Takratni lastnik France Jumeau si je zamislil ureditev botaničnega vrta in s tem nehote ogrozil obstoj endemičnega rastlinstva. Gozd je namreč začel krčiti in na obrobju zasadil številne okrasne in uporabne sadne rastline. K sreči je območje še pravočasno zavarovala otoška vlada. Upravitelji parka si zdaj prizadevajo za vzpostavitev prvotnega stanja, zato vztrajno odstranjujejo neavtohtone rastline. Pred desetletjem je gozdni požar uničil del parka, zato požarni varnosti namenjajo še posebno pozornost. Seveda je prepovedano kajenje in kurjenje, okoli doline je urejena tudi protipožarna čistina. Tu so pustili le največja drevesa, podrastje in suho listje pa sproti odstranjujejo. To bi moralo preprečiti širjenje morebitnega ognja na zaščiteno območje.


Kljub edinstvenosti gozda je vstopnina 20 evrov kar zasoljena. Še posebno ker ga domačini lahko obiščejo brezplačno. Samostojno potikanje po gozdu razkrije marsikatero skrivnost, še več pa jih odstre kateri izmed zgovornih vodnikov, ki za nekaj evrov radi priskočijo na pomoč. Glavna zvezda je seveda morski kokos, ki predstavlja edini rod tovrstnih palm. Sicer tu raste še več vrst endemičnih palm, pandanusov, epifitov in velikih praproti. Starodavni gozd daje zavetje ogroženi endemični vrsti črnih papig, številnim drugim pticam, redkim kuščarjem, kameleonom in majhnim, za kovanec velikim žabicam. Slednje je žal težko opaziti, saj se večji del dneva skrivajo med podrastjem. Za ogled gozda si je dobro vzeti vsaj dve do tri uri časa, zlahka pa na urejenih poteh prebijete kar ves dan. Vsekakor je dolina ena največjih otoških atrakcij, saj jo obišče dobra polovica vseh turistov, ki pridejo na Sejšele.


Ostanki starodavne celine


Nekateri sejšelski otoki so ostanki vrhov veleceline Gondvana, ki je pred 200 milijoni let združevala večino ozemlja današnjih celin južne poloble. Prav zato tu raste 81 rastlinskih vrst, ki jih ni najti nikjer drugje, veliko je tudi endemičnih ptic in nekaj redkih žuželk. In seveda ne smemo pozabiti na najbolj znane otoške živali, velike želve z otoka Aldabra, ki lahko dosežejo težo 300 kilogramov in starost krepko več kot sto let. Otočje je tudi na pomembni poti ptic selivk, ki od oktobra do marca dobesedno preplavijo nekatere dele. Po njih je še posebno znan Ptičji otok – Bird island. Otoke so odkrili razmeroma pozno in Francozi so jih začeli naseljevati šele leta 1742. Pozneje so postali britanska kolonija, od leta 1976 pa so samostojna država. Okoljevarstvena politika je k sreči že desetletja zelo stroga, tako da se za naravne lepote ter številne endemične rastline in živali ni treba bati. Dobra polovica države je zavarovana kot naravni rezervat.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE