Ta dopoldanski čas izkoristim za pisanje člankov, risanje načrtov, odgovarjanje na elektronsko pošto, pa tudi za druga sicer malo manj prijetna, ampak nujna pisarniška dela, ki jih moraš postoriti, če si samostojni podjetnik.

Minuli teden je mini, kot bi mignil. Nakopičilo se je mnogo stvari. Kar nekaj naročil za načrte se je nabralo, in ker si stranke želijo urediti vrtove še to jesen, sem bila zakopana v delo od jutra do poznega večera. Zato si verjetno predstavljate, s kakšnim veseljem sem vsak opoldan, takoj ko je posijalo sonce, skočila iz hladne pisarne na svoj eko vrtiček. Malo na obhod, kar tako ... na kratko potovanje po stezicah mimo gred, na katerih lepo uspevajo moje rastlinice. In takoj so bile misli bistrejše, možgani pa pripravljeni za nadaljevanje dela.

Narcise sem že pred leti posadila kar na zelenjavne gredice, kjer s svojim vonjem odganjajo voluharja.

V dveh od toplih dopoldnevov sem tudi zavihala rokave in posadila česen in čebulo, in še nekaj narcis in tulipanov. Narcise sem že pred leti posadila kar na zelenjavne gredice, kjer s svojim vonjem odganjajo voluharja, hkrati pa vrt naredijo lep že zgodaj spomladi, ko se druga narava šele prebuja. Tudi nekaj tulipanov sem, kljub nevarnosti, da bo voluhar pomalical sočne čebulice, vseeno posadila na gredice. In ostali so nedotaknjeni!

V sredo, ko je bil dan po luninem setvenem koledarju ugoden za cvet, sem dosadila še nekaj prelepih tulipanov. Vsako leto septembra naročim za ponudbo v moji trgovinici čebulice iz Nizozemske. Ko sem jih prvič videla v živo, nisem mogla verjeti očem. Tako velike, močne in zdrave so bile. Pa čisto nič niso smrdele po pesticidih, v katere jih ponavadi, da jih zaščitijo pred boleznimi, namočijo proizvajalci. In ne morem si kaj, da vsako od teh prekrasnih sort ne posadim tudi sama. Tako je bilo tudi tokrat. Posadila sem jih na vrt, pa tudi kar nekaj velikih glinenih lončkov sem napolnila z različnimi kombinacijami. Za sajenje čebulic v lonce velja, da jih sadimo zelo na gosto, tako da se dotikajo druga druge. Le tako bo zasaditev videti polno, bujno, kot kakšen velik šopek. Ti lončki bodo spomladi krasili našo Vrtnarsko hišo, nekaj pa sem ji odnesla tudi na zelenjavni vrt in postavla ob gredice.

Česen in čebula imata rada odcedna tla, zato ju na gredico, kjer je več ilovice in so tla bolj zbita, sadim na grebene.

V torek, ko je bil primeren dan za korenino, sem posadila čebulo in česen. Enake razmere potrebujeta. Posadimo ju tja, kjer vsaj tri leta nismo gnojili s hlevskim gnojem, saj ne marata s hranili bogatih tal. Na mojem vrtu te bojazni ni, saj za gnojenje uporabljam samo lastni kompost. Na pregnojenih tleh bi pognala veliko listne mase, čebulice pa bi ostale drobne, težje bi se tudi skladiščile. Česen in čebula imata rada odcedna tla, zato ju na gredico, kjer je več ilovice in so tla bolj zbita, sadim na grebene. Tako odvečna voda hitreje odteče in čebulice ne gnijejo. Pri česnu sem izbrala stranske, večje stroke in jih posadila 7 cm globoko, kar med zimsko solato. Dobra soseda sta, zato to prijateljstvo vedno izkoristim. Drobnejše stroke sem posadila na kupček, ob rob grede. Tega bom pobrala prej, še mladega in uporabila celo rastlino.

Pri čebuli pa je bolje, če so čebulice manjše. Tiste večje od 2,5 cm rade prekmalu poženejo v cvet. Ampak tudi teh ne zavržem, posadim jih skupaj na drugo gredo in vem, da jih bom morala pobrati najprej. Čebulice posadimo tako, da repki vedno kukajo iz prsti. Joj, kako gre v slast ta mlada spomladanska čebula.

 Ko bi le vse do konca meseca sijalo sonce! Res bo treba sestaviti nov kompostni kup še pred slano. Sicer pa me čakata še dve predavanji in delavnica. Ponovno bo teden prekratek.