Pred obrezovanjem moramo poznati rodni les na drevesu, da ne bi pomotoma odrezali rodnih poganjkov na najbolj zaželenih mestih, da jih ne bi odstranili preveč ali premalo. Enoletni poganjek, ki je zrasel v minulem letu, je pri večini sadnih vrst neroden. Izjema je breskev (tudi nekaj drugih koščičarjev), pri kateri je ta les najbolj zaželen in tudi najbolj roden. Pri jablanah in hruškah se enolet­ni poganjek, ki raste vodoravno ali pa smo ga v tako lego upognili, šele naslednje leto spremeni v rodni les. Pri breskvi torej rodijo poganjki v drugem, pri jablani in hruški pa v tretjem letu. Pri teh dveh vrstah tako poznamo brstič, brstiko, rodno šibo, zverižen rodni les in rodno pogačo. 

Pomembno je, da je rez vsako leto uravnotežena, da imamo tako prirast novih poganjkov kot pridelek. Če bi letos pustili preveč rodnih brstov in plodov, bi to drevo izčrpalo in bi prihodnje leto slabo rodilo, če bi jih odrezali preveč, pa bi se hrana namesto v plodove usmerila v bujno rast.

Osnova za rez drugih sadnih vrst

Rez jablane in hruške sta si podobni, obe pa sta dobro izhodišče za učenje rezi drugih sadnih vrst. Drevo vedno pregledamo od tal navzgor in odstranimo morebitne koreninske izrastke. Deblo do prve veje mora biti čisto, morebitne poganjke odstranimo. Rezi se lotimo šele, ko smo si drevo ogledali od daleč in ocenili prirast v zadnjem letu: raslo je uravnoteženo, če so enoletni poganjki dolgi od 40 do 60 centimetrov. Če so daljši, zlasti če se navpik dviguje goščava debelih enolet­nih bohotivk, smo obrezovali pretirano, če so krajši, pa premalo.

Najpogostejši načini rezanja poganjkov so krajšanje, odvajanje, spodrezovanje. Krajšanje enoletnih poganjkov pri vzdrževalni rezi ni zaželeno, saj bi z njim povzročili, da bi se ti metličasto obrasli in ne bi nastavili brstov. Odvajanje je način, pri katerem starejšo in daljšo vejo odrežemo za mlajšim in krajšim, po možnosti čim bolj vodoravnim poganjkom. Spodrezovanje pravimo odvajanju v primeru, ko odrežemo proti tlom povešeno vejo. Ko spodrezujemo in odvajamo, režemo vedno do osnove in ne puščamo štrcljev.

Izrezujemo veje, ki silijo v notranjost krošnje, in debele veje (tiste, katerih premer presega polovico premera debla), saj porabijo veliko hrane in slabijo rodnost. Debele veje nadomeščamo s tankimi, mladimi poganjki, če so v bližini, in te po možnosti upognemo v vodoraven položaj – vodoravna lega namreč povzroči, da se njihova rast upočasni, manj se debelijo, večina hrane pa se porabi za to, da po vsej dolžini nastavijo cvetno brstje za prihodnje leto. Dobro je, da pri vodoravnih vejah enoletne poganjke izrezujemo tako, da vzdolž nje tvorijo t. i. ribjo kost.

Pri večjih drevesih puščamo debel les le za ogrodne veje, na njihovem koncu pa veljajo za rez enaka načela kot pri šibkejših drevesih. Mladih poganjkov, na katerih je na koncu rodni brst, ne izrezujemo. Če ima drevo konkurenčni vrh, ga izrežemo do osnove.

Medtem ko z večino postopkov pri rezi drevesu odvzemamo, lahko z zažagovanjem »dodajamo«. Če pri pečkarjih na deblu tam, kjer je prazno, pa bi radi imeli vejo, zažagamo 3 ali 4 milimetre nad spečim očesom, dosežemo, da bo iz njega morda začel rasti nov poganjek. To moramo ponoviti pri več očesih, saj ukrep ne uspe vedno.