Biodinamika: Bistveno je spoštovanje do zemlje

Biodinamika: Bistveno je spoštovanje do zemlje

»Narava dela svoje. Proti njej ne moreš nič. Nekaj gre, nekaj ostane. Letos smo zaradi pozebe brez sadja, ampak gledati moraš to, kar imaš, ne tistega, česar nimaš. Ja, včasih je to težko sprejeti,« priznavata Polonca in Jože Gregorič iz Gorenje vasi pri Šmarjeških Toplicah, ki žito pridelujeta biodinamično, enako pa skrbita tudi za sadna drevesa, vinograd in vrt.

Jože nikoli ni bil naklonjen intenzivnemu kmetovanju in škropivom, pa vendar se je na pot iskanja informacij o drugačnem načinu obdelovanja zemlje podal šele, ko ga je v to prisililo zdravje: »Vsak ima kakšen razlog, da išče informacije, in bolezen te zelo motivira.« Kakor vsak začetek tudi njegov ni bil lahek. Leta 2000 je bilo gradiva o ekološkem kmetovanju v slovenskem jeziku malo, pa je prebral tisto, kar je bilo takrat dostopno. Vse je postalo lažje, ko se je vključil v Društvo Ajda. Skupaj so hodili na ekskurzije v tujino, obiskovali predavanja, prebirali knjige in si izmenjavali izkušnje, dokler ni imel znanja dovolj tudi za certifikat Demeter za biodinamično kmetovanje. 

»Prepričalo me je to, da delamo z zemljo tako, da bo ostala tudi za prihodnje rodove. Da ji tudi dajemo, ne le jemljemo od nje. Ampak če se hočeš ukvarjati s tem, moraš res verjeti, drugače od tega nimaš nič,« je pojasnil. Njemu se biodinamično pridelovanje žita ne zdi tako zahtevno, da bi motilo njegov običajni življenjski ritem, zahteva pa veliko znanja, pozornosti in predvsem premisleka. 

!!galerija!!


Muhasto vreme

Brez koledarja, ki določa, na katere dneve in ob katerih urah je priporočljivo opraviti kakšno opravilo, ni biodinamike, pravi Jože, ki med dnevi ne dela razlik in vestno sledi priporočilom. Ampak koledar in vreme ne hodita vedno z roko v roki in to je zanj tudi največja težava. »Lani je bilo na primer suho prezgodaj, ko še nismo mogli sejati, ko bi morali, pa je bilo premokro. Kaj smo naredili? Ja, sejali smo pozneje, v blatu.« 

Pridelka je bilo manj, vendar za Jožeta to ni bistveno. Zanima ga kakovost, ne količina. »Najbolj boli miselnost, da se nič ne splača. V Italiji in Avstriji, kjer je takšno kmetovanje bolj razvito, te vsi vprašajo, kako kmetuješ in zakaj. Pri nas vse zanima le, ali se splača.« On svoj pridelek – piro, rž, enozrnico, ječmen in ajdo – prodaja zgolj na domu. Njegov cilj je pokritje stroškov, ne dobiček. »Tovrstno hrano bi rad približal čim več ljudem, da bomo vsi živeli bolj zdravo.«

Sam ima srečo, da živi v idiličnem okolju brez sosedov, ki bi na njivah uporabljali škropiva, zato veter na njegovo ne more zanesti nič škodljivega. Včasih z vetrom prijadra kakšno seme, ki ga pri njem ne bi smelo biti, ampak proti temu ne more nič. S semenom so tudi sicer težave. Med pripravo prečistijo seme z vejalnikom, po domače pajkljem. Pira in grašica, ki jo gojijo za zeleno gnojenje, imata podobno težo, zato ju je zelo težko ločiti, med piro pa grašice ne sme biti preveč, ker jo preraste in zaduši. Tisto, ki kljub vsemu ostane, pravočasno pokosijo, da lahko pira normalno raste. 

Ko sejejo, pomešajo med seme mivko, da je redkejše. Za setev so njive strojno prerahljali pred kakšnimi štirinajstimi dnevi, tik pred setvijo, kakor se po pravilih mora. Zemlje nikoli ne orjejo, ker je »na površju najbolj rodovitna«. V tako pripravljeno so žito pred zimo posejali zato, ker »pozimi dobi zimske sile, torej zemeljske, poleti pa poletne, torej tiste iz univerzuma«. Težavno je tudi skladiščenje žita. Molji ga imajo radi, pa ga je treba pred njimi zaščititi. Jože običajno na vreče naloži veje orehov, čeprav molje dobro odganjata tudi sivka in lovor. V skladišče, ki ga še urejajo, včasih postavi tudi ventilator, ker molji ne marajo mraza in vetra. »Sicer pa se prej zaredijo v čaju kot v žitih, ker čaj veže vlago,« je pojasnil in dodal, da se z biodinamičnim pridelovanjem žita ne moreš ukvarjati, če nimaš skladišča. 

V njem so spravljeni tudi čaji, iz katerih izdelujejo »zdravila« za rastline. Z družino mora nabrati veliko rastlin, na primer koprive, v katerih se Jože najprej povalja, ker so zdravilne za telo, in jih šele potem nabere, kamilice, regrat, žajbelj, vrbovo lublje. Vsega potrebuje veliko, da naredi preparate, vendar tudi z njimi ni preprosto delati. »Ko se je bolezen pojavila prej, si vzel strup in je bila težava odpravljena. Zdaj moraš razmišljati. Kaj pride v poštev? Kaj naj izbereš? Res moraš veliko razmišljati,« je razložil Jože. 

Dragocena deževnica

Nasvete si sicer delijo v Društvu Ajda, v katerem tudi skupaj pripravljajo nekatere preparate. Vsakega morajo za šest mesecev zakopati v zemljo, nekatere poleti in nekatere pozimi, ker ima vsak svoje zakonitosti, ki jih je treba poznati in upoštevati. Jože vsak preparat oštevilči, ker tako zahtevajo pravila: kamilični na primer nosi številko 503, koprivov 504 in tako naprej. 

Vse preparate morajo pripravljati z deževnico ali izvirsko vodo. To imajo nedaleč stran in Jože redno hodi ponjo, čeprav so uredili tudi tri zbiralnike deževnice, ki za zdaj še ni pitna. »Odkar zalivam z deževnico, so rože pred hišo lepe, je pa grdo, ker so povsod kante,« se je malo obregnila Polonca. V biodinamično kmetovanje je privolila šele, ko ji je mož obljubil, da bo okolica hiše lepa, ker je takrat lepša energija

Pri njih je lepo, ni pa lahko. Čaje za škopljenje kuhajo sproti. V posebni posodi je treba mešanico preparata in deževnice ali izvirske vode mešati 15 minut, najprej kratek čas v eno smer, potem kratek čas v drugo, zatem spet v prvo smer, da se ustvari »kaos, ker se tako vsrka največ energije«. Hladen preparat je treba mešati 20 minut, kremen iz roga pa kar eno uro. »Nenehno se mora vrteti, zato mešamo skupaj,« pravijo člani družine Gregorič.

Tudi za škropljenje vinograda kuhajo čaj sproti, tako da naredijo koncentrat in ga potem razredčijo, enako kot za človeka. Ko so s škropiv prešli na biodinamično pridelovanje grozdja, skoraj niso imeli pridelka. »Rastline potrebujejo pet let, da si opomorejo,« je razložil Jože. Prvo leto je bil vinograd »grd, zdaj je že boljši«. Pridelek je manjši, kot je bil, čeprav bo z leti, ko si trsi opomorejo, zelo verjetno večji. 

Pa vendar še vedno ne bo takšen kot prej. Jožeta to ne skrbi. Kdor pozna okus biodinamične hrane, to prepozna, zato se ti ne splača goljufati, pravi. S soprogo opažata, da lahko hotelsko brez prebavnih težav jesta le en dan, potem pa telo ugotovi, da mu je hrana tuja. 

Kruh za živali

Morda to čutita tudi njihova kobila in njen žrebiček. Zdaj imajo novo kobilo. Prejšnja je poginila pred dvema letoma, stara 27 let. Ob zadnjem vzdihu je njena glava počivala v Polončinem naročju. Takrat je rekla, da noče nobene živali več, ko se je pomirila, so kupili novo kobilo. Bila je divja, težko je navezala stik z njimi. Počasi ga je, ker pa niso bili z njo pri žrebitvi, se je spet oddaljila in začela žrebe skrivati pred njimi. »Če bi bili pri žrebitvi, bi nas začutila in nas zavonjala, zato bi bilo drugače. Veliko je mogoče narediti,« je spet pojasnil Jože, da ima vsaka težava svoj vzrok, posledico in rešitev. 

Nobena žival na njihovi kmetiji ne umre zaradi zakola. Kobila in žrebe se paseta, iz stare moke jima Jože peče tudi kruh. »Živali so razvajene,« se je pošalila Polonca. Jože sicer žito melje sproti, ker ima moka tako boljšo energijo. Mleti pa sme le v določenih mlinih. V biodinamiki je vse strogo nadzorovano, in ker je nosilec certifikata Demeter, mu lahko pošljejo tudi inšpekcijo. 

Zaradi certifikata si mora vsako stvar zapisati. Kdaj je kaj počel, s čim in tako naprej, narediti mora tudi načrt, kaj bo sejal v prihodnjih petih letih. Da bo zemljo gnojil naravno, je seveda samoumevno. Za preparat gnoja iz roga mora dati hlevski gnoj v rog krave, ki je že telila. Čim več obročev ima rog, tem bolje je. En obroč namreč predstavlja enega telička. Potem ga zakoplje vsaj pol metra globoko v zemljo s širokim delom nekoliko navzdol in čaka. 

Uporablja tudi zeleno gnojenje, zato pri njih nobena rastlina, ki je zel, ne gre v nič. Ko obrezuje drevje ali pokosi travo – vedno precej visoko –, zelenje kompostira. »Na vrhu se ustvarja humus, razvijejo se mikroorganizmi in deževniki. Ta živa bitja se trudimo nahraniti, da se ustvari pravi življenjski tokokrog,« je pojasnil Jože in dodal, da zemlja nikoli ne sme biti povsem gola. 

»Biodinamika daje veliko, bistveno pa je spoštovanje. Če ga premoreš, gre vse. Ljubezen je svetloba, je univerzum. Zemeljske energije imamo dovolj, tudi vzgojeni smo tako, manjka pa nam hvaležnosti, da vidimo, kaj imamo,« se je razgovoril Jože. Polonca je dodala: »Dolgo nisem znala videti tega, kar imam, videla sem le to, kaj še potrebujem. Treba se je umiriti. Če nisi umirjen, počneš nepotrebne stvari. V resnici v življenju potrebuješ zelo malo.«

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE