»Mala tržnica Severne Primorske je nastala z namenom, da poveže lokalne pridelovalce neposredno z odjemalci, ki si želijo sveže, sezonske domače hrane. Zaradi trenutne situacije so se ljudje začeli spraševati, kje vse lahko pridejo do pridelkov, po drugi strani pa so pridelovalci izgubljali odjemalce, ker so se začeli zapirati tržnice, vrtci, šole in druge ustanove. Potrebovali smo samo platformo, kjer se lahko povežemo. Iniciativa pomaga tudi širiti zavest o pomenu sezonske lokalne hrane za zdravje posameznika, s povezovanjem pa želi pripomoči k vse večji lokalni samopreskrbi,« o razlogih za nastanek ene od novih spletnih tržnic, ki so nastale v času koronakrize in kjer je najti ponudbo lokalno pridelane hrane od Bovca do Vipave, pravi Novogoričanka Anja Kovačič Fornazarič, pobudnica spletne platforme Mala tržnica Severne Primorske.

Dober odziv na novo platformo je pričakovala, saj je skupina nastala po vzoru podobne skupine iz Slovenske Istre. »Vsekakor pa je to, kar se je zgodilo, preseglo vsa pričakovanja. Virtualno tržnico so ljudje sprejeli z odprtimi rokami, ponudba in povpraševanje potekata dnevno, objav je ogromno. Dogajanje je živahno kot na vsaki tržnici, pa čeprav virtualno,« opaža. Virtualna tržnica ima v tem trenutku že več kot 12.000 članov; od tega je manjši del ponudnikov, velik del pa odjemalcev oziroma ljudi, ki spremljajo ponudbo. 

Tri tedne, da spremenimo navade 

Med tistimi ponudniki, ki jim je tak način prodaje hrane pomagal v spremenjenih razmerah, je tudi Andrej Sovdat iz Smasta pri Kobaridu. »Prodaja naših mlečnih izdelkov je bila vezana na turizem, ki pa ga v trenutnih razmerah seveda ni. Pred omejitvijo gibanja med občinami so nas reševali domači kupci, a smo potem ostali tudi brez njih. Trenutno preko platforme Mala tržnica Severne Primorske mlečne izdelke dostavljamo v okolico Nove Gorice, vse do Ajdovščine in Vipave ter celo do Krasa, z odzivom pa smo kar zadovoljni, čeprav se tak način prodaje šele razvija,« pravi. 

Tudi Patrik Zgonik s kmetije Pr'Košmitu iz Dobravelj pri Ajdovščini ima z omenjeno platformo dobre izkušnje. »Ko so zaprli gostilne, kjer sem imel običajne točke dostave našega radiča, mi je promet močno upadel. Toda zatem so se naročila radiča skoraj potrojila. K temu so veliko prispevala priporočila strank, pa tudi Mala tržnica Severne Primorske. In če sem prej pretežno dostavljal na Notranjsko, so po uvedbi karantene moja tržišča postala Ljubljana, Obala in Goriška, vse do Tolmina.« Kot opaža Zgonik, ki svoj radič prodaja tudi na drugih spletnih platformah, morajo imeti ponudniki dobro promocijo, sicer jih kupci težko najdejo. »Kmet mora biti v bistvu tudi trgovec, da lahko svoje pridelke proda. Zato pa moraš imeti tudi privlačno ponudbo in primeren odnos do kupcev. Kmet danes torej ni več samo kmet, ki dela na njivi.«

Na vprašanje, ali se bo spremenjen način iskanja in prodaje hrane obdržal tudi po tem, ko bo kriza zaradi koronavirusa minila, Anja Kovačič Fornazarič odgovarja: »Pravijo, da je potrebnih 21 dni, da spremenimo navade. Mislim, da je trenutna situacija samo začetek, zelo pomembno bo, da bomo na ozaveščanju in promociji gradili tudi po tem, ko se življenje spet vrne v ustaljene tirnice. Zelo enostavno je namreč zdrsniti nazaj in se oprijeti starih navad. Naša tržnica in vse podobne skupine, ki so se v tem času oblikovale na Facebooku, so dobra priložnost, da nadaljujemo z ozaveščanjem. Vsekakor pa mislim, da so potrebne tudi določene sistemske spremembe, da bi to v polnosti dosegli,« je prepričana. Po njenem mnenju je v Sloveniji zavedanje o vrednosti zdrave lokalne hrane v primerjavi z drugimi državami precej visoko, kljub temu so trenutne razmere dodatno pripomogle k spoznanju, da sveža hrana na naših krožnikih ni samoumevna, da se stvari v svetu lahko hitro spremenijo ter da je pomembno, da imamo možnost pridelave ali nakupa hrane v svoji bližini. »Upam, da se vedno več ljudi zaveda tudi koristi takšne hrane za zdravje. Ne vem, ali trenutna kriza traja dovolj dolgo, da bi se naše navade korenito spremenile. Se je pa zagotovo zgodil prvi korak: začeli smo o tem razmišljati. In to je že veliko,« poudarja.

»Nišni, ne pa tudi razvojni model«

Tudi agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar z ljubljanske Biotehniške fakultete priznava, da so spletne kmečke tržnice zanimiv pojav ponudbe in povpraševanja po lokalno pridelani hrani v kriznih razmerah. »Pojav je zagotovo zelo pozitiven, hkrati pa nosi močan nacionalni prizvok, saj gre za domačo, lokalno pridelano hrano. Ocenjujem, da je takšen, alternativni način ponudbe hrane odlična tržna priložnost za nekaj sto kmetij v Sloveniji tudi, ko bo kriza zaradi koronavirusa mimo. Vendar pa velja izpostaviti, da imamo opravka  z nišnim modelom iskanja in ponujanja hrane v spremenjenih in zaostrenih razmerah, ki nikakor ne more postati splošni razvojni model slovenskega kmetijstva,« je prepričan. »Vprašanje je tudi, ali bodo ljudje na tak način iskali hrano, ko se bo življenje vrnilo v stare tirnice. Ljudi, ki bi bili pripravljeni za lokalno pridelano hrano, ki je v popolnoma drugi kakovostni kategoriji kot uvožena na trgovinskih policah, plačati višjo ceno, je v naši državi še vedno premalo,« meni Kuhar.

Je torej lokalno pridelana hrana pri nas še vedno predraga? »Dobro vprašanje. Res bi bilo treba pogledati, s kakšnimi maržami poslujejo gostilne in trgovine ter kolikšen je odstotek, s katerim služijo, potem pa se lahko primerjamo. Sam se zavedam, koliko dela je potrebnega, da pride izdelek do kupca. Tisti, ki poznajo moj radič in njegovo kakovost, se čudijo, da kilogram prodajam samo za pet evrov. Radič namreč tudi očistim in odrežem nad korenino, tako da je že pripravljen za uporabo, treba ga je le še oprati. Veliko ljudi si sploh ne predstavlja, koliko truda je za to ceno še prej treba vložiti v oranje, brananje, gnojenje, seme, setev, obdelovanje, pobiranje, čiščenje in dostavo. Eno je, da imaš zase doma kakšno gredico in je pridelati nekaj kilogramov radiča hobi, nekaj povsem drugega pa, ko od tega živiš,« razmišlja Patrik Zgonik, ki meni, da bi moral vsak imeti možnost kupovanja domače hrane, a ne za prenizko ceno, ki bi vrednost tako pridelane hrane razvrednotila.

»Mislim, da tukaj ne gre toliko za ceno, temveč za način življenja, odločitev, ali bomo v svoje telo vnašali kakovostno hrano, polno hranil, ki nas bolje podpira in nahrani ter jo hipotetično lahko pojemo manj in dobimo več. Ali pa bomo, po drugi strani, izbrali hrano, ki je zrasla s pomočjo različnih kemičnih sredstev, ki jo pridelujejo ljudje, ki velikokrat živijo ali delajo v napol suženjskih razmerah, ki je pripotovala dolge razdalje do naših krožnikov in ki vnaša v naša telesa vrsto toksinov, slabo vpliva na našo črevesno floro, ki je temelj zdravja in tako naprej. Če pojemo manj hrane, ki ima več kakovostnih hranil, naredimo več za svoje zdravje. Vsekakor pa drži, da je kvalitetna hrana lahko privilegij ljudi, ki so bolje preskrbljeni. In tudi zato je ponovno na mestu vprašanje, koliko bi lahko s sistemskimi spremembami pomagali našim pridelovalcem, da bi boljšo hrano lahko zagotovili vsem,« poudarja Anja Kovačič Fornazarič. Kriza zaradi koronavirusa je torej tudi dobra priložnost za razmislek, kaj bi morali v Sloveniji narediti za večjo samopreskrbo, vsaj na nekaterih področjih kmetijske pridelave. »Z deležem samooskrbe v naši državi seveda ne moremo biti zadovoljni. Če bi želeli povečati delež slovenske hrane na naših krožnikih, bi bilo nujno narediti več za to, da slovenske kmetije povežejo z živilskimi verigami. Na tem področju bi morala občutno več storiti država, ki pa se ukvarja predvsem s podeljevanjem kmetijskih subvencij. A na tak način pri nas ne dosegamo želenih rezultatov, s katerimi bi proizvedli več hrane,« opozarja dr. Aleš Kuhar.

»Kar pridelaš na lastnem vrtičku, še ni samopreskrba«      

Branimir Radikon, direktor Kmetijsko-gozdarskega zavoda Nova Gorica, ob tem opozarja, da to, kar posameznik na svojem vrtičku pridela za lastne potrebe, seveda še ne pomeni, da je slovenska kmetijska pridelava tolikšna, da bi bili v državi samopreskrbni. »Da bi pri nas dosegli večjo samopreskrbo, bi morala država oziroma ministrstvo za kmetijstvo zagotoviti čim boljše razmere za kmetovanje, vključno z ureditvijo davčne in zemljiške politike ter ustrezno infrastrukturo, po drugi strani pa pri nas potrebujemo tudi čim bolj usposobljene kmetovalce in ekonomsko zaokrožene kmetije,« meni.

Če je Slovenija po pridelavi mesa in mleka samopreskrbna, pa imamo po sogovornikovih besedah zelo slabo oskrbljenost s sadjem in zelenjavo. »Na Primorskem trenutno pridelamo skoraj polovico vina v državi, področji zelenjadarstva in sadjarstva pa imata še veliko možnosti razvoja,« pravi Radikon, ki podobno kot Kuhar ocenjuje, da bi morali najti ustrezne povezovalne poti, ki bi pridelek kmetov spravil v prodajne mreže. V mislih ima tudi tiste mreže, kjer si trgovci ne odrežejo prevelikega deleža, zaradi česar za proizvajalce hrane ostane (pre)majhen delež. »Trgovski sistem v lasti zadrug, kakršen je COOP v Italiji, zagotovo predstavljajo velik potencial,« je prepričan. Nekatere zadruge so po njegovih besedah tudi že naredile korak v smeri povezovanja s trgovskimi sistemi. »V kmetijstvu je vsaka pot, da nekaj prodaš, koristna. Najslabše pa je, da tistega, kar proizvedeš, ne moreš prodati,« meni.