Profesor na univerzi v Severni Arizoni Con Slobodchikoff preučuje vedenje prerijskih psov že več kot 30 let in ugotavlja, da imajo »sofisticirano komunikacijo, ki ima vse značilnosti jezika«. Perirjski psi naj bi za različne plenilce uporabljali »oznake« in med drugim znali opisati barvo oblačil, ki jih nosijo ljudje oziroma kakšni so kožuhi kojotov ali psov. Slobodchikoff, ki je ustanovil podjetje Zoolingua, je prepričan, da tudi druge živali uporabljajo podobne jezike. Prek Zoolingue Con upa, da bo v prihodnosti sestavil in javnosti ponudil prevajalnik mačjega in pasjega oglašanja.

Oglašanje prerijskih psov so snemali kar nekaj let in nato zvoke s pomočjo umetne inteligence poskušali prevesti. Razdelili so jih v različne skupine,  določene z različnimi toni in frekvencami. Z drugimi besedami: zdi se, kot da bi prerijski psi imeli razvit nekakšen preprost jezik. Raziskovalci so ugotovili, da se ob nevarnosti ne oglasijo zgolj z zvokom, ki označuje nevarnost, temveč dodajo še opis nevarnost: človek, orel, kojot. Uporabljali pa naj bi tudi različne glasove za opis kojota, ki ga vidijo, ali psa, ki se jim približuje. Med enim izmed poskusov je Con Slobodchikoff opazil, da imajo glasovna opozorila, če prerijski psi opazijo človeka, določene posebnosti. Vprašal se je, ali morda dodajajo še opise, kakšen človek se sprehaja v njihovi bližini. Prostovoljce je prosil, da se v majicah različnih barv sprehodijo mimo prerijskih psov. Rezultati so pokazali, da so si živali sporočale: »Prihaja visok človek v modrem.« Ali pa: »Prihaja majhen človek v rumenem.«

»Toliko ljudi bi se rado pogovorilo s svojim psom ali mačkom – ali pa bi radi vsaj izvedeli, kaj jim hočejo sporočiti. Veliko lastnikov svojim psom zaupa marsikatero skrivnost. Za mačke nisem tako prepričan – te že gledajo tako, da misliš, da se jim zdiš bedak,« je pojasnil in se pošalil Con.

Vsi ne delijo Slobodchikoffega prepričanja, da bi lahko v prihodnosti izdelal preprost prevajalnik pasjega in mačjega jezika. Psihologinja Juliane Kaminski z univerze v Portsmouthu je pojasnila, da bi oglašanje psov težko opisala kot jezik, čeprav s telesno govorico jasno izražajo svoje počutje. Pri tem je kot primer navedla mahanje z repom v desno (pozitivno počutje) ali v levo (ne tako pozitivno počutje), še povzemajo v reviji ZME Science.