"Na začetku je vse skupaj potekalo kot razprava, dokler se ni vključila Petra Jerin, ki je objavila poziv vsem članom novonastale skupine, da pa vendarle moramo narediti nekaj konkretnega ter za začetek s skupnimi močmi zbrati vsaj nekaj hrane in tekstila za živalce v slovenskih zavetiščih. Ta objava je močno pritegnila tudi mene in začeli smo," spregovori o začetkih prizadevanja za pomoč živalim Jera Berguš. Sogovornica pove, da so v kratkem času zbrali res veliko hrane za pse in mačke ter večje količine tekstila. Z vsemi zbranimi donacijami so obiskali vsa slovenska zavetišča.

Od zbiranja zamaškov do licitacij …

Zgodbe o tem, kaj preživljajo lastniki, ko so njihovi psi bolni, a jim sami ne zmorejo pomagati, so res boleče.

Kmalu so ugotovili, da se društva in posamezni aktivisti na terenu bojujejo predvsem z visokimi veterinarskimi stroški. "Takrat je bil ustanovljen Zavod Naš kuža in začela se je akcija zbiranja zamaškov. Za nas so zamaške zbirali posamezniki, bari in trgovine. Šest aktivnih članov je te zamaške vozilo v Petrino garažo in z obilo časovnega usklajevanja, saj smo vsi zaposleni, smo se zbrali, da smo zamaške naložili na kamion. V celotni akciji smo zbrali približno 20 ton zamaškov. Potem je odkupna cena drastično padla in smo zbiranje prenehali," pojasni. Po zgledu drugih društev je padla ideja o licitacijah. Odziv ljudi je bil neverjeten. "Zbirali smo in še vedno zbiramo stvari, ki jih ljudje ne potrebujejo in jih ponudimo na licitacijah za minimalno ceno. S temi donacijami se pokrivajo veterinarski stroški lastniških psov in mačk. Zgodbe o tem, kaj preživljajo lastniki, ko so njihovi psi bolni, a jim sami ne zmorejo pomagati, so res boleče. Ja, tudi mi jokamo."

Prav vsaka zgodba seže do srca. Ena tistih, ki se jih je najbolj dotaknila, je povezana z Ginom, kužkom, ki je imel raka. Stroški za njegovo zdravljenje so segali nad 10.000 evrov, zdravljenje pa še sploh ni bilo končano. S pomočjo dražbe, na katero je prispelo več kot 100 ročnih del in bonov za storitve, so zbrali več tisoč evrov sredstev, s katerimi je bilo Ginovo zdravljenje pripeljano skoraj do konca. "Lani smo Ginovo dražbo z naslovom Gin pomaga prijateljem naredili za kosmatince z rakom. Gin nas je letos poleti zapustil in ja, to je rana, ki se še nekaj časa ne bo zacelila. A Ginova dražba ostaja in jo načrtujemo tudi letos v novembru ali decembru, le za drug namen."

!!galerija!!

Pomoč za nikogaršnje kosmatince

Naš moto je pomagati vsem.

Enega večjih odzivov so doživeli tudi pri akciji, ko so zbirali hrano, pripomočke in finančna sredstva za kosmatince v Ukrajini. Akcija je presegla vsa pričakovanja ter jim dala nov veter v jadra. "V ogromno podporo nam je tudi Lidl Slovenija. Skupaj z njim je bil doslej štiri leta zapored, do koronskih časov, organiziran dogodek Koraki za tačke. Bistvo dogodka je bilo ozaveščanje o odgovornem lastništvu in predstavitev posameznih društev. Vsakič so bila na dogodek povabljena vsa društva/zavodi, ki se ukvarjajo s pomočjo živalim in vsem, ki so se odzvali, smo zagotovili stojnico na dogodku." V času epidemije in omejenega druženja je dogodek potekal na daljavo, enako je bilo tudi letos. "Dogodka na daljavo ne moremo enačiti s tistim v živo. V okviru akcije so na primer na voljo zbirne košare v Lidlovih trgovinah, odprta je linija TACKE5 na 1919, po Instagramu in Facebooku se delijo fotografije in vsaka nam prinese 100 g hrane, ki jo razdelimo tistim, ki jo potrebujejo. Dogodek s članki in reklamo podpira tudi portal Pes, moj prijatelj. Letošnja tema je odgovorno lastništvo ter posvojitev in skrb za starejše mačke in pse."

Sogovornica je upravičeno ponosna na takšne in podobne dogodke, s pomočjo katerih pomagajo pomoči potrebnim. "Naš moto je pomagati vsem. Verjamemo, da vsi nimamo enakih mnenj, želja in za doseganje ciljev uporabljamo različne poti. A vsi v svojem prostem času delamo za Njih – nikogaršnje kosmatince. Zato nikoli ne zavrnemo nikogar, ki nas prosi za pomoč pri kritju veterinarskih stroškov ali nakupu hrane, če nam le naše stanje na računu to dovoljuje. A tako kot drugi, smo tudi mi odvisni od prostovoljnih prispevkov oziroma donacij.«

Dodajmo kamenček v mozaik dobrega

Včasih ljudje vprašajo, kaj lahko naredijo, da priskočijo na pomoč. "Možnosti je res veliko," je prepričana Jera Beguš. "Društvom ali zavetiščem se lahko podari rabljena, a še vedno uporabna oprema, zavetišča prosijo za rabljene rjuhe, brisače, prevleke za odeje, ki jih najbrž imamo doma vsi, kupi se hrana za živali – do konca septembra jo je bilo mogoče oddati v košarice v Lidlovih poslovalnicah. Še vedno je tu 1 odstotek dohodnine, ki jo lahko namenimo za nemočne kosmatince, mogoče je donirati na tekoči račun posameznega društva ali zavetišča, po spletnih omrežjih deliti objave o živalcah, ki iščejo dom … Največ je seveda posvojitev živali. A ta mora biti premišljena in nikakor trenutni vzgib."

Aktivna članica Zavoda Naš kuža poudarja, da je v primeru posvojitve psa treba vedeti, s kakšnim psom smo sposobni sobivati. Smo aktivni ali zapečkarji? Imamo veliko prostora, vrt ali živimo v stanovanju? Je za posvojitev vsa družina? Smo sposobni poskrbeti za žival, ko in če le ta zboli? Imamo čas za šolanje in socializacijo psa? Kaj bo z njim, ko bomo šli na počitnice? "To so vprašanja, na katera si moramo odgovoriti, preden kosmatinec pride v naš dom in postane član družine. Tu velja omeniti tudi starejše pse, ki čakajo svojega človeka, svoj kavč, a ga le redki dočakajo. Starčki imajo svoje prednosti, ki so največkrat spregledane. Starejši pes ne potrebuje toliko gibanja, je umirjen, v večini ne potrebuje šolanja in je neverjetno hvaležen, pred njim pa so lahko še mnoga zdrava leta. Da povzamem; karkoli od naštetega naredi posameznik, je kamenček v mozaiku dobrega, ki ga skupaj naredimo za tiste, ki si sami ne morejo pomagati."

Prav vsaka zgodba seže do srca. Ena tistih, ki se jih je najbolj dotaknila, je povezana z Ginom, kužkom, ki je imel raka. 

Po sogovorničinih besedah želijo v prihodnosti delati še več in še bolje. Njihovi cilji so pomoč čim večjemu številu kosmatincev in njihovim skrbnikom, opora društvom/zavodom in aktivistom na terenu ter prizadevanje za spremembe novega Zakona o zaščiti živali, ki ima po mnenju sogovornice kar nekaj pomanjkljivosti, predvsem pa se tudi ta, ki ga že imamo, ne izvaja, kot bi se moral.

"Želja, hotenj in volje nam ne manjka," pravi Jera Berguš. "Manjka nam le časa, saj ima dan tudi za nas prostovoljce, ki hodimo v službo in imamo svoje družine, le 24 ur, ter seveda finančnih sredstev."