Mnoge nadzorne in raziskovalne organizacije uvrščajo v intenzivnih nasadih pridelane jagode med sadje, ki je najbolj onesnaženo s pesticidi, zato je toliko večja prednost, če lahko uživamo tiste z domačega vrta. Da vzgoja ni pretirano zahtevna, bi se strinjala večina vrtičkarjev, ki jim je še najmanj ljubo opravilo pletje zaraščenega nasada. Premalo zraka med rastlinami pa je pravšnje okolje za širitev glivičnih bolezni, povezanih z vlago.

Preventiva

Njihove posledice so seveda najbolj očitne v času dozorevanja in obiranja plodov – in takrat bi marsikdo najraje ubral bližnjico, če ne drugače, s takšnim ali drugačnim škrop­ljenjem. A sintetičnim sredstvom za zdrav­stveno zaščito jagod se bomo v velikem loku izognili, obstajajo pa naravna sredstva za krepitev njihove odpornosti, kot so pripravki z izvlečkom lecitina, morskih alg ali sredstvo iz njivske preslice, ki omeji širjenje plesni. Večina bolezni jagod je posledica preobilne prehrane z dušikom in ozkega kolobarja.

Za jagode je najbolje narediti rahlo dvignjeno gredo ali greben, da je podlaga odcedna, v zemlji, v kateri poprej vsaj tri leta niso rasle razhudnikovke, kot so jajčevci, paradižniki ali paprike. Zaradi talnih bolezni se izogibajte tudi prostoru, kjer so prej rasle kumare, detelja ali krompir, lahko pa jim namenite del, kjer je rasel fižol.

Čeprav na vrtovih najpogosteje sadimo jagode zgodaj spomladi, se marsikdo za sajenje, predvsem večkrat rodnih jagod, odloči še v času, ko so sadike ne samo v polnem razvetu, temveč celo rodijo. Vendar se mora rastlina najprej dobro ukoreniniti, šele potem lahko energijo usmeri v rodnost, zato je treba bujne cvetove in nastavke plodov ob sajenju potrgati. Tudi intenziven razvoj živic v času cvetenja izčrpava jagode, posebno večkrat rodne.

Pri jagodah ima veliko vlogo zastiranje tal, bodisi s slamo ali senom, ali pa sajenje na namenske temne prekrivke, za vrtove najpogosteje takšne, ki prepuščajo vodo. Obe možnosti rastline obvarujeta pred plevelom, vzdržujeta vlago v tleh in pripomoreta, da so listi suhi, skrbita za mikroklimo in čiste plodove, hkrati pa preprečujeta, da bi se hranila pretirano izpirala iz tal. Sadike potrebujejo precej prostora, da razvijejo lepe grmiče, zato naj bo sadilna razdalja med njimi in med vrsticami najmanj 25 centimetrov.

Razlog za gnitje plodov v času zorenja je predvsem siva plesen. Zaradi povečane zračne vlage, nižjih temperatur, slabe osvetlitve, pretiranega gnojenja z dušičnimi gnojili postanejo rastline občutljivejše. V takih razmerah glive laže prodirajo skozi rane v rastlino. Na steblih se pojavijo pege, prekrite s sivorjavo puhasto plesnivo prevleko, okuženi plodovi zelo radi odpadajo. Plodovi se navadno okužijo pri peclju.

Vselej bodimo pozorni, da v bližini nasada ni odmrlih rastlinskih delov, na katerih se bolezen najprej pojavi. Jagode zavarujemo predvsem z zračno obliko grma, da se rastline hitro posušijo, s sajenjem drobnjaka in česna med grmičke, medtem ko jih v večjih nasadih ščitijo z visokimi tuneli, prekritimi s PVC-folijo. Vendar morajo biti ti dobro prezračeni, v njih se ne sme zadrževati vlaga. Za zračenje moramo poskrbeti tudi, če za zgodnejši pridelek jagode na vrtu zaščitimo z nižjim tunelom z agrokopreno. Priporočljivo je, da ga vsaj enkrat na dan odpremo, seveda tudi zato, da cvetove obiščejo opraševalci. Drugače bomo namreč morali uporabiti debelejši čopič, s katerim gremo nežno čez cvetove. Večina jagod je samooplodnih, kar pomeni, da imamo lahko na vrtu nasajeno samo eno sorto.

Drugi najpogostejši problem v času obiranja jagod, ptice, je vsekakor hitreje obvladljiv. Konkurence kosov, ki imajo z bližnjih izvidniških mest natančen pregled nad rdečenjem, se znebimo z mrežo čez loke, vendar moramo pričakovati glasen protest.

Če enkrat rodne jagode napadejo bolezni ali škodljivci, jih moramo po obiranju požeti oziroma jim porezati liste. Če so rastline zdrave, rez listov ni potrebna.

V večjem delu Slovenije imamo odlične razmere za gojenje ribeza, saj potrebuje dolgo in mrzlo obdobje zimskega mirovanja. Les nekaterih sort prenese tudi do 30 stopinj zimskega minusa, zgodaj spomladi pa postane ribez občutljiv. A kljub temu v primerjavi z drugimi sadnimi vrstami v času cvetenja prenese več mraza. Zaprt cvet do minus pet stopinj, odprt do minus dve, oplojen pa do minus eno stopinjo Celzija. Vendar cveti precej dolgo, tudi pol meseca, in ne vsi cvetovi hkrati, čemur se imamo zahvaliti, da se bo letos kljub poznoaprilski pozebi nekaj pridelka le ohranilo. Čeprav bomo imeli opraviti z razredčenimi grozdiči ribeza, ki jim sadjarji pravijo »prestreljeni«, bodo plodovi vseeno slastni.

Z ribezovimi grmi imamo največ dela spomladi ob rezi in v času obiranja. Rez je zelo preprosta, saj grme režemo tako, da le odstranimo poškodovane in polomljene veje ter veje, starejše od treh let. Prikrajšujemo jih le pri rdečem ribezu, njegovi sorodnici kosmulji in njunih križancih. Kljub temu je najpogostejša napaka v domačih nasadih rdečega in črnega ribeza v Sloveniji, da so grmi prepolni starega lesa, ki tvori malo mladih poganjkov z brsti in slabo rodi. Potrebno je redno odstranjevanje starih poganjkov, ki jih odrežemo tik nad tlemi, kar tudi spodbudi izraščanje novih.