Najbolj priljubljene so prav visoke grede, ki so jih novi in stari vrtičkarji posvojili zaradi lažje obdelave, pri katerem se ni treba sklanjati, pomanjkanja prostora in tudi zaradi lepega videza, mladi, ki jih klasika dolgočasi, pa tudi zato, ker pomenijo nekaj novega. Vendar nič od naštetega ni bistvena posebnost visokih gred – njihove največje prednosti so namreč daljša pridelovalna sezona, bujnejše rastline in zato večji pridelki. Zaradi obilja organskih materialov, ki v njej razpadajo, se zemlja spomladi prej ogreje in jeseni pozno ohladi, sprotna razgradnja pa rastlinam zagotavlja, da imajo vedno na voljo veliko hranil. 

Prav naravni proces, ki to omogoča, je tisto, okoli česar se vrti vsebina knjige. Miša Pušen­jak, tudi sodelavka naše priloge, je namreč avtorica, ki ne natrese le rešitev iz rokava in jih popredalčka, temveč si vztrajno prizadeva, da bi razumeli, kaj se v naravi dogaja. Tudi ko gre za visoke grede, visoke gomile ali gojenje zelenjave in zelišč v loncih, ne pomaga nobeno, še tako krčevito upiranje njenim muham, izsiljevanje se ne obnese. Avtorica nas zato odvrača od nereal­nih pričakovanj in nas spodbuja, da uporabimo »zdravo kmečko pamet« in upoštevamo predstavljene izkušnje, predvsem iz domačih logov.

Knjiga je razdeljena na pet delov: na visoke gomile, visoke grede, vrtiček v loncih, spiralaste grede in mešane posevke, saj vrtnarjenje na tako omejenem prostoru temelji prav na njih. Medtem ko bi težko našli vrtičkarja, ki si ne predstavlja tople grede, pa za gomile ne ve prav veliko ljudi. Ker je princip urejanja povsem enak, razen da gomila nima okvirja, ima pa zaradi izbočenosti skoraj dvakrat več pridelovalne površine in je pravzaprav predhodnica visoke grede, uvrsti Pušenjakova ta del na začetek.

V poglavjih o visoki gredi in gomili nas vodi od izbire primernega prostora, zlaganja plasti, dopolnjevanja materiala v več letih, izbiri in oskrbi vrtnin in doda pregled opravil po mesecih. V poglavju o vrtičku v loncih bomo prav tako našli praktična priporočila: od izbire mesta zanj, posode in substrata, ki je pri tem načinu ključen. Vrtnine v loncih namreč niso v svojem naravnem okolju, na voljo imajo izredno malo hranil, zato zahtevajo bolj intenzivno oskrbo, dognojevanje in zalivanje. Ravno zato se je priporočljivo omejiti na kulture s kratko rastno dobo, solate, špinačnice, plodovke in zelišča. Predvsem pa bi bil pri vseh obravnavanih načinih pridelovanja hrane na tako omejenem prostoru narobe svet, če bi težave reševali s kemijo, poudarja avtorica. Navsezadnje je njihov edini smisel domača hrana, bolj zdrava od tiste, ki prepotuje stotine kilometrov do naše mize.