Vsak tip tal ima svoje posebnosti in lastnosti, ki zahtevajo prilagojeno obdelavo. V Sloveniji je kamninska podlaga apnenec, razen na Pohorju, kjer je granit. Tipi tal se med seboj zelo razlikujejo, saj je zemlja lahko glinasta, ilovnata ali peščena. Na vrtu pa pridelujemo različno zelenjavo, zato si želimo prilagoditi zemljo, da bomo lahko gojili prav vse vrtnine, kar pa je v praksi precej zahtevno.

Zemljo lahko obdelujemo le, ko je suha, top­la in v času brez močnega vetra. Drugače uničujemo strukturo tal in mikroorganizme, ki živijo v njih. Prav tako so izpostavljena vetr­ni eroziji. Spomladi je najboljše le rahljanje z vilami, ki jih zapičimo in zasučemo. Če zem­ljo preobračamo, z mešanjem posamez­nih plasti uničujemo njeno strukturo. Lopatanje je primernejše za jesensko obdelavo, saj takrat obrnemo »na glavo« velike grude, ki potem razpadejo pod vplivom zimskega mraza, pri čemer se ustvari fina, mrvičasta zemlja. Vrtno zemljo pripravljamo približno dva tedna pred sejanjem ali sajenjem, ne več, ker se lahko zaradi vremenskih dejavnikov, kot je močan dež, njeno stanje spremeni na slabše in je bilo delo zaman.

V težkih tleh z veliko vsebnostjo glinenih delcev se voda dobro zadržuje, vendar zaradi zbite in trde strukture rastline težje razvijejo koreninski sistem. Tu imamo predvsem veliko težavo z gojenjem korenovk in gomoljnic, saj so gomolji ali koreni manjši, slabo razviti ali nenavadnih oblik. Rahljanje težke zemlje se ne zgodi kar čez noč. Potrebnih je več sezon in veliko dela, preden dosežemo želeno rahlost. Začnemo spomladi z dodajanjem fino mletega apnenega peska. Sredstvo potresemo po površini in ga z lopato ali vilami zmešamo z vrhnjo plastjo zemlje, do globine največ 25 cm. Uporabimo lahko tudi frezo. Zelo je pomembno, da se pesek zmeša z glinenimi delci. Poleg rahljanja apneni pesek dobro veže naravni dušik, ki je tako rastlinam na voljo daljši čas. Hkrati zmanjšamo izpiranje dušika v podtalnico in njegovo uhajanje v zrak v plinasti obliki. Za večji in hitrejši učinek uporabimo še kamninsko moko, ki vsebuje minerala bentonit in zeolit. Primerna sta za uporabo v Sloveniji, ker imata zelo nevtralne lastnosti in ne vplivata na pH tal. Struktura mineralov je pomembna, saj ima bentonit zelo porozno strukturo, kar pomeni, da dobro veže organsko snov, humus ter s tem vodo in hranila. Zeolit pa je poseben zaradi sposobnosti vezave škodljivih, rakotvornih snovi, ki nastanejo pri zgorevanju lesa, tovarniških in izpušnih plinov. Z vezavo se ti delci ne izpirajo v podtalnico in tudi rastlina jih ne more posrkati vase. Poleg tega zeolit dobro veže dušik, tako kot bentonit.

Če je zemlja res ilovnata, težka, jo na manjših površinah rahljamo tudi z dodajanjem kupljene šotne vrtne zemlje. To primešamo predvsem v zgornjo plast, kjer bo koreninski sistem vrtnin. Tako zelo hitro in preprosto pripravimo zemljo na setev in sejanje.

Lahka, peščena tla zahtevajo drugačen pristop. V jesenskem času jih ne preobračamo z lopato, temveč vanje vmešamo domač kompost iz rastlinskih ostankov ali kompost iz živalskega gnoja. Tako pospešimo nastanek humusa, ki dobro povezuje talne delce med sabo. Kompost dodajamo le enkrat na tri leta, ker vsebuje veliko hranil. Gnojimo tiste dele vrta, kjer bomo spomladi gojili predvsem plodovke (paradižnik, paprika, bučke) in kapusnice (zelje, cvetača). Med rastno sezono lahko neokužene rastlinske ostanke vdelamo v tla. Ko poberemo metuljnice (fižol, grah), preostali del rastline razsekamo z lopato in vkopljemo. Tako smo v tla vnesli organsko snov. Mikroorganizmi jo bodo razgradili v humus.

Organska snov je pomembna

Organska snov se torej z delovanjem mikroorganizmov spreminja v humus, brez katerega ni živih in rodovitnih tal. V ilovnata tla se vriva med delce in tako rahlja, v peščenih tleh pa povezuje delce. Spomladi začnemo gnojiti z organskimi gnojili v peletih, ki jih dodamo posameznim rastlinam glede na kolobar in potrebe po hranilih. Organska gnojila, kot sta kompost in hlevski gnoj, dodajamo le jeseni, tako da jih zmešamo z zgornjo plastjo tal (20 do 25 cm). Težava pri kompostu ali hlevskem gnoju je neznana vsebnost povzročiteljev bolezni, ličink ali jajčec škodljivcev in semen plevelov. Če z njima gnojimo spomladi, lahko nehote povzročimo večji pojav škodljivcev, kot so strune, ogrci – ličinke majskega hrošča in bramorja. Prav tako je veliko več plevela in glivičnih bolezni. Najbolj kakovostna gnojila v peletih pa so termično obdelana (visoka temperatura) ali avtoklavirana (visok tlak in temperatura), s čimer se uničijo bolezni, škodljivci in pleveli, a hranila ostanejo. Zato so primernejša za temeljno gnojenje spomladi in dognojevanje med rastno sezono.

Vrtna tla ne smejo biti nikoli prazna, ker jih drugače izpostavimo vodni in vetrni eroziji. Gola zemlja se hitro izsuši in zaskorji. Namesto da pustimo del vrta praznega, zasejemo rastline za zeleno gnojilo, ki hitro prekrijejo površino in jo zaščitijo pred erozijo. V spomladanskem času sta za zeleno gnojenje primerna žito (pšenica, rž, ječmen) ali gorjušica. V začetku poletja pa posejemo ajdo in različne detelje. Preden rastline semenijo, jih vdelamo v tla. To pomeni, da jih pokosimo, položimo po tleh, razsekamo z lopato in zmešamo z vrhnjo plastjo tal. Mikroorganizmi bodo s pomočjo deževnikov predelali vneseno organsko snov v hranila in humus.

Zastirka je tudi pomemben del zelenjavnega vrta, saj zadržuje vodo v tleh in toploto v hladnih mesecih. Aktivnost mikroorganizmov je povečana, zato jo med sezono dodajamo, saj jo mikroorganizmi skupaj z deževniki razgradijo in vnesejo v zemljo. Tudi s tem poskrbimo za prehrano deževnikov, ki so naravni plugi, rahljalci zemlje.