Ali je zaradi bolezenskih težav, ki spremljajo pridelavo krompirja v zadnjih letih, vrtičkarska pridelava še smiselna?

Pridelovanje krompirja in drugih vrtnin je danes zagotovo zahtevnejše, kot je bilo včasih. Nove bolezni in škodljivci ali njihovi novi različki so le eden od razlogov za to. Drug razlog je, da smo potrošniki postali zahtevnejši, kot smo bili včasih. Vsi plodovi (pri krompirju gomolji) naj bi bili brez napak, brez znakov bolezni, ravno prave oblike in velikosti. K temu veliko pripomorejo tudi trgovci, ki nam pogosto ne pustijo izbire. Ko kot vrtičkarji v trgovini vidimo le izbrane gomolje, pozabimo, koliko manj primernih so pridelovalci zavrgli. Jasno je, da se pridelek na našem vrtu pogosto ne more kosati s tem. Tega se zavedajo vsi bolj ekološko ozaveščeni pridelovalci, ki jim količina in oblika nista tako pomembni, saj vedo, da je pomembna predvsem kakovost pridelane hrane. Prav tu pa je prednost vrtnarjenja največja, saj vemo, da je naš pridelek zagotovo zdrav, svež in poln vitaminov. To velja tudi za krompir. Dvomov o smiselnosti vrtičkarske pridelave torej ni.

Kaj morajo upoštevati vrtičkarski pridelovalci krompirja?

Za kakovosten in velik pridelek sta pomembni primerna zaščita proti boleznim in škodljivcem ter možnost zalivanja oz. namakanja. Navadno na vrtovih ne uporabljamo kemičnih fitofarmacevtskih sredstev, ki so proti patogenom bolj učinkovita, temveč bolj naravna sredstva ali sonaravne načine pridelovanja. Zato moramo skrbeti za ustrezen kolobar ter primerno prehrano rastlin. Nekatere novejše sorte so odporne proti mnogim boleznim in škodljivcem, tudi proti krompirjevi plesni, zato je pravilen izbor sort ključen za uspešno pridelavo.

Virusi povzročajo zmanjšanje pridelka in lahko poslabšajo njegovo kakovost, če za primer navedem denimo nekrotični različek virusa PVY na nekdaj zelo priljub­ljeni sorti igor. Zato je pomembno, da sadimo zdravo seme. Krompirjeva plesen pa je glivična bolezen, ki okužuje rastline krompirja med rastjo in je še vedno največji problem v pridelavi krompirja. V nekaj dneh do dveh tednih po prvi okužbi namreč lahko popolnoma uniči nasad.

S čim so v zadnjih letih največje težave? Jih profesionalni pridelovalci lahko drugače obvladujejo, kot jih lahko oz. je to smiselno za vrtičkarje?

Konvencionalni profesionalni pridelovalci se proti krompirjevi plesni borijo predvsem z uporabo fitofarmacevtskih sredstev. Temu prilagodijo tudi tehnologijo pridelovanja. Povsem drugače morajo ravnati ekološki pridelovalci in vrtičkarji, ki teh sredstev večinoma ne uporabljajo. Imajo več možnosti: lahko sadijo dovolj zgodnje sorte, jih še nakalijo ali pokrijejo s prekrivkami, da krompir dozori pred napadom krompirjeve plesni. V nekaterih letih z zelo zgodnjim napadom plesni ta način ni dovolj učinkovit.

Najučinkovitejša je saditev odpornih sort, večinoma so to poznejše sorte. Zaščita sicer ni popolnoma učinkovita, vendar nastopi okužba pozno in je manj intenzivna. Poleg tega lahko nevarnost okužbe in širitev plesni omilimo z redkejšim sajenjem (zaradi večjega zračenja se rastline hitreje posušijo in je mož­nosti za okužbo manj), pravočasno odkritimi morebitnimi primarnimi okužbami v nasadu (okužba iz posajenega gomolja) in uničenjem takih rastlin. Priporočljivo je, da jih izruvamo in zakopljemo v zemljo na mestu ali v vreči odnesemo iz nasada, da ne raznašamo spor plesni. Napad krompirjeve plesni zmanjša uporaba v ekološki pridelavi dovoljenega bakra, posebej v mokrih dneh pa je ne more preprečiti. Žal drugi t. i. alternativni ukrepi, ki nam jih včasih dobronamerno svetujejo, proti krompirjevi plesni niso učinkoviti.

Po kakšnih kriterijih naj izberemo sorto za vrtičkarsko pridelavo, če pustimo okus malo ob strani?

Tudi okus je pri pridelavi na vrtovih zelo pomemben. Krompir, ki ga sami pridelamo, naj bo tudi dober. Gotovo je na vrtu smiselno saditi zgodnejše sorte, če pa se odločimo za poznejše, naj ne bodo preveč občutljive na krompirjevo plesen. Nekatere zelo zgodnje so primerne za uporabo do novega leta (npr. adora, maris bard), druge srednje zgodnje celo do pozne pomladi (npr. KIS vipava).

Kaj so najpogostejše napake, ki jih pri pridelavi krompirja opažate na vrtovih?

Najpomembnejše napake so uporaba lastnega semena, pregosta saditev in pregnojenost vrtov z organskimi gnojili. Priporočljivo je saditi le certificiran semenski krompir, ki ga kupimo v trgovini.

Posledice pregostega sajenja so večje število drobnejših gomoljev, manjši pridelek in večja nevarnost okužbe s krompirjevo plesnijo. Priporočljiva gostota je od štiri rastline na kvadratni meter pri poznih sortah do pet pri zgodnjih. Medvrstna razdalja naj bo vsaj 65 cm, da imamo dovolj zemlje in prostora, da krompir osujemo. Pri tej medvrstni razdalji torej sadimo gomolje od 30 do 38 cm narazen. V praksi opažamo, da se sadi tudi dvakrat gosteje. Le pri drobnem semenu kalibraže 35–55 milimetrov lahko izjemoma sadimo do 30 odstotkov gosteje.

Tam, kjer manjši vrt vsako leto pognojimo z vozom ali prikolico hlevskega gnoja, bomo gotovo imeli težave. Preveč svežega hlevskega gnoja poveča nevarnost navadne krastavosti. Še večji problem je preveč dostopnega dušika, kar povzroči prebujno rast krompirjevke, zakasnitev tvorbe gomoljev in povečuje nevarnost okužbe s krompirjevo plesnijo. Zato vsem vrtičkarjem svetujem, da zgodaj spomladi opravijo analizo tal, pri kateri jim strokovnjaki svetujejo pravilno gnojenje. To je mogoče urediti tudi na Kmetijskem inštitutu Slovenije.

Večji problem na vrtovih so tudi poškodbe zaradi strun (odrasli osebki so hroščki pokalice), za katere pa nimamo res učinkovitih nekemičnih načinov zatiranja. Še najučinkovitejše je, da vrt redno obdelujemo tako, da so tla ali vedno pokrita z gostim rastjem ali v brazdi. Tako bomo hroščem pokalicam preprečili zaleganje jajčec in s tem pozneje razvoj ličink – strun v zemlji.

So v nam dostopnem sortimentu krompirja kakšne bistvene novosti, predvsem glede odpornosti?

Kar nekaj sort je odpornih proti krompirjevi plesni. Med njimi sta slovenski sorti KIS kokra in KIS savinja ter nekatere novejše tuje sorte, npr. carolus, toluca, escort. Nekatere so manj občutljive na navadno krastavost, druge na nematode. Žal ni opornih sort proti koloradskemu hrošču. So pa velike razlike v toleranci na sušo, kar je pomembno na plitvejših tleh. Tu lahko svetujemo saditev sort z debelejšimi gomolji, pa tudi sort, ki so na sušo tolerant­nejše, kot so KIS krka, jelly, rudolph in še nekatere druge.

Kakšne so novosti pri slovenskih sortah oz. katere se za vrtičkarsko pridelavo najbolj obnesejo?

V zadnjih dveh letih smo vzgojili dve novi zelo rodni sorti krompirja. Prva je KIS slavnik, zelo kakovostna zelo zgodnja sorta z zelo debelimi ovalnimi gomolji s svetlo rumenim mesom. Druga je srednje zgodnja sorta KIS savinja, z debelimi okroglo ovalnimi gomolji z belim mesom. Slednja je odporna tudi proti krompirjevi plesni na listih. Obe sta zelo primerni za vrtičkarsko pridelavo, žal pa je letos na voljo le omejena količina semena. Sorto KIS savinja je mogoče dobiti na Kmetijskem inštitutu Slovenije in v Semenarni Ljubljana.

Seveda ostajajo v ponudbi sorte zgodnja KIS vipava, ki je primerna za uporabo do pozne pomladi, srednje pozna sorta KIS kokra, ki je odporna proti krompirjevi plesni, in KIS krka, ki je tolerantna na sušo. Vse te so zelo primerne tudi za vrtove. KIS mura in bistra sta bolj pozni. KIS sora je ena najbolj kakovostnih sort, vendar bolj občutljiva za krompirjevo plesen. Zato je včasih bolj smiselno na vrtu pridelovati zgodnje ali odporne sorte, krompir za ozimnico te sorte pa kupiti.

Ali se z nakupom tretiranega semenskega krompirja (zaščitenega z namenskimi fitofarmacevtskimi sredstvi) izognemo težavam z boleznimi?

Na trgu ne moremo kupiti semena, ki bi bilo tretirano tako, da bi lahko preprečili napad bolezni in škodljivcev. Predvsem uvoženo seme je večinoma tretirano pred skladiščenjem, da bi preprečili razvoj bolezni v skladišču. V Sloveniji ta sredstva niso registrirana, zato jih pridelovalci ne morejo uporabljati. Treba pa je reči, da za vse seme, tako tretirano kot netretirano, veljajo enake kakovostne zahteve za prodajo, zato netretirano ni nič slabše od tretiranega.