Informatik, zaposlen v Zlatarni Celje, konec osemdesetih let še ni vedel, da bo vino kmalu postalo njegov poklic, trte pod vinogradniško hišico je ob pomoči staršev in prijateljev zasadil za dušo, saj ga je vleklo k zemlji. V leseni hiški, pravijo ji gorca, obnov­ljeni po spomeniških smernicah, zdaj živi s svojo družino.

»Naša generacija je bila izšolana zelo materialistično, edina ideologija, ki nam jo je posredovala šola, je bilo samoupravljanje. Vendar nas je branje romanov Hermana Hesseja uvedlo v svet vzhodnih filozofij in ljudskih modrosti, ki so odpirale širšo pot do potešitve duhovnih potreb kot uveljavljene družbene norme ... Sorodni miselni okvir sem srečal pri Rudolfu Steinerju, utemeljitelju biološko dinamičnega kmetovanja. Pri njem se mi še bolj kot biodinamični pripravki zdi pomembna spodbuda, da se ljudje odvrnejo od kapitalskega dojemanja zemlje in se namesto tega povežejo z energijami, ki sooblikujejo naše življenje. V Steinerjevem izvajanju me še bolj kot kozmični vplivi na naravo fascinira duh kraja, s katerim se ljudje povežemo.« Po sogovornikovih besedah ga najbolj elementarno občutimo prek kam­nov, starih dreves, naravne in duhovne zapuščine preteklih generacij. »Te stvari so racionalistično vzgojenemu človeku težko dojemljive, saj jih zaznavamo na energijski ravni. A biodinamika je le nadgradnja starih modrosti o naravi, njeni pripravki lahko zemljo energijsko podprejo, če se z njo povežemo,« pravi Aci Urbajs.

Duh Rifnika

Že kot otrok je imel precej stika z zemljo. Naključje je hotelo, da mu je duh Rifnika prišel naproti že kmalu po nakupu vinograda. Ko so gradili cesto do njega, so ponevedoma odprli grob iz starejše železne dobe. Pod odvaljeno skalo je zažarela rdeča zemlja, ki je pred več kot poltretjim tisočlet­jem ob upepeljevanju pokojnikov spremenila barvo. Arheologi so našli grobne žare brez dna, v katerih je bil pepel umrlih v neposrednem stiku z zemljo. »Name je naredila vtis podobnost z vkopanimi lesenimi posodami, prav tako brez dna, v katere dajemo biodinamiki zoret svoje pripravke.«

Po Urbajsovih besedah je že nekaj let uporabe biodinamičnih pripravkov v vinogradu povzročilo neverjetne spremembe v strukturi in barvi prsti. »Cilj biodinamičnega kmetovanja namreč ni pridelek, temveč živa zemlja, ki ga rodi.« Odkar imajo na posestvu konje, ki med pašo puščajo svoj gnoj v vinogradu, je pri njih, tako kot na drugih biodinamičnih kmetijah s pašno živino, izrednega pomena škropivo, priprav­ljeno iz gnoja po Mariji Thun, saj spodbuja mikrobiološko razgradnjo gnojil na zemlji. Pripravljen je iz kravjeka, ki mu poleg bazaltnega peska in jajčnih lupin primešajo zeliščne preparate rmana, kamilic, regrata, baldrijana ter hrastovega lubja, iste, kot pomagajo kompostirati hlevski gnoj. Poleg tega pripravka je pred začetkom rasti odločilna krepitev zemlje s škropivom gnoja iz roga, v času intenzivne rasti trt pa kremena iz roga. Uporaba teh dveh pripravkov se prilagaja vremenskim razmeram, saj prvi krepi energije zemlje in lahko njeno vitalnost izboljša tudi v času suše, kremen pa pomaga rastlinam ob obilici padavin in pomanjkanju sonca. V mokrem letu, kakršno je bilo lansko, pa vsega le ne moreta popraviti.

Kaj pa glivični bolezni peronospora in oidij, zaradi katerih drugi vinogradniki tolikokrat škropijo trte? »Samo biodinamični pripravki ne zadostujejo, kot v drugih ekoloških vinogradih si pomagamo s škropivi iz kislih glin. Od konvencionalne zaščite pa trte pred peronosporo ščitimo z bakrovim škropivom, pred oidijem pa s škropivom iz elementarnega žvepla.« Uporaba teh dveh nesintetičnih sredstev je omejena in podobne so tudi biodinamične smernice pri kletarjenju. Dopuščajo le fermentacijo grozdja z avtohtonimi kvasovkami, kakršne so že na grozdju, omejujejo žveplanje vina v kleti in pri stekleničenju, enako velja za enološka sredstva. Idealni cilj biodinamičnega vinarstva je vino brez dodatkov. »Ker ga želim pridelovati tako, kot so ga naši predniki, mu že od začetka prepustim, da se razvija po svoji modrosti. Vrenje zmletega grozdja dva do tri tedne usmerjajo le tiste kvasovke, ki pridejo z njim iz vinograda, potem pa mošt z dodatkom droži pretočim v lesene sode, kjer se razvija naprej.« Droži so popkovina, pravi sogovornik, ki vino med razvojem povezuje z zemljo, in prav te so razlog, da enološki strokovnjaki njegovim vinom še po desetletju ali več pripišejo neobičajno svežino. V biodinamičnem vinarstvu dovoljene količine dodanega žvepla je začel že v prvih letih opuščati in zdaj prideluje pretežno nežveplana vina. Pravi, da je pri delu v kleti še bolj kot pri opravilih v vinogradu treba upoštevati luno, kar je del vinarske tradicije.

Gibanje naravnih vin

»V moji kleti ni elegantnih vin, kakršna se danes za ciljne trge delajo z različnimi enološkimi postopki. Vendar so nekateri ljudje začeli spet uživati v elementarnih okusih – gibanje naravnih vin, s katerim sem povezan, postaja v svetu in pri nas prepoznavno.« A ker procesom v vinu pušča svobodo, se ob vremensko neugodnih sezonah lahko zgodi, da ne gre vse po želeni poti. Mošta nikoli ne dosladka, četudi bi bila letini zaradi pomanjkanja sladkorja in alkohola usojena predelava v kis.

Ko presodi, da je razvoj ustekleničenega vina končan, ga iz kleti, vkopane v lapornato kamnino pod gorco, prestavijo v zem­ljanko deset minut hoda proč. Medtem ko mu med razvijanjem godijo impulzi življenja, bližina živali in vsakdanji zvoki, poz­neje potrebuje mir, je prepričan gostitelj. S hrastovimi tramovi podprto zemljanko dojema kot knjižnico, arhiv, v katerem se vina pustijo zmotiti šele, ko pride kupec. Z očetom sta jo vkopala na dvorišču ene najstarejših lesenih hiš na Slovenskem, dim­njače, iz kakršnih si je dim iznad kurišča sam iskal pot na prosto. Pred Marijo Terezijo zgrajeno stavbo (šele ta vladarica je zapovedala dimnike) so obnovili, namenjena je gostom, ki se ob druženju, jedi in vinu prepustijo izročilu Rifnika, in prijateljem iz gibanja Krres, ki skupaj z Acijem Urbajsom kujejo načrte za sonaravni razvoj Rifnika ter sosednjih vzpetin Kalobje in Resevnik. Ostanki predantične naselbine vrh Rifnika, predstavljeni v muzeju na prostem, so le del dediščine, ki priča o šestih tisočletjih neprekinjenega obstoja naselbine v različnih civilizacijah. Območje ima po geomantičnih analizah izjemno vitalen energijski potencial, Krres (v njem se petim ekološkim in biodinamičnim kmetom, priseljenim umetnikom, krajinarjem, privržencem naravne gradnje in permakulture pridružujejo strokovnjaki za prostor) pa si ga želi s pomočjo kozmogramov na kamnih, ki smo jih Slovenci najprej spoznali na skulpturah Marka Pogačnika, še harmonizirati.

Krog se poveže

Za Acija Urbajsa pomeni druženje z ljudmi, ki v vinu z Rifnika občutijo duha kraja, da se krog poveže. Kaj pa steklenice, ki jih promotorji gibanja naravnih vin prodajo v Skandinaviji, Ameriki ali na Japonskem? Ve, kakšni ljudje uživajo v njem? Ker ga večina ponudnikov njegovih vin osebno spozna, verjame, da kupcem predajo tudi del njegove zgodbe. »Zame je cilj, da se ob vinu razvijam, pridobivam izkušnje, razmišljam, da se ob meni razvijajo starši, ki so mi pri delu v veliko pomoč, in moja družina – in da naposled z njim najdem prijatelje, ki me razumejo,« povzame Aci Urbajs.