Načrtovanje permakulturnega vrta: kuhinja je središče vrta

Načrtovanje permakulturnega vrta: kuhinja je središče vrta

Kuhinja je središče permakulturnega vrta, če imate srečo, da živite v hiši, ki bi bila lahko permakulturni učni pripomoček, pa mogoče leži celo sredi vrta. Seveda ni treba, da jo prestavite iz hiše na vrt. Lahko pa z njim obkrožite hišo, in še pomembnejše, lahko raziščete povezave med njima, ki ste se jih doslej le bežno zavedali ali jih celo popolnoma prezrli. Ne glede na to, ali je kuhinja sredi ali zunaj vrta, se v njej končajo številni procesi, ki so se začeli na vrtu, hkrati pa se tu začenjajo številni procesi, ki se bodo na vrtu končali. Hrana namreč ni edina povezava med kuhinjo in vrtom.

Z načrtovanjem permakulturnega vrta, ki ga opredeljuje predvsem njegova vpetost v okolje, so tesno povezani pojmi, kot so tokovi, razdelitev na območja in elementi, ki ga sestavljajo.

Tokovi

Že dejstva, da v kuhinji nastajajo organski odpadki, se pogosto zavedamo le deloma. Načeti solatni listi, zelenjava, ki se ji je v hladilniku iztekel rok uporabe, in drugi ostanki hrane so le del organske snovi, ki nastane v kuhinji. Marsikdo ima zadržke pri dodajanju kuhane hrane na kompost. Ne vem, zakaj, kompostiramo namreč lahko vse organske odpadke in zato smo razvili več deset načinov kompostiranja. Seveda se na kompostu lahko znajde obilica organskih odpadkov, ki vsebujejo predvsem dušik. Ti povzročijo, da prevladajo procesi gnitja in od tod neprijeten vonj. V kompostnem kupu je treba namreč poskrbeti za pravilno razmerje med ogljikom in dušikom. Številni avtorji radi navajajo različne številčne vrednosti, neprimerno bolje pa je, če se odpravite v gozd, roke zakopljete pod odpadlo listje, stisnete pesti in izvlečete kompost, ki ga je proizvedla mati narava. Roke približajte nosu in globoko vdihnite. To je vonj, ki ga želite doseči v domačem kompostniku. Če iz vašega smrdi, dodajte več organskih odpadkov, ki vsebujejo pribitek ogljika. V sodobnih kuhinjah je to predvsem papir, lahko uporabite tudi žaganje ali pač domišljijo. Na kompostni kup sodijo papirnate brisače skupaj s sredinskimi tulci, ki jih vsebuje tudi vsak zvitek toaletnega papirja. Če vas je strah tiskarskih barvil in najrazličnejših veziv, ki jih papir vsebuje, za kompostiranje uporabljajte takšnega, ki je namenjen shranjevanju hrane ali osebni higieni.

Hrana je prvi in najopaznejši tok med kuhinjo in vrtom, ki ji po prepoznavnosti sledijo organski odpadki, pozabiti pa ne smemo niti na vodo. Številni predeli Slovenije namreč že tradicionalno trpijo za poletno sušo, drugod pa jim bodo iz najrazličnejših vzrokov prav kmalu sledili. Zakaj torej vode iz kuhinje ne uporabljamo za zalivanje? Zaradi čistil? Ali lahko dobimo biološko razgradljiva čistila? Ste pripravljeni delno prilagoditi svoje gospodinjstvo in si zagotoviti dodatne količine vode? Poleg tega kuhinja ni edini vir vode v hiši.

Seveda pa nekateri tokovi niso snovni. Če skozi okno kuhinje vidimo vrt, lahko govorimo o vizualnem stiku in ta del vrta, ki ga označuje dejstvo, da je viden s kuhinjskega ali katerega drugega pogosto uporabljanega okna, je najbolj primeren za igrišče. Veliko ali majhno, odvisno od vaših možnosti in števila otrok. Predvsem pri igrišču za majhne otroke je namreč pomembno, da jih imamo možnost opazovati, in kadar je treba, posredovati.

Območja

Vrt se torej začne že v hiši, predvsem v kuhinji. Že okenska polica v kuhinji ima lahko velik pomen. Če jo opazujemo le kot prostor za nekaj cvetličnih lončkov, v katerih rastejo rože, je ta pomen majhen. V trenutku, ko se spomnimo, da smo na vrtu pozabili nabrati peteršilj za juho, ki že vre, medtem ko gostje prihajajo, zunaj je trda noč in močno dežuje, mi pa smo ravnokar obuli svoje najljubše copate, se zavemo, da ima izredno vrednost. Ob tem ozavestimo enega od osnovnih prijemov permakulturnega načrtovanja – razdelitev na območja (cone) ali conacijo.

Pri permakulturnem načrtovanju največkrat uporabljamo pet območij. Označuje jih razdalja od predelov bivališča, ki jih uporabljamo vsak dan. V prvo območje med drugim sodita kuhinja in vrt, vsaj tisti njegov del, na katerem rastejo rastline, ki jih najpogosteje uporabljamo (peteršilj, bazilika, drobnjak …) ali potrebujejo največ nege (paradižnik, čebula …). Vrt si bomo uredili tam, kjer bo najbliže kuhinji, v poštev pa pridejo tudi nekatere druge površine, v bližini katerih se gibljemo vsak dan. Spalnica, stranišče in garaža, hodniki ter poti med temi prostori, vse to prav tako sodi v prvo območje. Permakultura priporoča, da okenske police teh prostorov in hodnikov, potko, ki vodi v garažo, in prostor, ki je najbliže kuhinji, rezervirate za rastline, ki zahtevajo najpogostejše obiske, ne glede na to, ali mi potrebujemo njih ali one nas. Če je vrt večji, bo najverjetneje segel tudi na drugo ali celo tretjo območje.

Prvo območje bi torej lahko opisali kot prostor, ki nam je dosegljiv v copatih, medtem ko imamo za obisk drugega pripravljeno posebno obutev. Na drugem območju gojimo zelenjavo in sadne rastline, ki jih ni treba obiskati vsak dan. Sem sodijo solata, ohrovt, blitva in česen, pa tudi nekatere vrste sadja, kot so jagode, ribez in maline.

Na tretjo območje posadimo ali posejemo poljščine, kot so koruza, žita ali zelje, in sadno drevje, kot so jablane in hruške, torej rastline, ki jih potrebujemo ali potrebujejo našo oskrbo le enkrat ali dvakrat na mesec.

Običajen vrt je za četrto in peto območje praviloma premajhen, vendar si večina permakulturnih vrtnarjev omisli vsaj njune zametke. Na četrtem območju tako prevladujejo sadno drevje in pridelki, kot so orehi ali topinambur, torej rastline, ki jih obiščemo le nekajkrat na leto. Peto pa je praviloma košček divjine, kjer ne ukrepamo, temveč z njega le občasno odnesemo nekatere pridelke ali manjše količine lesa.

Elementi

Seveda pa vrt niso samo rastline. Sestavljajo ga tudi elementi zemlje, vode, zraka in socialne strukture, torej: ljudje, žlebovi, kompostniki, gobe, potke, žive meje, shrambe za orodje, rastlinjaki, živali in zatočišča zanje, del vrta pa je tudi hiša.

Nekateri elementi v permakulturi so prerasli samo funkcionalno vrednost in s svojo prepoznavnostjo postali permakulturni simboli. Eden takih je recimo spiralna gredica. Po funkcionalnosti je to gredica oziroma skalnjak, kjer ob pomoči kamenja, zemlje in vode vzpostavite kar najrazličnejše rastne razmere. V neposredni bližini izhoda iz kuhinje boste tako lahko pridelali najrazličnejše začimbe. S svojo obliko vam bo spiralna gredica povečala površino vrta in omogočila na majhni površini pridelati več. Po simbolični plati pa je izreden učni pripomoček, ki nas vpelje v uporabo tretje dimenzije, višine. O vrtu namreč vse prepogosto razmišljamo kot o dvodimenzionalnem elementu in na višino pomislimo samo takrat, ko zapičimo fižolovko. Poleg tega ni nobene potrebe, da bi bili vrtovi ravni. To je najverjetneje vpliv konvencionalnega kmetijstva, ki potrebuje za mehansko obdelavo čim bolj ravne površine. Permakulturni vrt oziroma vse vrtove pa obdelujemo, če jih sploh, ročno. Torej so potke, namenjene invalidom in vozičkom z otroki, edini elementi, ki morajo biti ravni.

Tako kot tradicionalni pridelovalci hrane ob vrt umestijo sadovnjak, permakulturniki v ta prostor umestimo gozdni vrt, ki ga prav tako označuje poudarjena uporaba višine. Rastline v gozdnem vrtu razporedimo glede na njihovo višino tako, da na čim manjšo površino umestimo čim več različnih dreves. To naredimo z uporabo slojevitosti. Najvišji sloj predstavljajo visoka drevesa, kot so češnje, obnje posadimo nizka drevesa (jablane) ali visoke grme, kot so leske. Rob sestoja zapolnimo z grmičevjem, recimo različnim jagodičjem. Osnovni sloj sestavljajo vrtnine, ki dobro prenašajo senco, na primer česen ali kakšna divja zelišča, kot so čemaž, regačica ali dežen. Ob tem ne smemo pozabiti na podzemni sloj, saj številne vrtnine za človeško prehrano uporabne dele razvijejo pod zemljo. Kot ločen sloj obravnavamo plezalke, ki rastline višjih slojev uporabljajo za ogrodje. Tako na enotno površino umestimo šest različnih slojev, od katerih ima vsak manjši pridelek, kakor bi ga imel, če bi na tej površini izkoristili le en sloj, vsi skupaj pa imajo večjega.

Popotnica

Tokovi, conacija in elementi nikakor niso edini prijemi permakulturnega načrtovanja. Kljub temu pa že vzpostavijo vzorec, ki je najbolj značilen za permakulturni vrt. Preplet najrazličnejših rastlin, ki že na majhni površini tvorijo zelo raznolike strukture, torej ni stvar trenutnega navdiha, temveč premišljenega načrtovanja. Vendar permakulturnega vrta ne predstavlja niti preplet najrazličnejših rastlin niti spiralna gredica, prav tako ni pomembno, ali ga zastirate ali ste privrženec lopate. Bistvena značilnost permakulturnega vrta je njegova vpetost v okolje. Povezava vrta in bivališča, ki se tako prepleteta, da je meja med njima težko določljiva. Pestra izbira in premišljena razporeditev elementov vrta je torej le zunanja manifestacija permakulturnih načel. V tem primeru je najbolje omeniti načelo, da naj vsak element vrta opravlja čim več različnih nalog.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE