Danes polkmetov skoraj ni več, tudi podeželju daje tempo urbani ritem in mnogim otrokom se je podobno kot njihovim staršem obzorje čez leto zožilo na šolo, nakupovalna središča, internet in medije. So besede kmetijskega ministra Dejana Židana, ki jih je pred dnevi izrekel na sejmu Agra v Gornji Radgoni, da moramo »ljudi naučiti, da hrana ne raste na trgovskih policah«, pretirane? Kakšno predstavo o tem imajo slovenski otroci, smo se pogovarjali s Tamaro Urbančič, ki na treh notranjskih osnovnih šolah vodi kmetijske krožke in skupaj z otroki obdeluje šolske ekovrtičke, in Romanom Mavcem, vodjem poskusnega sadovnjaka Kmetijskega inštituta Slovenije na Brdu pri Lukovici, ki je učencem osnovne šole v soseščini zaupal del skrbi za vrsto mladih jablan in ki vsako leto okrog 60 šolskim skupinam, ki sadovnjak obiščejo v okviru naravoslovnih dni, vsaj malo približa delo v njem.

Razredi skrbijo za jablane

Pridelovanje hrane ni ravno dejavnost, ki bi pri otrocih zbujala zanimanje, pravi Roman Mavec. Tudi narava, s katero je tesno povezano, otrok ne zaposluje kot nekdaj, vendar je mogoče njihovo pozornost pritegniti z vsemi temami, pri katerih ti jih uspe animirati in jih potegniti v dogajanje. Povprečno predstavo odraslih o kmetijstvu poleg tega sooblikujejo stereotipi, pogosto odklonilen odnos, zato je dobro, da pridejo otroci s pridelovanjem hrane v stik že zgodaj. S tem namenom so se v sadovnjaku pred leti odločili, da bodo za posamične razrede osnovne šole Janka Kersnika posadili jablane sorte brina in otroke povabili k sodelovanju. Razred naj bi za jablano skrbel štiri ali celo osem let.

»Ko otroci začutijo, da je drevo njihovo in odvisno od njihove skrbi, jih zadeva pritegne,« pripoveduje sogovornik. Od štirikrat do petkrat na leto z razlago ob drevesu spoznajo najpomembnejše faze njegove rasti, oskrbo, pomen čebel in drugih opraševalcev, škodljivce, bolezni in vsa pomembnejša sadjarjeva dela. Lažja opravila, kot so okopavanje, čiščenje debla, upogibanje in privezovanje vejic ter redčenje plodov, opravijo sami. Na preredčenem drevesu se lahko potem prepričajo, da debeli plodovi niso ne gensko spremenjeni ne pretirano gnojeni, temveč se debelijo zato, ker imajo na razpolago več hranilnih snovi.

Sadovnjak je del narave

»Zame je bistveno, da otroci spoznajo, da je sadovnjak del narave, da vse, kar sadjar počne, dela zato, da bi pridelal hrano, ki je danes relativno poceni, in da človek pri obvladovanju narave ne sme pretiravati. Povem jim, da smo v kmetijstvu odvisni od vremenskih razmer, da smo izpostavljeni temperaturam od –15 do +35 stopinj, da so za letino potrebni tako dež, sonce, sneg kot nizke temperature. Skušam jim realno predstaviti prednosti in slabosti intenzivnega in ekstenzivnega sadjarstva, povem, kdaj se škropi in zakaj, da je to zelo nadzorovano in da tako pridelano sadje ni strupeno. To poudarjam zato, ker se v medijih zdravo sadje enači skoraj izključno z ekološko pridelanim, kot ekološki pridelek pa se pogosto ponuja tudi bolno, nekakovostno sadje, samo da ni bilo škropljeno.«

Zdi se mu pomembno, da šolarjem pokaže, kako lahko podobno kot v velikem sadovnjaku za sadno drevo skrbijo doma, in pojasni, zakaj tam posamičnega drevesa ni treba toliko škropiti. In seveda jim pri njih v sadovnjaku pokaže, kako je mogoče ohranjati naravno ravnovesje, v katerem gnezdijo ptice, plenijo ujede, čebele dajejo zdravju neoporečne pridelke, v ribnikih plavajo krapi ter race in da se jata gosi na posestvu že 16 let jezi na obiskovalce. Ko otroci na obisku poklic sadjarja spoznajo tudi s te lepe strani, je njihova pozornost ponavadi zagotovljena. »Če te seveda ne doleti 'smola', kakršna je nekoč mene, ko jo je čez prizorišče ucvrla miška in je postalo sadno drevje otrokom deveta briga,« se nasmeji Roman Mavec.

Pri psu in muci se ustavi

Družina Tamare Urbančič, diplomirane inženirke kmetijstva živinorejske smeri, živi na Gabrju pri Ilirski Bistrici, kjer ima manjšo samooskrbno kmetijo. Med obiski šolskih skupin, ki so prihajale na ogled, je opazila, da otrokom zelo manjka stik z naravo, tako z rastlinami kot živalmi, in da so tudi tistim s podeželja domači kvečjemu še psi in muce, z drugimi pa se skoraj nimajo priložnosti srečati. Vodstvu osnovne šole Dragotina Ketteja v Ilirski Bistrici je zato predlagala, da bi vodila kmetijski krožek in uredila šolski ekovrt. Njeno pobudo (podobne so pri nas šele dobro zaživele, ponekod v tujini pa so že osmišljene kot del rednega učnega programa, pravi) so pred štirimi leti z naklonjenostjo sprejeli, zataknilo se je pri denarju. Ker ga iz šolskega proračuna zanjo ni bilo, je s predlogom preko Društva za razvoj podeželja med Snežnikom in Nanosom kandidirala za sredstva evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in uspela. Krožek in šolski ekovrt vodi zdaj tudi v osnovnih šolah v Košani in Podgori-Kuteževem, kjer ob šoli obdelujejo tudi zeliščni vrt. V vseh treh primerih so dejavnost podprle še domače občine Ilirska Bistrica, Postojna in Pivka. Zaradi velikega zanimanja otrok zanjo od lani v OŠ Dragotina Ketteja poučuje tudi izbirna predmeta kmetijska dela in sodobno kmetijstvo.

Pove, da otroke pritegne v svet narave najprej z živalmi. Na šole, s katerih otroci zaradi oddaljenosti ne morejo na njeno kmetijo, jih pač pripelje z družinskim terencem ... Kunce, kokoške, gosko, puranji par, celo nekajtedenskega prašička, pa ovčko in kozo je za pol ure pripeljala pokazat v učilnico. »Pri tem vedno poudarjam, da morajo biti pri stiku z živalmi mirni, da jih ne smejo loviti, kajti le tako se živali sprostijo in jim potem celo jedo iz roke. Zelo je pomembno, da jih otroci veččutno doživijo, spoznajo značilnosti njihovega videza (»Zakaj ima kokoška oranžne oči?«), v rokah občutijo njihovo perje in prisluhnejo njihovim glasovom. Opažam, kako se tudi najbolj nemirni otroci, potem ko imajo nekaj časa v naročju kunca in ga božajo, umirijo, utihnejo in obsedijo z živalico,« pripoveduje sogovornica. Pojasni, da jih je z živali potem laže preusmeriti še na vrt, ki ga urejajo po permakulturnih načelih, da bi bile rastline zdrave in odporne.

Druženje in fizično delo

Na gredicah najbolj uživajo od marca do maja, ko imajo opraviti s semeni, sejejo, sadijo, kopljejo jame in zagrinjajo zemljo, potem zanimanje nekoliko upade, za poletno pletje pa resda niso navdušeni. Pobiranje pridelka in skrb za ozimnico sta zanimivejša. Pred dnevi so v Ilirski Bistrici kljub suši izkopali kar 18 kilogramov krompirja, rdečo peso, ki gre v slast tudi edinemu škodljivcu, s katerim imajo opraviti, srni, so vložili, z otroki vkuhavajo kompote, papriko, delajo lučnikov sirup za dihala, sušijo zelišča, pripravljajo čajne mešanice, zdravilne tinkture po priporočilih zeliščarja Jožeta Majesa, zeliščna mila po starih receptih, pozimi pa celo testenine ... Izdelke, ki jih ne porabijo sami ali njihovi domači, ponudijo na priložnostnih kmetijskih tržnicah in božičnem semnju na šoli. Veliko povpraševanja je tudi po sadikah plodovk, ki jih spomladi vzgojijo v lončkih na okenskih policah. Z izkupičkom so na vseh treh šolah kupili sušilnike za zelišča, s preostalim denarjem pa pripravljajo strokovne ekskurzije, pripoveduje Tamara Urbančič.

Pri delu z otroki uživa in ugotavlja, kako veliko jim pomenijo druženje (manjše skupinice so h krožku prihajale tudi med počitnicami), fizična aktivnost in to, da stvari, ki so plod njihovega dela, pokažejo doma, se s pridelkom pohvalijo in dobijo občutek, da je to del življenja. Zanje je bila lepa izkušnja tudi zbiranje starih sort fižola – skupaj so jih pri domačinih zbrali kar 115 –, ki so jih razstavili v Ilirski Bistrici, potem pa še na Kmetijskem inštitutu, ko je tam potekala mednarodna konferenca o genetiki. Zbirko so vključili v nabor sort fižola v genski banki na inštitutu. Ponosni so na nagrado Bauhausovega natečaja za projekte šolskih obnov za 5000 evrov. Nanj so prijavili načrt novega šolskega vrta ob šoli Dragotina Ketteja, ker se bo stari moral umakniti novemu prizidku. Novi vrt bo poleg zelenjavnega imel tudi sadni vrt, ribnik in okrasni del z drevesi in klopcami, saj bi rada dosegla, da bi se v njem dobro počutili in bi pridelovanje hrane občutili kot lepo dejavnost, ki ima prihodnost, pri tem pa se navezali še na kulturno dediščino in pripomogli k ohranitvi starih kmečkih običajev, orodja in postopkov, razloži vodja krožka. Vedno poudarja ekološki vidik kmetijstva in otrokom razloži prednosti samooskrbe z živili ter pomen ohranjanja semen.

Šole, v katerih vodi krožke, so se letos vključile v mrežo šolskih ekovrtov pod okriljem Inštituta za trajnostni razvoj. Vanjo se je prijavilo okrog 140 šol in vrtcev, ki že imajo ali načrtujejo šolski vrt. Po izkušnjah Tamare Urbančič pomeni to dragoceno logistično in strokovno podporo šolam. V zadnjem času je v Sloveniji še nekaj podobnih pobud, ena takšnih je denimo projekt Šolski sadovnjak.