Po velikosti telesa ne zaostaja dosti za podgano, od katere se loči predvsem po bistveno krajšem in tanjšem, redko poraščenem repu in topem gobčku. Njegovi uhlji so kratki in komaj vidni iz gostega kožuha, da ne motijo pri gibanju v tesnih rovih. Voluhar je ljubitelj vodnega okolja, zato rad zaide tudi pod vodo, kjer posebno v zimskem času grizlja korenine vrb in podvodne zelike. Usta se mu namreč zaprejo za glodači, zato lahko nemoteno gloda tudi v mokrem elementu. Kadar plava, njegov rep ne vijuga za njim po gladini kot pri podgani. Njegovi rovi lahko merijo tudi več kot 100 metrov. Vedno so za ped pod površjem, pozimi se umakne globlje. Čez zimo si ustvari tudi skladišče hrane, predvsem slakovih koreninic, ki jih natančno zloži v skladovnico v podzemni kamri. Zelo čist je. Njegov podzemni rov ima v najnižjem delu nekaj tako imenovanih latrin, v katerih se trebi in urinira. Za družbo mu ni mar. Takoj ko se samec in samica sparita, sta si sovražna in bi se zgrizla do smrti enega izmed njiju, če se ne bi umaknila vsak na svoje. V divjem okolju ni nikoli pogost. Povsem drugače pa je takrat, ko zaide na vrt ali v sadovnjak ...

Kolikor hrane, toliko potomstva

Na vrtu lahko zelo hitro ugotovimo, kaj mu najbolj tekne. Sočne korenine povrtnin in sadnega drevja, posebno tistega, ki je cepljeno na šibko rastoče vegetativne podlage, so njegova najljubša hrana. Podlaga jablan M9 mu je takšna poslastica, da bo lubje ogodal še nad zemljo, do višine, ki jo doseže stoječ na zadnjih nožicah. Nenasiten je, za povrhu se odlikuje še po eni lastnosti, značilni za glodavsko skupino: razmnoževanju, prilagojenem količini razpoložljive hrane. K uspehu pripomoreta še kratka brejost samic in večje število legel mladičev na leto. Kljub temu da voluhar le redko prezimi dvakrat, lahko v tem obdobju poskrbi za množico ješčih potomcev, ki prisegajo na sočno hrano. Dovolj razlogov, da ga uvrščamo med zelo nezaželene sosede iz živalskega sveta. Jesenski čas je odločilen v boju proti neljubemu sosedu, ki se v tem času pripravlja na zimo. Ko bo zemlja zamrznila in bo pokrajino pokrivala snežna odeja, bo nemoteno opravljal svoje delo, katerega rezultati bodo vidni šele spomladi. Takrat se bomo neradi spomnili na ljudski rek, da po toči zvoniti je prepozno.

Voluharju nevarne ptice, sesalci in kače

Voluharja najučinkoviteje preganjajo njegovi naravni sovražniki, plenilci. Teh se ne manjka. V svetu ptic sta v lovu na male poljske glodavce najbolj uspešna navadna postovka in kanja. Tudi vse vrste pri nas živečih sov plenijo tega nebodigatreba. Kanji lahko pripravimo lovišče tako, da na polje ali v sadovnjak namestimo preprosto prežo: nekaj metrov visok drog, s prečko, pribito na vrhu. Takšno prežo bosta ponoči uporabljali tudi lesna sova in mala uharica. Na navzočnost sov in navadne postovke v naši bližini lahko vplivamo tudi z gnezdilnico. V strogem urbanem okolju je lahko to jalovo delo, zlasti če v okolici ni vsaj nekaj visokih dreves.

Med sesalci je pri lovu na voluharja najbolj učinkovita velika podlasica, ki ga zaleze celo v njegovem rovu. Če se ta mala zver naseli v naši bližini, bo voluharja dobesedno iztrebila. Ko ji zmanjka plena, v iskanju hrane odpotuje naprej. Veliko podlasico privabimo že s tem, da kup vej od obrezovanja sadnega drevja pustimo v kotu sadovnjaka, privabil pa jo bo tudi kup nagrmadenih skal. Podlasice se rade zatekajo v takšna zavetja, kjer so varne pred večjimi plenilci. Tudi dokaj pogosta kuna belica lovi voluharja. Ker je bližina človeka ne moti kaj dosti, jo bomo srečali celo v mestih. Rada se skriva v drvarnicah in na podstrešjih. Pleni tudi podgane, miši in polhe, ki se naselijo na podstrešjih.

Med kačami sta za lov na glodavce najbolj specializirana strupena gad in modras, ki spadata sicer med potencialno nevarni živali. Uspešen je tudi povsem nenevarni navadni gož.
Prehodna past da, strup nikdar

Če nimamo sreče z naravnimi plenilci, nam lahko priskočita na pomoč domača mačka in pes. Mačka lovi, čakajoč pred rovom, medtem ko pes podobno kot lisica voluharja preprosto izkoplje. Nastavimo mu lahko tudi past, kar je razmeroma lahko, saj so njegova pota znana. Najboljša je prehodna cevasta past z loputkama na konceh, ki mu onemogočita pobeg. Lahko ga izpustite v divjino, kjer ne bo nikogar motil. Seveda pa, preden nastavimo past, preverimo, ali je rov naseljen: odgrnemo ga na več mestih in čez približno eno uro preverimo, ali je poškodovani del popravljen oziroma zaprt. Voluharja namreč moti prepih, zato bo rov v kratkem času popravil. Nikar pa ga ne zastrupljamo. Zastrupljeni voluharji so omotični lahek plen vsem prej naštetim plenilcem. To je bilo doslej usodno za veliko živali, ki so použile zastrupljeni plen, in vrzel, ki je nastala, je bila v prid ravno voluharju, ki se je ob izginotju naravnih sovraž­nikov še bolj namnožil. V vsakodnevnem življenju nas tarejo bistveno večje tegobe, kot je voluhar, zato se nam na neprijetnosti, ki nam jih lahko povzroči, ni treba odzvati panično ...

Mreže za zaščito korenin

Sadno drevje, lahko pa denimo tudi čebulice tulipanov, zavarujemo že pri sajenju – z mrežo z odprtinami, ki imajo v premeru največ 13 milimetrov. Pri drevesih je pomembno, da jo zadrgnemo ob deblu, kajti voluhar bi sicer premagal lahko oviro in se brez težav lotil korenin, ker se giblje tudi po površju. Namenske mreže, ki jih prodajajo v trgovinah, imajo praviloma že priložen mrežast vrat, ki ga spojimo z delom, ki bo obdajal korenine v zemlji.

V našem domačem sadovnjaku ob pomoči naravnih plenilcev že vrsto let nimamo nobenih težav z glodavcem, predstavljenim v tem prispevku. S preprosto prežo za kanjo in gnezdilnico za lesno sovo smo te ptice privabili v našo bližino. Kuna belica je stalna prebivalka našega dvorišča, občasno zaide na vrt tudi velika podlasica. Ko sem potreboval voluharja za snemanje tv-prispevka, sem ga moral uloviti na tujem vrtu ...