Prava množica jih je, a velika večina ljudi jih sploh ne pozna. Vendar njihova majhnost ne pomeni, da so ti sosedje nepomembni. Njihov vpliv na okolje je tako velik, da bi se svet obrnil na glavo, če bi ta bitja nenadoma izginila. Da bi se prepričali, kako nastaja prst, vzemimo lopato in obrnimo trohnečo organsko snov v kompostniku. V njej dobesedno gomazi od drobnih živali, med katerimi so takšne, ki preživijo v tleh ves živ­ljenjski ciklus, druge pa so tu zgolj kot občasne obiskovalke. V kompostu bomo imeli priložnost spoznavati vsaj desetkrat več organizmov kot v povprečnih tleh. Največ jih je v zgornjem sloju, debelem od 25 do 30 centimetrov, kjer so tla najbolje prezračena, v njih pa je na razpolago tudi glavnina hranljivih snovi.

Vrtnarjeve pomočnice v prsti

Pršic, ki so nevidne prostemu očesu, ne bomo mogli opazovati. V enem samem kubičnem centimetru jih je na tisoče. Njihov pomen je izjemen, saj neposredno spremin­jajo odmrlo organsko snov v čisti humus, rastlinskim koreninam najlažje dostopno in popolno hrano in obenem ugodno vplivajo na strukturo prsti. Našemu pogledu pa ne bodo ušle železne kačice, kočiči ali prašički, kakor jih imenujemo v ljudskem jeziku, in številne razvojne oblike žuželk, od njihovih jajčec in ličink do bub. Druge vrste plenijo med pestrim izborom živali tal. Stonoge, strige in številni pajki zalezujejo plen na površju in v rahlih luknjičavih tleh, kjer je temperatura zaradi razkrajanja organskih snovi znatno višja kot v okolici. V takšnem okolju tečejo življenjski procesi hitreje in intenzivneje.

Deževniki so v tem mikrosvetu med najpomembnejšimi, njihova navzočnost pa hkrati govori o kakovosti in kemijski neoporečnosti tal. Tla, ki so kontaminirana s pesticidi in mineralnimi gnojili, ne vsebujejo deževnikov, pa tudi drugih prej naštetih bitij ne. Takšna so biološko mrtva ali vsaj revna, predvsem pa neprimerna za rast rastlin.

Nadležne obvladamo s pravim ravnanjem

Nekatere žuželke nam lahko precej zagrenijo veselje na vrtu. Ličinke hroščev pokalic, imenovane strune, vrtajo v podzemne gomolje in korenine. Prav tako so nadležne gosenice sovk, ki ponoči prilezejo iz zavetja prsti in grizejo nadzemne dele rastlin, najraje mlada stebla tik nad tlemi. Ličinke majskih hroščev, ki jih najbolje poznamo pod imenom ogrci, se v svojem triletnem razvoju pred zabubljenjem prehranjujejo s pestrim izborom podzemnih delov rastlin od korenin, ki jih premore travna ruša, do vrtnin na zelenjavnem vrtu. Pri spomladanski obdelavi tal lahko naštete razvojne oblike pobiramo ročno ali pa takrat, ko prekopavamo, spustimo na vrt kokoši, če jih seveda imamo. Zbirne posode, v katere prestrezamo deževnico za zalivanje vrta, so pogosto prava gojišča komarjevih ličink. V takšni vodi se ličinke nemoteno razvijajo, ker v njej ni naravnih plenilcev.

Zmotno je prepričanje, da bo mlaka na vrtu privabila komarje. Če je mlaka negovana sonaravno, bodo pupki, ki živijo v njej, ličinke kačjih pastirjev in obrobljenih kozakov ter vodni ščipalci sproti polovili vse komarjeve ličinke. Posode, v katerih imamo vodo za zalivanje, moramo pokrivati, da preprečimo komarjem, da bi tja odlagali jajčeca. Za razmnoževanje jim sicer zadošča že manjša količina vode. Tudi v vrtni zalivalki, ki bo napolnjena stala nekaj dni, bo kmalu gomazelo od komarjevih ličink. Te se dobro počutijo tudi v okrasnih bazenčkih in fontanah, dvignjenih nad tlemi, kamor druge živali ne morejo.

Med žuželkami je veliko pomembnih opraševalk, brez katerih si pridelka na vrtu in polju ne moremo predstavljati. To niso samo medonosne in samotarske čebele, čmrlji in metulji, vlogo opraševalk opravlja tudi množica drobcenih, pogosto komaj vidnih žuželk, ki obiskujejo cvetove. Svet majhnih in drobnih nas uči, da v naravi ni naključij.