Ali so replike in restavrirana stara okna lahko po energijskih karakteristikah enakovredni? Obstajajo pri restavriranih kakšne omejitve?

Najprej je treba ugotoviti, kakšna je zunanja izpostavljenost posameznih delov zgradbe, kako je grajena, v kakšnem stanju je in kakšne so zahteve za notranje prostore. Prostori so lahko ogrevani, lahko so hodniki, v katerih je razlika temperature med notranjostjo in zunanjostjo manjša, nekateri prostori so neogrevani. Pomemben je tudi način ogrevanja notranjih prostorov, zaradi različnih temperaturnih nihanj, in s tem gibanje vlage. Običajno se z obnovo oken združuje tudi obnova fasade in notranjih prostorov, saniranje vlage in drugih posegov. Če se fasada ne izolira, je treba pri stavbnem pohištvu paziti, da so restavrirana okna ali replike energijsko skladni z drugimi deli zgradbe, drugače nastanejo okrog oken kritična mesta, kjer pospešeno propadata omet in zid.

Pri restavriranih oknih smo običajno omejeni z vitkimi profili okenskega krila, ki predvsem po debelini omejujejo vstavljanje debelejšega izolacijskega stekla. S posebnimi nanosi in boljšimi plini med steklom dosegajo proizvajalci izolacijskih stekel enakovredne zahteve kot pri novovgrajenih. Seveda je energijsko kritično mesto leseni del, z dvojnimi krili pri škatlastih oknih pa je odpravljeno tako, da je kakovostno restavrirano in energetsko nadgrajeno okno lahko enakovredno novemu. Odprta ostaja sama vgradnja okna, ki je pri restavriranju na objektu del celotne zgradbe. Če pa se okna demontirajo v celoti in znova vgradijo, se to lahko opravi po veljavnih standardih.

V kakšnem stanju morajo biti stara lesena okna v stavbah, v katerih bivamo, da je restavriranje mogoče in smiselno?

Tako rekoč vsako okno se da restavrirati, razpadli kosi se lahko ustrezno zamenjajo. Bolj pomembno je, da ugotovimo, zakaj je okno propadalo – zaradi prevelike izpostavljenosti, slabega vzdrževanja in ravnanja s stavbnim pohištvom, neustreznih tehničnih rešitev pri odvodnjavanju ali neustreznih razmer v steni zgradbe. Moramo se zavedati, da so se razmere oziroma standardi bivanja od časa pred sto leti, ko so bila okna vgrajena, do danes močno spremenili, zato je stara okna nujno prilagoditi današnjim zahtevam bivanja. Le ko so na lesu hišna goba in druge glive, je potrebna velika previdnost tako pri obnovi oken kot zgradbe.

Kakšen les se uporabi za restavriranje okenskih okvirjev, se lahko razlikuje od izvirnega oziroma poškodovanega?

Do druge svetovne vojne je bila večina stavbnega pohištva izdelana iz macesnovega lesa, ki je zaradi svojih specifičnih lastnosti najbolj trajen tudi ob minimalni zaščiti, saj izpostavljen vremenskim vplivom ustvari na površini sloj smole kot premaz, ki ga ščiti. Vsak star les ima zaradi večkratnega delovanja večjo stabilnost, pravimo, da se izniha, in pri menjavi posameznih kosov je pravilno uporabiti prav tako star les, ki ima svojo patino – to pomeni, da tudi ni barvnega odstopanja od starega lesa.

Lahko navedem primer cerkve, pri kateri smo restavrirali 200 let stara enojna okna. Nekaj oken so pred tridesetimi leti že zamenjali, vendar so pri replikah uporabili smrekov les. Vsa smrekova okna smo morali znova izdelati, ker so zaradi specifičnih pogojev propadla. Zdaj smo uporabili domač gorski macesen, obenem pa smo vsa starejša prvotna okna, izdelana iz macesna, lahko kakovostno obnovili.

Foto: Jure Eržen/Delo

Ali so restavrirana krila in okvirji vedno povsem enakih dimenzij kot prej ali se profil v prerezu razlikuje? Kaj pa uporabljene mizarske tehnike?

Če se okna restavrirajo, je treba upoštevati obstoječo profilacijo in prereze okenskega krila in okvirja. Če se tudi energetsko popravljajo, je treba v obstoječo profilacijo vgraditi izolacijsko steklo s povečanjem utora za steklo in v ustreznem delu okenskega krila dodati tesnilo. Zelo pomembno je ustrezno odvodnjavanje, ki pri oknih, ki se odpirajo navznoter in so vgrajena na zunanjem robu fasade, običajno ni ustrezno rešeno. Če okno energetsko saniramo, moramo vse spremembe izvesti tako, da niso vidne.

Pri restavriranju se uporabljajo klasične mizarske tehnike, vsa okna imajo vogalno vez z enojnim čepom in zarezo. Sprva je bila ta zaradi vstavljenega stekla razstavljiva in fiksirana za moznikom in po ploskvi s kovinskim kotnikom, pozneje, ko so začeli kitati stekla, pa lepljena in okrepljena s kovinskim kotnikom zaradi vitkih krilnih profilov.

Kakšne so značilnosti replik stavbnega pohištva v primerjavi z izvirnikom?

Replika ni nikdar več original. Zgodovina našega stavbnega pohištva je zelo raznolika, enkrat zaradi številnih izvajalcev, ki so delovali zelo lokalno – vsak izdelek je bil njihov podpis, tako da je vsaka zgradba svoja zgodba. Drugič pa zaradi različnih razmer, tako da imamo v različnih pokrajinah različne tipe oken – to moramo ohranjati. S standardizacijo okenskih profilov in predpisanih testiranj zdaj po vsej Sloveniji vgrajujemo zelo podobna okna. Prav tako se na javnih razpisih za spomeniško varovane objekte zaradi cen ponujajo približki replikam oziroma prilagojeni standardizirani profili, ki se lahko izdelujejo v večjih količinah in ceneje, kar pa ni prav.

Če se izdelujejo replike oken, je smiselno okna ustrezno energetsko in vodotesno sanirati, seveda v obstoječi profilaciji in gabaritih odprtin. Običajno je te nadgradnje mogoče izvesti s povečanjem debeline okenskega krila, kar pa bistveno ne vpliva na končni videz. Poglavje zase je okovje in s tem funkcija okenskih kril; pri replikah je smiselno porabiti obstoječe okovje in s tem ohraniti videz in funkcijo.

Kakšen tip oken se najpogosteje restavrira?

Najpogosteje se restavrirajo najstarejša enojna okna (ta so že bolj redkost, predvsem na sakralnih objektih), potem dvojna (na gradovih in dvorcih) in škatlasta okna. Za vezana okna, ki smo jih začeli izdelovati pred nekaj manj kot petdesetimi leti, je bilo izdelanih nekaj energetskih sanacij, večina teh oken pa se pri obnovi zgradbe zamenja z novimi.

V kakšnih primerih je smotrna izdelava replik? So te cenovno ugodnejše od restavriranja?

Če bi primerjali izdelavo replike (prave replike in ne približka standardiziranega okna, ki se največkrat ponuja na trgu), je cena standardiziranega okna ugodnejša od restavriranja. Ko pa seštejemo vse stroške demontaže in montaže (v starih zgradbah je odstranitev stavbnega pohištva velik gradbeni poseg, prav tako ponovna vgradnja), pa se seštevek izravna in največkrat je odvisno od ozaveščenosti lastnika, kako se bo odločil.