Najbolj znani finski arhitekt in oblikovalec, oče finskega modernizma, Alvar Aalto (1898-1976) ter arhitektka in pionirka finskega oblikovanja Aino Aalto (takrat z dekliškim priimkom Marsio, 1894-1949) sta se spoznala na fakulteti v Helsinkih, kjer sta oba diplomirala iz arhitekture. Ljubezen iz študentskih dni se je nadaljevala, ko je Aino začela delati v Alvarjevem arhitekturnem biroju, leta 1924 pa sta se poročila in ostala skupaj do smrti Aino leta 1949. Ves čas sta tesno sodelovala na področju arhitekture in oblikovanja, na projektih, ki so pustili pomemben mednarodni pečat.

Poročno potovanje po Italiji

Za Aino lahko v različnih virih preberemo, da je bila zelo organizirana in sramežljiva, med tem ko je bil Alvar bolj živahen in boemski. Na poročno potovanje sta odpotovala v Italijo, kjer sta veliko pozornosti namenila proučevanju italijanske arhitekture. Med drugim sta obiskala Verono, Padovo, Firence, Benetke. Iz njunega potovanja po Italiji in raziskovanja italijanske arhitekture je pozneje nastal tako imenovan nordijski klasicizem. V tem slogu sta zgradila nekaj vil, med katerimi je tudi njuna poletna vila z imenom Flora v kraju Alajärvi, ki je bila zgrajena leta 1926.

Sicer pa je Aalto izdelal načrt za skoraj sto enodružinskih hiš, približno polovico so jih tudi zgradili. Med njimi je tudi tista, ki jo je na mestnem robu Helsinkov v naravnem okolju postavil zanju. S hišo je želel pokazati, kako si predstavlja idealno enodružinsko hišo. Ta del arhitekture nam­reč predstavlja razgibano in zanimivo poglavje v njegovi obsežni zapuščini, saj se v njih zrcalijo bistvene značilnosti njegovega arhitekturnega ustvarjanja. »Arhitektura ne more rešiti sveta, lahko pa daje dober zgled,« je nekoč dejal. Za Aalta je bila vsaka zgradba priložnost, da ljudje še za življenja bivajo v raju.

Po vzoru svoje družinske hiše je zasnoval tudi vilo Mairea, ki velja za Aaltov arhitekturni manifest družinskih hiš, s katerim je pokazal, česa je v resnici sposoben. Vilo je naredil za družinska prijatelja Maire in Harryja Gullichsena. Vila Mairea predstavlja arhitektove značilne prijeme, na primer pri uporabi lesa in oblikovalskih detajlih. Nekateri strokovnjaki prepoznavajo v njej značilnosti tradicionalne japonske arhitekture. Japonske ni Aalto nikoli obiskal, a ko je snoval omenjeno vilo, je menda nosil kimono, ki ga je prejel v dar od japonskega veleposlanika.

Interier je snovala Aino

Aino je sodelovala tako pri snovanju zgoraj omenjene vile Mairea kot tudi sanatorija Paimio in restavracije Savoy v Helsinkih, ki so jo lani po 80 letih prvič prenovili. Največ pozornosti pri gradnji teh vil oz. hiš je Aino, kot navajajo različni viri, namenila oblikovanju interjerja oziroma pohištva zanje. V njunih projektih sta arhitektura in interier povsem prepletena. Aino je bila pravzaprav odgovorna za vse, kar je bilo povezano z interierjem v stavbah, ki sta jih snovala. Zato je bila zanj izguba ob smrti Aino še toliko večja. Tolažbo je iskal v delu in potovanjih.

Aino in Alvar sta leta 1935 v Helsinkih skupaj z arhitektoma Maire Gullichsen in Nilsom Gustavom Hahlom ustanovila podjetje Artek. Štirje mladi arhitekti so želeli prodajati pohištvo ter promovirati kulturo bivanja z razstavami in izobraževanjem. Podjetje še danes deluje v podobni maniri, v svoji zbirki pohištva pa ima številne ikone finskega oblikovanja in drugih svetovno priznanih oblikovalcev. Aino je bila v podjetju oblikovalska direktorica, od leta 1941 pa tudi glavna direktorica.

Aino velja za pionirko sodobnega finskega oblikovanja. Za finsko podjetje Iittala je oblikovala več steklenih izdelkov, ki jih izdelujejo še danes in veljajo za lepe, uporabne in narejene s spoštovanjem do materialov. V ponudbi podjetja tako še vedno najdemo kolekcijo brezčasnih steklenih izdelkov, ki danes nosijo ime oblikovalke, oblikovani pa so bili leta 1932. Navdih zanje so bili krogi, ki nastanejo na gladini vode, ko vanjo pade kamen.

Ljubezen na filmu in v knjigi

Njune ljubezenske zgodbe se je v dokumentarnem filmu z naslovom Aalto lotila finska režiserka Virpi Suutari, ki jo je navdihnila čutna izkušnja prostorov, ki jih je ustvaril Aalto. Suutari opisuje Aalta kot arhitekta čutnosti in čustev, ki zgradb ni snoval le za gledanje, temveč tudi za dotikanje. Zgoraj omenjeno vilo Mairea opisuje kot ljubezensko pesem, ki jo je začutila med bivanjem v njej v času snemanja filma. S filmom je želela zlasti pokazati enakovredno vlogo Aino pri snovanju arhitekture in oblikovanju. Poudarja pa tudi pomen ustvarjanja v dvoje, saj pravi, da sta za veličino potrebna dva.

Njuno zgodbo ljubezni pa bomo lahko spoznali tudi v knjigi z naslovom Aino and Alvar Aalto. Mirror Like Ocean Regectin Yuor Smile, ki bo izšla letos septembra. Popisal pa jo je njun vnuk Heikki Aalto-Alaen. Aino in Alvar sta mednarodno prepoznavna zaradi svojega dela in pečata, ki sta ga pustila tako v arhitekturi kot tudi oblikovanju, a njuno osebno življenje je razmeroma neznano. Prav knjiga, ki jo je napisal vnuk, kot napovedujejo pri založbi Postimees, naj bi s pomočjo fotografij, skic in osebnih pisem, ki sta si jih izmenjala, čudovito ponazorila, kako neločljiva sta bila v zasebnem in ustvarjalnem življenju.

PREBERITE ŠE: Po 80 letih prenovljena kultna restavracija Savoy