Vendar odločitev za način gradnje ni samo stvar subjektivnega prepričanja, po katerem se investitorji družinskih hiš pri nas skoraj izenačeno delijo med zagovornike klasično zidanih in zagovornike lesenih. Z vodjem arhitekturnega biroja, široki javnosti najbolj znanega po turističnih hišicah Nebesa na Livku, za katere je prejel najpomembnejša domača arhitekturna priznanja, zmagi na mednarodnem natečaju za Potniški center Ljubljana in sodelovanju s podjetjem Riko ter francoskim oblikovalcem Philippom Starckom pri snovanju montažnih hiš P.A.T.H. – Starck with Riko, smo se namreč pogovarjali tudi o objektivnih okoliščinah, ki narekujejo način gradnje. O terenu, razponih, navezovanju na stavbarsko tradicijo in o racionalno zasnovani arhitekturi. »Zame je bistvo, da ustrez­no bivalno klimo ustvarja že sama zasnova arhitekture,« poudarja Rok Klanjšček.

Graditelji družinskih hiš danes izbirajo med številnimi načini gradnje. Lahko se odločijo za zidano hišo iz različnih materialov, več tipov lesene montažne gradnje, klasično betonsko in montažno betonsko gradnjo … Imajo zasebni investitorji do tega izoblikovano stališče?

Večina jih ima zelo artikulirano stališče in so že v fazi pisanja projektne naloge odločeni bodisi za klasično bodisi leseno montažno gradnjo. Dobro so informirani, obiskujejo sejme, pregledujejo revije in spletne strani, tako da poznajo prednosti in slabosti posameznih načinov gradnje. Večina ve, kaj jih čaka. Medtem ko se starejše generacije še vedno zanašajo na klasično opečno gradnjo, se mlajši bolj odločajo za lesene hiše, pri čemer sta glavna razloga hitrost gradnje in bivalno ugodje. Cena ni več odločilna, saj je višina investicije primerljiva. Kdor se odloči za leseno hišo, je nekako prepričan, da s tem dobi tudi boljšo bivalno klimo. Ljudje, ki so skeptični do lesene gradnje, so po drugi strani prepričani, da je klasično zgrajena hiša trdnejša in trajnejša, in jih počasnejši potek gradnje ne moti.

Se razmere v zadnjih desetletjih zelo spreminjajo?

Tradicionalni način gradnje z opeko morda še vedno nekako prevladuje, a se pri novogradnjah družinskih hiš razmerje med njimi in lesenimi hišami izenačuje. Medtem ko so bile lesene hiše na začetku moje kariere pred 25 leti nekaj eksotičnega, so zdaj stalnica.

Kaj je lesena hiša? Opažam, da se izraz pogo­sto kot sinonim uporablja za montažne hiše, četudi niso izključno iz lesa. Kaj pa po drugi strani sodobne hiše iz masivnega lesa, hiše iz križno lepljenih plošč?

Danes poimenujemo lesene hiše tako rekoč vse, ki imajo leseno konstrukcijo: panelno, skeletno, iz križno lepljenih plošč. Z izrazom lesene hiše pri investitorjih pravzaprav hkrati odpiramo dva pojma, dve asociaciji. Prvi je ekološki, drugi je pojem montažne gradnje. Montažna hiša je prefabricirana, večinoma narejena v delavnici ali tovarni, na gradbišču pa le zmontirana, kar pomeni, da odpade sušenje betona, ometov in drugih materialov, ki so pri klasični gradnji neizbežni. Takšna gradnja je hitrejša in bolj čista.

Poudarek ekološke, trajnostne gradnje pa je drugje: materiali so naravni in iz lokalnega okolja, njihova izdelava in transport povzročata čim manj ogljičnega odtisa. Resnici na ljubo lahko, na primer z izborom napačne izolacije ali zaključnih materialov ter uvoženim sibirskim macesnom, ustvarimo prav nič trajnostno hišo, četudi ima leseno konstrukcijo. Enačenje med leseno in ekološko gradnjo je torej le deloma upravičeno. Po drugi strani ekološka gradnja še zdaleč ni le lesena. Zelo ekološke so bile denimo hiše, ki so jih Prekmurci gradili iz opeke, prekrivali s slamo in zgladili z glinenim ometom. Ali Kraševci iz kamna.

Kako zgrajene lesene hiše so potemtakem najbolj trajnostne?

Tiste, pri katerih je uporabljen ekološki material iz regije in pri katerih se izogibamo globalno dostopnim materialom, ki zahtevajo transport z drugega konca sveta. Večkrat je težava sodobne gradnje prav ta, da je danes vse dostopno vsem. In to povsod. Ne gre samo za materiale. Za trajnostno gradnjo je ključno, da pri njej sodelujejo lokalni izvajalci. Morda se sliši romantično, vendar je lokalna, tradicionalna gradnja v odročnih krajih, ki jih razvoj ni »onesnažil« in kjer se je dolgo ohranilo samograditeljstvo, daleč najbolj trajnostna. Ena večjih težav arhitekture se je namreč začela z obvezo gradbenih dovoljenj v 60. letih. Takrat so trg preplavili uvoženi tipski projekti in sprožili zaton samograditeljstva. Sliši se nelogično, toda čeprav brez gradbenih dovoljenj in projektov, so samograditelji v ljudski arhitekturi obvladali vrsto veščin in obrti, ki so potem, s poceni gradnjo tipskih projektov, zamrle. Ti obrtniki so delali po utečenem principu in znanju, katerega rezultat je bila usklajena arhitektura. Ta je v svojem okolju delovala pristno, harmonično, logično in domače. Poleg veščin je bil ključen dosegljiv gradbeni material: v pokrajinah z gozdovi se je gradilo z lesom, v okoljih z glino je bila doma opečna gradnja, ob morju in na Krasu so bile hiše iz kamna.

Pri sodobnih hišah na zunaj pogosto ni mogoče sklepati, iz česa so zgrajene. Je to prednost? Bi se moral zunanji videz navezovati na material konstrukcije?

Tudi zaradi izročila ljudske arhitekture, ki je uporabljala lokalne gradbene materiale, se mi zdi problematično, nekako nefer, da se različni načini gradnje navzven ne razlikujejo. Sem zagovornik jasne in vidne prezentacije materiala. Tudi konstrukcije.

Kot nazoren prikaz »razkritja« konstrukcije naj navedem dva primera. Prvi je kompleks turističnih hišic Nebesa na Livku, pri katerih smo fasadni plašč obrnili. Konstrukcija, ki je navadno globoko skrita v notranjosti in zaščitena z izolacijo, je tu izpostavljena na fasadi, izolativni plašč pa obešen na njo. Drugi primer je ena izmed konstrukcijskih zasnov družine montažnih hiš Starck with Riko – P.A.T.H., pri načrtovanju katerih sodeluje naš biro. Sklopi hiš P.A.T.H. so celo poimenovani po konstrukcijski zasnovi, saj ponujamo lesene, steklene (jeklene) hiše in hiše v kombinirani konstrukciji. Tudi v tem primeru je, tako zunaj kot v interierju, vidno izpostavljena in še dodatno prezentirana konstrukcija. Vidni jekleni stebri so ključni element oblikovanja, ne zgolj statična podpora. Podobno velja za stropne nosilce.

!!galerija!!

Koliko želena arhitektura določa izbiro konstrukcije?

Včasih so želje naročnika takšne, da je na začetku še nemogoče definirati konstrukcijo oz. način gradnje. Tu gre tudi za racionalnost in »zdravo pamet«. Čeprav tehnologija omogoča premoščanje vsakršnih razponov, tudi v leseni konstrukciji, so včasih želje takšne, da zahtevajo dodatne ojačitve. Pri lesenih hišah je to največkrat jeklo.

Kaj definira parcela?

Konstrukcija je seveda odvisna tudi od terena. Če gre za vkopano, polvkopano hišo, izvedbo kleti ali opornih zidov, to v kletnih etažah zahteva klasično betonsko gradnjo. Če gre za slabo nosilen teren, je potrebna stabilizacija. Seveda pa se na trdno bazo z lahkoto navezuje lahka, montažna, lesena gradnja. Tudi pri manj zahtevnih parcelah, kjer je postopek gradnje preprost, večkrat uporabimo kar nekaj armiranega betona: seveda za temelje, temeljne plošče, pogosto pa tudi vertikalna jedra s stopniščem in jaškom za dvigalo.

Ali se je treba pri izbiri načina gradnje ozirati tudi na geografsko območje, na to, v katerem delu Slovenije bo hiša stala?

Občinski prostorski načrti navadno ne omejujejo gradnje glede na vrsto konstrukcije. To pomeni, da lahko tako ob morju, v Prekmurju ali na Gorenjskem gradiš klasično, betonsko, jekleno ali leseno hišo. Drugo je problem zunanjega videza, ki sva ga že omenila. Verjamem, da lahko postaviš konstrukcijsko leseno hišo, ki navzven deluje kot na primer kamnita. Vendar zame kot arhitekta to ni pravilna izbira. Hiša naj bo poštena. Tako po videzu kot konstrukciji.

Kako je pri načrtovanju z navezovanjem na pokrajinsko stavbarsko tradicijo?

Dober arhitekt pri oblikovanju hiše izhaja iz lokalne tradicije. Eden od načinov je, da si izbere značilen lokalni arhetip – tip gradnje iz okolja, v katerem bo stala hiša, in ga na neki način prenese v jezik sodobne arhitekture. Odločitev oblikovalca je, kako močno in v katerih elementih ga prenaša. Takšen pristop po svoje zahtevajo že pogoji v občinskih prostorskih načrtih: najpogosteje določajo razmerja stranic hiše, naklone streh, smeri slemen, včasih pa tudi že materiale. Bolj ko je okolje zaščiteno, strožje so omejitve pri oblikovanju. Eden od elementov reinterpretacije tradicionalnega arhetipa pri oblikovanju nove hiše je konstrukcija. Še pogosteje pa so to materiali, zunanji videz in volumen stavb. V mojih rojstnih krajih, v Posočju ter bližnjem Idrijskem in Cerkljanskem, lahko na kratkih razdaljah, le nekaj kilometrov stran, opaziš zelo velike spremembe. Če le imaš oči odprte. Posočje na primer ne pozna »velikih hiš«, prve so bile pravzaprav zgrajene šele med prvo svetovno vojno. Medtem ko na Idrijskem in Cerkljanskem od nekdaj kraljujejo velike domačije z večetažnimi hišami. Podobno velja za samo postavitev in s tem smeri slemen. Medtem ko so na Idrijskem praviloma postavljene pravokotno na klanec, so na Tolminskem že vzporedno z njim.   

Kaj pa oblikovanje družinskih hiš v mestu?

Oblikovanje na podeželju je s tega vidika morda res lažje, saj se lahko navezuješ na trdnejše arhetipe. Po drugi strani se arhitekti, zaradi heterogenosti mestnega okolja, tu srečujemo z manj omejitvami. In zato večjo svobodo ustvarjanja. Mestna, meščanska arhitektura je bila vedno bolj odprta za raz­ne vplive. Tako časa kot okolice. Načrtovalci so bili svetovljani, v oblikovanje so lažje in hitreje vključevali nove zamisli, medtem ko za ruralno okolje ni bil značilen tako trendovski razvoj.

So od načina gradnje in izbranega materiala odvisni tudi sistemi (ogrevanje, prezračevanje), vgrajeni v hišo?

Moderna tehnologija omogoča, da je bivalna klima enako ugodna v hišah vseh vrst, celo v hišah s silno nelogično, da ne rečem slabo zasnovo. Resnici na ljubo pa je arhitekte tudi razvadila. Bivanje v določenih fasadnih ovojih oziroma hišah neracionalnih zasnov je večkrat omogočeno in pogojeno z delovanjem klimatske tehnologije. A zame je bistvo, da ustrezno bivalno klimo kar najbolj ustvari že sama arhitektura. Zelo cenim arhitekta Glenna Murcutta, ki je postavljal hiše v avstralski divjini brez možnosti (in želje!) za vgrad­njo kakršnekoli tehnologije. Njihovega oblikovanja se je loteval tako študiozno, da so bile naravno klimatsko vzdržne – prezračevane, ogrevane in hlajene hkrati. To je dosegal samo z arhitekturo. S premišljenim lociranjem in razporeditvijo. S pametno postavitvijo odprtin, kanalov za naravno prezračevanje in neposrednim izkoriščanjem naravnih virov. Zgolj z izkoriščanjem sonca, vetra in vode je ustvaril povsem samooskrbne in bivalno-klimatsko ugodne hiše.