Našega vrta pa Vesna ne obišče kar sama od sebe. Za njen prihod se moramo malce potruditi in vrt zasaditi z njej ljubimi rastlinami. Nadvse obožuje zgodaj cvetoče listavce in grme, ki dajo kotičku, kjer rastejo, dolgotrajen pečat in značaj. Da bomo deležni njenega nasmeška, jih moramo izbirati glede na velikost zemljišča, vrsto prsti, rastišče, osončenost in svoje želje. Seveda pa je vedno bolje, da se z željami prilagajamo razmeram, in ne nasprotno.

Na večjih vrtovih lahko spomladi na mod­rem platnu občudujemo bele in rožnate cofke okrasnih češenj, jablan in magnolij. Tem nežnim lepoticam se tudi na manjših vrtovih ni treba odpovedati, samo njihove nižje sorodnice izberemo. In teh ni malo. Lahko se odločimo za eno samo večje drevo kot izstopajoč vrtni element, sicer pa je bolje uporabiti okrasne grme. Ti rastejo drugače kot debelna drevesa. Večinoma se razvejijo že pri osnovi in tvorijo več enakovrednih poganjkov. Od oblike rasti pa je odvisno, ali neki grm učinkuje lepše, če je solist, ali pa se bolje obnese v skupini. Če izberemo grme z enotnim časom cvetenja, bomo enkrat na leto ob sapo, lahko pa jih kombiniramo tako, da bodo cveteli zaporedno, in poskrbimo, da bo vedno kje kakšna drobna zanimivost.

Skromni, veseli in hvaležni

Spomladi najlepše cvetijo forsitija, japonska kutina, leskovec, dren, volčin, kamelija, nepozebnik, mahonija, kerija, rododendron, azaleja, brogovita, pieris, nekatere magnolije in še bi se našlo. Resnično malo dela, a veliko veselja pomenita forsitija in japonska kutina. Prva je vesela duša, ki bi s svojimi skuštranimi vejami najraje objela ves svet. Je sončni otrok, ki najlepše cveti pod njegovim okriljem in ne zameri, če po cvetenju odločno uporabimo škarje. Prav nasprotno! Drugo leto bo še lepša, saj najbolj cveti na dve leti starih vejah. Glede tal ni prav izbirčna, le težka glinena ne smejo biti in tudi mraz ji ne pride do živega. Podobne želje in zahteve ima tudi japonska kutina. Zaljubljena je v sonce in bo v senci le skromno cvetela. Dobro prenaša sušo in mraz, raje kot apnenčasta pa ima rahlo zakisana tla. Za obilno cvetenje, cvetni popki so nastavljeni na dvoletnem in starejšem lesu, je uporaba škarij nujna. Grme moramo redčiti, da pride vanje svetloba in se spodbudi tvorba cvetnih popkov. Cveti v rdeči barvi, ki jo najpogosteje srečamo, pa tudi v rožnati, oranžni, rumeni in celo beli. Jeseni se okrasi z užitnimi rumenimi plodovi, ki pa jih je bolje pustiti pticam. Četudi jo radikalno obrežemo, se bo obrasla. Ravno zato lahko japonsko kutino in forsitijo uporabimo za oblikovanje žive meje. Za družbo pa jima priključimo zgodaj cvetoči dren in šmarno hrušico. Oba grma pri nas rasteta tudi v naravi, vendar šmarna hrušica v živi meji nikoli ne pokaže vsega, kar zna. Na vrtu pa se lepo razraste in spomladi razveseljuje z nežnimi grozdi belih cvetov.

Drugi so pač zahtevni …

Nekateri pomladni lepotci in lepotice zahtevajo posebne razmere. Kislo prst in polsenčno mesto potrebujejo rododendroni in azaleje, v zahvalo pa nas bodo razveselili z odtenkom katerekoli barve. Taka prst prija tudi (pre)malo uporabljenemu pierisu, ki zgodaj spomladi zacveti z belimi cvetovi, združenimi v dolga grozdasta socvetja. Zahtevnežem najlaže zagotovimo kisla tla z dvig­njenimi gredami; če smo s prostorom zelo omejeni, pa tudi s posodami. Podobne razmere ustrezajo še eni občutljivi pomlad­ni lepotici, ki se ji romantične duše ne morejo odpovedati. Kamelija je prava dama, ki jo pri nas na prostem lahko gojimo ob morju in na Goriškem, drugod pa le v posodah. Zalivati jo moramo z deževnico, v prostoru, kjer jo imamo, pa temperatura ne sme presegati 15 stopinj Celzija. Resnično razvajena in zahtevna lepotica! Enako očarljivi kot cvetovi kamelij so v tem času cvetovi mag­nolij, ob katerih ne ostanejo ravnodušni niti največji zakrknjenci, ki drugače vrtov še opazijo ne. Le da so magnolije s svojimi zahtevami do nas veliko bolj prijazne.

Popolnost šele z drobižem pri nogah

Spomladi pa ne očara samo pogled na popolne cvetove kamelij in magnolij, pisane oblake rododendronov in pajčolanasto čipko češenj. Slika dobi svoj dokončni in popolni okvir samo s prizori spomladi cvetočih čebulnic in trajnic pri njihovih nogah. Te imajo seveda svoje značajske poteze, ki jih moramo upoštevati. Pod drevjem in grmi se dobro počutijo narcise, hrušice, žafrani, morske čebulice, grške vetrnice, podlesne vetrnice, valdštajnija, telohi, spomladanske ciklame, jetrnik in jegliči, ki lepo učinkujejo le, če so posajeni skupaj v večjih gručah. Čim manjša je rastlina, več jih moramo posaditi skupaj, da dosežemo učinek. Na skalnjakih ali suhih območjih se najbolje obnesejo majhne divje narcise, botanični tulipani in zgodnje perunike. Velikocvetni vzgojeni tulipani, hijacinte in narcise so zaradi svojega finejšega značaja bolj primerni za okrasne grede. Da pa njihova lepota ne učinkuje preveč umetno in bohotno, jih spremljajo poniž­ne dvoletnice, kot so spominčice, mačehe in marjetice.

Na nekatere pozabljamo

Včasih je prav, da stopimo iz sence klasike in za dopolnitev pomladne preproge uporabimo še druge zanimive rastline. Med take spadajo pljučnik, bergenija, jetrnik, pasji zob in močvirski tulipan. Zadnja dva sta malo bolj zahtevna, zlasti močvirski tulipan, ki zahteva vlažno prst, oba pa veliko hranil. Močvirski tulipan je pri nas zavarovan, lahko pa ga jeseni kupimo v vseh trgov­skih centrih. Pljučnik se odlično obnese na senčnih legah, vzgojili so že številne sorte z atraktivno pegastimi listi in močnimi barvami cvetov. Posadimo ga lahko kot pokrovno rastlino, tako kot bergenijo. Navadni jetrnik pa je zanesljiv sprem­ljevalec, ki nas vsako leto znova navduši s kupčki svoje neopisljive modre barve. Če se nam morda zdi preveč običajen, so na voljo vzgojene sorte v vijoličasti, rožnati ali beli barvi z nenavadnimi vrstnatimi cvetovi, le z visokimi cenami se bo treba sprijazniti.

Arhiv revije Deloindom+.