Mesta so motor gospodarske rasti, zadnja tri desetletja to še zlasti velja za Kitajsko. Leta 1980 je v »deželi nebesnega zmaja« v mestih živela manj kot petina vseh prebivalcev, leta 2030 naj bi se njihov delež povečal na tri četrtine.

Povedano drugače: v prihodnjih 15 letih se bo v mesta preselilo okoli 350 milijonov Kitajcev, kar je nekaj več, kot je vseh prebivalcev ZDA. Tega dejstva kitajske oblasti ne morejo niti nočejo spremeniti, saj večje število mestnih prebivalcev pomeni več delovne sile in potrošnje.

Toda urbanizacija ima tudi številne slabe plati; spomnimo se samo v rekordno gost strupeni smog okovanega Pekinga na na začetku januarja.

Mestni načrtovalci se zavedajo pritiskov zgoščevanja mestnega prebivalstva na infrastrukturo, oskrbo z vodo, energijo in hrano, kakovost okolja ter tudi na zagotavljanje delovnih mest in razporeditev družbenega bogastva.

Zato v številnih mestih vpeljujejo spremembe, ki bi jih približale bolj trajnostnim modelom mestnega življenja. Osredotočajo se predvsem na gradnjo energetsko varčnih stavb in povečevanje deleža javnega potniškega prometa.

»Pametna« mesta, v katerih načrtovalci želijo popraviti napake prostorskega načrtovanja iz preteklosti, nastajajo tudi drugod; primera sta Masdar City v Abu Dabiju in PlanIT Valley na Portugalskem. Vendar se nobeno ne more primerjati s Tianjinom, največjim ekomestom na svetu.

Tianjin je projekt kitajske in singapurske vlade, v katerem bo ob dokončanju leta 2020 na površini velikosti približno polovice Manhattna živelo 350.000 prebivalcev. Če bodo v njem zadovoljni, bo postal model za gradnjo novih nizkoogljičnih mest po Kitajski in drugod.

Koliko družin do sedaj živi v Tianjinu ter koliko stanovanj bo subvencionirala kitajska vlada, si lahko preberete na www.delo.si.