S svojimi živimi barvami v vseh odtenkih razen modrega so pravi vrtni okras, vendar jih je najbolje saditi v vrste na posebej pripravljene grede. Mirujoče gomolje lahko sadimo spomladi neposredno na gredo, približno šest tednov pred zadnjo pričakovano slano, ki je tudi njihov največji sovražnik. Kar pa seveda ni čisto nič nenavadnega, če vemo, da prihajajo iz toplih krajev. V Mehiki so dalije še vedno najbolj priljubljena cvetlica, Azteki pa so jih celo gojili zaradi užitnih gomoljev, saj vsebujejo približno 42 odstotkov sladkorja inulina, imeli so jih za okras, v njihovih votlih steblih pa so prenašali vodo. V svoji Zgodovini Mehike jih je prvič opisal Francisco Hernandez že leta 1570, vendar je knjiga zaradi prepovedi izdaje luč sveta ugledala šele 1651. V Evropo so jih prinesli šele proti koncu 18. stoletja in hitro so se priljubile tudi kronanim glavam, predvsem Napoleonovi Jožefini.

So rastline, ki zaradi dolgega cvetenja lepo povezujejo poletno in jesensko cvetje na okrasnih gredah. Višje sorte vedno potrebujejo oporo. Krepkejšo in bolj košato rast spodbudimo s prirezovanjem vrhnjih delov poganjkov ali z odstranjevanjem odvečnih stranskih. Jeseni, ko listje zaradi prvih slan počrni, skrajšamo stebla na 15 cm, gomolje izkopljemo, jih očistimo ter shranimo na suhem in hladnem mestu, kjer ne zmrzuje.

Več o poletnih čebulnicah in gomoljnicah si lahko preberete v članku z naslovom Nežne in aristokratske.