Impregnacija

Impregnacija je premaz, ki vsebuje aktivne biocide in s tem preprečuje pojav škodljivcev v lesu. Varuje ga pred insekti, glivami modrivkami in trohnivkami. Glede na namen lahko izberemo insekticidni, fungicidni izdelek ali pa impregnacijo s kombinacijo obeh. Impregnacijsko sredstvo je redkejše od površinskega premaza, saj je bistveno, da se čim globlje vpije v les in ga temeljito zaščiti pred škodljivci. Uporablja se za lesene elemente na prostem ali v vlažnih prostorih, v stiku z zemljo in podobno. Biocidna impregnacija je lahko pripravljena na osnovi topil ali na vodni osnovi, pri čemer je priporočljivo, da je enakega tipa kot površinski premaz, ki ga uporabimo pozneje. Če biocidne zaščitne pripravke nanašamo s premazovanjem, ne prodrejo dovolj globoko v les, da bi mu zagotovili trajno popolno zaščito. Bistveno boljši učinek se doseže s potapljanjem, še boljši pa z impregnacijo v industrijskih kotlih.

Površinski premazi les ščitijo pred vremenskimi in mehanskimi vplivi, hkrati pa ga dekorativno obarvajo. Delimo jih na lazure, ki so polprosojne in ohranjajo strukturo lesa vidno, in pokrivne barve, primerne predvsem, če je površina lesa slabšega videza in bi jo radi prikrili ali če želimo iz dekorativnih razlogov močno obarvan les. Praviloma zadošča obnavljanje premaza po dveh do treh letih.

Razlike med lazurami in prekrivnimi premazi

Lazure so navadno odporne na blaga čistila in blage kemikalije, mat videza, preprosto jih je obnavljati. So paropropustne, kar pomeni, da les vlago, ki jo veže nase, kljub plasti premaza postopoma oddaja nazaj v okolje. Ta lastnost zagotavlja, da premazi kljub velikemu nihanju temperature ne pokajo in se ne luščijo. Nasprotno pa prekrivni premazi niso paroprepustni, temveč vodoodbojni, zaradi česar površino lesa precej zaprejo. Prednost tega je sicer, da voda z njih hitreje in laže steče, vendar je to učinkovita zaščita pred vlago le v primerih, ko je leseni izdelek v celoti uporabljan ali vgrajen tako, da voda nikjer ne zastaja. Drugače se v notranjosti lesa lahko zadržuje vlaga, ki prodre skozi razpoke. Zaradi zaprte površine, ki jo je naredil premaz, ne more prehajati v okolje in ustvarijo se razmere za razvoj gliv, ki razgrajujejo les.

Zunanji dejavniki različno vplivajo na lazure in prekrivne barve. Na zelo izpostavljenih legah, na južni strani, visoko v hribih ali pri lesu, ki ni konstrukcijsko zaščiten, je priporočljivo vsako leto preveriti, koliko je premaz že izrabljen. Lazurne premaze je treba prvič obnoviti leto po prvem nanosu, ker se na prostem pojavijo mikrorazpoke. Pozneje pa lahko zelo preprosto preverimo, ali je potrebna obnova. Na les kanemo kapljico vode, in če se hitro vpije, je čas za osvežitev premaza. Lazure prej obledijo, vendar redkeje razpokajo ali se luščijo, kakor se lahko dogaja s prekrivnimi premazi. Če bo les stal na soncu, je treba obvezno izbrati lazuro z zaščito proti UV-žarkom. V tem primeru so boljši temnejši odtenki kot svetlejši ali brezbarvni premaz, ker vsebujejo več pigmentov.

Prekrivne barve lahko nanašamo na les vseh kakovosti, ponavadi v kombinaciji s temeljno barvo. Zaradi debelejšega sloja je premaz manj odporen na mehanske poškodbe, hitro poči in se začne luščiti. Manjše mehanske poškodbe lahko popravimo tako, da na prizadeto mesto znova nanesemo pokrivno barvo. Če je površina precej razpokana in se lušči, je treba stari premaz popolnoma odstraniti. Če želimo le obnoviti barvo, ker je premaz obledel, bo dovolj le rahlo brušenje in nanos novega.

Kemična zaščitna sredstva, najsi gre za lazure ali prekrivne premaze, se razlikujejo predvsem glede na to, ali gre za izdelke na vodni ali klasični, topilni osnovi. Čedalje bolj se uveljavljajo premazi na vodni osnovi, ker so prijaznejši do okolja in zdravja. Pri njih se posamezni nanosi sušijo hitreje, pripomočke, ki jih uporabljamo pri nanašanju, lahko čistimo z detergentom in tekočo vodo in nimajo neprijetnega vonja. Zagotavljajo enako dobro vremensko zaščito kot topilni premazi.

Oljenje lesa

Čedalje bolj se uveljavlja tudi zaščita lesa z oljem, zaradi katerega je material prijeten na otip, dobi svilnat lesk, njegova površina pa ostane prepustna. Uporabljajo se tako sintetična (primer t. i. finsko olje) kot naravna olja ali kombinacija obojih. Na prostem se oljenje največkrat uporablja za vrtno pohištvo in konstrukcije, ograje, lesene fasade, stavbno pohištvo, igrala in za čebelnjake. Strožje zahteve, ki veljajo pri ekološkem čebelarstvu, denimo dopuščajo za premazovanje panjev poleg čebeljega voska in propolisa le nekatere vrste naravnih olj.

Izdelki iz naravnih olj se po sestavi razlikujejo. Lahko gre samo za eno vrsto rastlinskega olja ali njihovo mešanico. Samostojno se denimo uporablja tungovo olje, hladno stiskano olje iz plodov drevesa tungovca, katerega vodoobstojnost so pred več kot dvema tisočletjema leti poznala azijska ljudstva, ki so z njim premazovala plovila. Poleg lanenega olja je edino naravno oksidativno sušeče se olje, ki za ta proces ne potrebuje dodatkov in se, naneseno v tankem sloju, pri sobni temperaturi posuši v 24 urah. Drugim vrstam olja kot pospeševalce sušenja dodajajo sikative, kovinske soli, predvsem kalcijeve, cirkonijeve in kobaltove. Nekaterim zmesem naravnih olj ob kuhanju dodajajo drevesne smole, da dobijo kompaktnejše in abrazijsko odpornejše premaze.

Skupina izdelkov, ki jih vsi proizvajalci imenujejo kar »tikovo olje«, je mešanica naravnih olj ali sintetičnih olj in smol s sintetičnimi dodatki ali brez njih. Primerni so za zaščito tikovine in drugih trdih vrst lesa. Bistveni sestavini povsem naravnih »tikovih olj« sta ricinovo olje in olje iz lupin citrusov, ki delujeta kot topilo in mehčalo in pripomoreta, da olje prodre v globino. Izmed sintetičnih dodatkov so najpogostejši UV-filtri, ki preprečijo naravno potemnitev lesa. Če se želimo prepričati o povsem naravni sestavi oljnega premaza, je priporočljivo preveriti še, ali poleg filtrov morda ne vsebuje fungicidov ali biocidov, ki jih dodajajo nekateri proizvajalci.

Olje vtiramo v les s krpo v tankih slojih; najprej ga bogato nanesemo na površino, po nekaj minutah pa tisto, ki ga les ni vpil, temeljito obrišemo. Le tako bo sloj suh v enem dnevu. Vedno nanašamo toplo olje na topel les, da bo olje res prodrlo globoko. Pred premazovanjem mora biti les suh, primerno obdelan in odprašen, brez maščob, voska in drugih nečistoč. Neenakomerno brušenje povzroči različno vpijanje olja. Pri zadnjem nanašanju je treba presežke, ki jih les po največ 20 minutah (odvisno od vrste olja in lesa) ne vpije, natančno obrisati. Les je dobro zaščiten takrat, ko ne vpija več olja.