Vsak posameznik ima predstavo, kako ustvariti idealen dom, a za vse je to prostor, kjer smo lahko takšni, kakršni dejansko smo.

Tudi jaz sem od nekdaj sanjarila o svojem domu. Ne samo svojem, temveč tudi domu mojih bližnjih, moje družine. Zatočišče pred zunanjim svetom, varnost, mir, sreča. Prostor, ki je tvoj, kjer se dobro počutiš, kjer si srečen. Ni lepšega kot vstopiti v zavetje doma, zakleniti vrata za seboj, se sprostiti in uživati v svoji lastni svobodi. Zlekniti se na svojo posteljo, sladko zaspati. Prava oaza miru, ko lahko v pižami poležavaš cel dan pred televizorjem ali bereš knjigo.

Preprosto, nezahtevno, praktično, polno detajlov, ki nekaj pomenijo ... slika, fotografija, rože ... stvari, ki dajejo domu dušo, srce.

In dokler živiš sam, je vse tvoje. Ko si ustvariš družino, si dom deliš. S partnerjem, otroci, psom, mačko. In potem dom ni tam, kjer si ti doma, ampak tam, kjer je tvoja družina.

A v iskanju doma se večkrat izgubimo. V iskanju lepšega, boljšega, večjega, bolj varčnega, morda prestižnega pozabimo tisto osnovno. Kaj dom sploh je in kaj pripomore k temu, da v njem uživamo in smo srečni.

Tudi mi smo se izgubili v iskanju Doma, ne da bi to sploh opazili. Velikokrat smo se selili. Iz kraja v kraj, iz manjšega v večje, iz stanovanja v hišo. Pa spet nov krog v stanovanje, pa spet v hišo. Prevečkrat ... Pakiranje, pospravljanje, čiščenje krame. Novo okolje, novi ljudje, nove šole za otroke ... Prevečkrat ... Zdaj vem, da številne selitve niso bile več iskanje DOMA, ampak beg ... In na koncu je razpadel tudi dom, družina ... a ne zaradi selitev.

Sedaj, na razpotju, na pragu novega življenja, je tu spet priložnost uresničiti si sanje, a si želim, da bi bila ta selitev moja zadnja.

Uredila sem albume, jih pripravila v škatle. Knjige sem podarila knjižnici. Spomine iz otroških let svojih otrok skrbno hranim, prav tako nekaj osebnih stvari, daril, ki so spomini na lepe čase.

Med pospravljanjem revij sem odkrila lepo urejeno mapo s članki iz revije Deloindom, Arhitekt svetuje. V to mapo sem skrbno vlagala vse nasvete arhitekta, ki so me navduševali vrsto let od daljnega 2003 pa vse do leta 2006. In ti članki so preživeli vse moje selitve. Nikoli niso romali v koš, ampak so me spremljali na moji poti iskanja doma. Čudovite rešitve stanovanjskih zagat, kako iz enosobnega ustvariti trisobno stanovanje, kako iz »špajze« urediti sobo za študenta, kako iz terase ustvariti spalnico, dve sobi spremeniti v štiri ipd. Idealne rešitve, občudovanja vredne, ne predrage.

In kaj o svojem delu pravi g. Mladen Novak, univ. dipl. inž. arh., avtor teh čudovitih rešitev:

„Ko zbolimo, gremo k zdravniku, ko imamo pravne težave, poiščemo nasvet odvetnika. Ne zdravimo se sami ... in tudi pravdamo se ne sami ... zato velja, ko se odločamo, da bomo svojemu domu kaj dodali, potrebujemo nasvet arhitekta ...“

(vir: Deloindom, sreda, 24. 3. 2004)

Veseli me, da sem si drznila spoznati tudi arhitekta vseh člankov, ki jih še vedno skrbno hranim in jih bom ob selitvi spet odnesla s seboj. Vesel je bil dejstva, da nekdo hrani vse njegove arhitekturne rešitve za bralce revije Deloindom. Dogovorjena sva in želiva si, da bova kdaj lahko tudi sodelovala, čeprav časom primerno slabo kaže. Težki časi za prodajo, težki za nakupe. Še težje je dobiti kredit.

A najtežje se je postaviti na noge in začeti znova. Dobiti voljo in spet sanjati, imeti cilje, spet živeti in ustvariti si nov dom.

Vsi moji domovi še obstajajo, a v njih živijo drugi ljudje. Upam in tudi želim jim, da so srečni. Tudi tisti moj prvi DOM, kjer živijo moji starši, še obstaja. To je tudi tisti pravi DOM.

A po letih iskanja vem, da DOM ni naselje, kjer živiš, videz zgradbe, velikost sob, pohištvo. DOM so ljudje, naši najdražji, naši ljubljeni. Zavedam se, da je pomembno življenje, in ne predmeti v njem, in upam, da bosta moja otroka vedela, da je njun DOM tam, kjer so ljudje, ki ju imajo radi. Zato, ne gradite si gradov, uredite si Dom s srcem, in ne z razumom.

In pri tem uporabite tudi pomoč arhitektov, saj vam lahko s svojimi rešitvami ustvarijo nove dimenzije, nove energije.

Saj poznate to pravilo:

Ko v stanovanje prineseš lončnico, simbolno poveš: Tu sem DOMA!