Dessau je prava romarska meka za arhitekte, oblikovalce in vse druge, ki jih zanimata zgodovina sodobnega stanovanja in oblikovanja ter nastanek sloga, ki mu pravijo klasična moderna. Šola Bauhaus je z istoimenskim ustvarjalnim gibanjem najpomembnejši nemški prispevek k svetovni arhitekturi 20. stoletja. Formalno in sistematično je zahtevala razvoj takšne sodobne arhitekture, ki bi uporabljala tedaj nove materiale (armirani beton, steklo, jeklo) in nove gradbene metode. Kmalu po ustanovitvi je postala središče novih idej in privabila številne napredne arhitekte in umetnike z različnih področij. Resda je delovala samo 14 let, od leta 1919 do leta 1933, ko so jo prisilno zaprli, vendar je bila izjemno vplivna in velja za najvplivnejšo izobraževalno ustanovo za arhitekturo, umetnost in oblikovanje 20. stoletja. Marsikaj v današnjem sodobnem stanovanju je narejeno po načelih Bauhausa.

Umetnost, utemeljena na obrti

Kmalu po koncu prve svetovne vojne je v Weimarju v nemški deželi Turingija arhitekt Walter Gropius postal direktor nekdanje Velikovojvodske saške visoke šole za likovno umetnost in jo formalno združil s Šolo za umetnostno obrt, ki so jo zaprli leta 1915. Tako je 1919. nastal Državni Bauhaus v Wei­marju. Gropius je objavil manifest, v katerem ni zagovarjal novega sloga v umetnosti, ampak temeljno reformo umetniškega dela, po kateri se mora umetnost vrniti k veščini dela z materiali. Glede na to, da se umetnosti ni mogoče naučiti, je treba šolanje v Bauhausu utemeljiti na obrtniškem izobraževanju.

Bauhaus je v Weimarju deloval do leta 1925. Deželna vlada v Turingiji je finančno in politično ovirala Gropiusa in njegove sodelavce, zato so profesorji, ki so jim pravili mojstri, šolo preselili v Dessau. Tam so delovale delavnice za tisk in oglaševanje, mizarstvo, obdelavo materialov, oblikovanje tekstila, stensko slikarstvo, kiparstvo in scenografijo. Gropius je po selitvi objavil nov program, v katerem je poudarjal pomen industrije in znanosti za oblikovanje. Poleg tega je zagovarjal sodoben razvoj stanovanja, ki mora vključevati vse »od preprostih gospodinjskih pripomočkov do zgrajenih stanovanjskih hiš«.

Šola je v Dessau privabila izjemno veliko umetnikov, z njo so med drugim sodelovali Paul Klee, Vasilij Kandinski, Lásló Moholy-Nagy, Piet Mondrian in Marcel Breuer. Leta 1926 so po Gropiusovih načrtih dokončali gradnjo osrednje šolske stavbe in hiš, v katerih so stanovali mojstri, tj. profesorji.

Zunanji videz pred udobnostjo

Po naročilu mesta Dessau je Gropius naredil načrte za tri hiše mojstrov, vsako z dvema stanovanjema, ter za enodružinsko direktorjevo hišo. Zemljišče, na katerem so zgrajene, je nekoliko odmaknjeno od šole in leži v gozdičku iglavcev. V hišah so skupaj z družinami stanovali: v prvi Lásló Moholy-Nagy in Lyonel Feininger, v drugi Georg Muche in Oskar Schlemmer, v tretji pa Vasilij Kandinski in Paul Klee. Proti koncu druge svetovne vojne je bila Gropiusova hiša uničena, ena od hiš mojstrov pa zelo poškodovana. Obnovo, ki so jo dokončali pred dvema letoma, so namerno izvedli tako, da si niso prizadevali natančno obnoviti prvotnega stanja. Originala niso hoteli popolnoma posnemati, ampak vzbuditi nejasne spomine na ideje graditelja. Pobudnik te ideje je bil znani britanski arhitekt David Chipperfield, predsednik mednarodne žirije za ponovno gradnjo porušenih hiš mojstrov, načrt pa je uresničil berlinski arhitekturni biro Bruno-Fioretti-Marquez.

Gropius si je kompleks hiš mojstrov zamislil kot modularno rešitev, utemeljeno na racio­nalnih načelih gradnje. Tloris stanovanj je vseh hišah mojstrov skoraj enak. Imajo ravno streho, zanje je značilna simetrija s pravimi koti, veliko je stekla in teras – vse te lastnosti Bauhausa so postale simbol moderne arhitekture po vsem svetu.

Prvotne hiše mojstrov so bile opremljene s sodobnimi gospodinjskimi aparati. To, kar danes velja za razkošje, bo jutri nekaj običajnega, je leta 1930 zapisal Gropius. Obiskovalec opazi številne vgradne omare in regale v kuhinjsko-jedilnih prostorih, spalnicah in ateljejih. Gropius in Moholy-Nagy sta bila popolnoma zadovoljna s premičnim pohištvom, ki ga je oblikoval Marcel Breuer, drugi mojstri Bauhausa so s seboj prinesli svoje pohištvo. Umetniki, zlasti slikarja Klee in Kandinski, so se čisto po svoje odločali, kak­šne barve bodo notranji zidovi. Nekateri so prepleskani z močnimi barvami, nekateri so celo črni.

Vsako stanovanje meri približno 250 kvadrat­nih metrov, vendar tega zaradi razporeditve prostorov ne opazimo takoj. Tako ima denimo stanovanje, v katerem je stanoval slikar, kipar in scenograf Oskar Schlemmer, devet sob, kopalnico in dve stranišči pa tudi – veliko vogalov in vrat. Prostori niso veliki, razen ateljejev, ki imajo največja okna. Skoraj iz vsakega lahko stopimo tudi na balkon ali teraso. Kopalnica ima troje vrat. Toda vrata v hiši so razmeroma ozka in nizka. Hkrati pa so najvišje police vgradnih regalov visoke in težko dosegljive. Ena od otroških sob ima samo eno majhno okno visoko na zidu, druga izhod na teraso, a tudi zelo nizko ograjo, visoko samo 70 centimetrov, kakršne danes ne bi dovolili postaviti. Dnevna soba nima velikega okna, ima pa ga kopalnica. Toda če hišo pogledamo od zunaj, je videti zelo elegantna tudi zaradi oken. Gropius je očit­no dajal prednost zunanjemu videzu pred udobnostjo.

Radiator namesto slike na zidu

To potrjujejo tudi radiatorji centralnega ogrevanja, ki ponekod niso ravno smiselno postavljeni, če naj bi bilo v ospredju, kako bi lahko čim učinkoviteje ogrevali prostore. Nekateri so visoko na zidu, da bi bili kot simboli modernizma vsem na očeh, tudi mimoidočim na ulici. Poleg tega izolativnost gradbenih materialov očitno ni bila nekaj, s čimer bi se Gropius posebej ukvarjal. Schlemmer je menda plačeval polovico svoje plače (ta je bila za tedanji čas izjemno visoka) za stanarino in ogrevanje – in ogrevanje je stalo toliko kot stanarina. Znani nemški novinar Harald Martenstein, ki so mu pred kratkim dovolili stanovati nekaj dni v Schlemmerjevi hiši mojstrov, je povedal, da je to neudobna hiša za bahače. Če so Gropius ter njegovi somišljeniki in sodelavci hoteli uspeti s svojimi idejami, so očitno morali biti tudi bahavi. Ideje Bauhausa pa so našle zagovornike in plodna tla po vsem svetu, in to ne brez razloga.